Hrana – svoboda – duhovnost. To so besede Mirana Puconje, ki jih je v uvodu svoje nove knjige z naslovom Prlekija, zgodba v 7edmih flašah: »vküp držmo« pa še küharska knjiga uporabil Matej Fišer in predstavljajo vrednote, ki so vraščene v prleškega človeka. V osnovi gre za kuharsko knjigo prleških jedi, med katerimi so tudi že pozabljene, obenem pa za bogat popis zgodovinskih in aktualnih značilnosti Prlekije, ki ob branju ustvarijo vtis o pokrajini. Podoben koncept je Fišer uporabil tudi pri knjigi goričke kuhinje, ki smo jo predstavili v zadnji številki Pena.
Knjiga je zasnovana na podlagi sedmih steklenic, kot govori že naslov, ki predstavljajo stebre prleške identitete – to so slatina, šipon, ljutomerčan, traminec, ranina, penina in ledeno vino. Ko je Karl Friderik Henn leta 1869 odkril mineralni vrelec v Radencih, se je začela zgodba Radenske in zdraviliškega turizma. Zdravilišča so postala center socialnega življenja, posledica razvoja pa je bilo tudi povpraševanje po tovrstnem kadru. V Radencih je bila zato ustanovljena gostinska šola, iz prve generacije dijakov je izšel Andrej Kuhar s Petanjec, prvi Slovenec, ki je z restavracijo v Nemčiji dvakrat prejel Michelinovo zvezdico. S slatino so povezana še tri srca, ki so nastala leta 1936 in so najbolj prepoznaven grafični element pokrajine.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Je bil puconski konzorcij že na štartu hendikepiran v napadu na evropske milijone za sončne elektrarne?
Konzorcij pod vodstvom puconskega župana Uroša Kamenška pravočasno oddal prijavo na razpis, a je uspeh zaradi zapletov s pridobitvijo vseh potrebnih soglasij pod velikim vprašajem.
V povezavi z vinom najdemo v knjigi številna zgodovinska dejstva in zanimivosti. Ena takih je iz leta 1919, ko so se v Parizu pogajali o mejah. Ljutomerčani so na obisk povabili razmejitveno komisijo in jo odpeljali v Zemljičev vinograd. Tako naj bi tudi ljutomerčan pripomogel k temu, da se je meja določila tako, da je Prekmurje na koncu pripadlo Kraljevini SHS. »O čemer se ne moreš dogovoriti v Londonu, Ženevi in Parizu, se lahko hitro dogovoriš v goricah,« je zapisal Fišer, ki je v knjigo vključil tudi gornjeradgonski konec, čeprav se vedno znova krešejo mnenja o tem, do kod sega Prlekija. Tradicijo pridelave penečih se vin, po čemer je Gornja Radgona še danes znana, je začel vinar A. Klenoušek, za ta konec pa je pomemben tudi Clotar Bouvier, ki je leta 1900 na Hercegovščaku odkril vinsko trto, ki je bila nekoliko drugačna od drugih in je kasneje pristala v vseh pomembnih svetovnih vinskih leksikonih kot avtohtona radgonska sorta. Sorto bouvier danes bolje poznamo pod imenom ranina. V knjigi je omenjen še Stanko Čurin, vinogradnik s Koga, ki je leta 1985 prvi na teh koncih pridelal ledeno vino.
Pozabljene zimike
Recepti zajemajo vse od tistih vsem dobro znanih prleških jedi do tistih, ki so že šle iz pozabe. Tako kot v gorički kuharski knjigi je Fišer tudi to začel z najenostavnejšim receptom, to je za »zobl pa lük«, kruh z zaseko in čebulo, na katerem je zrasel marsikateri Prlek. Med najzanimivejšimi je »zimika« oziroma pituralka, ki je eno od pozabljenih ali izgubljenih živil oziroma jed, ki je bila nekoč prisotna predvsem v Prlekiji. Gre za vrsto hrušk, ki so jih v glavnem kuhali v vodi ali vinu in šele kuhane so dale svoj izjemni okus. »Med raziskovanjem zimik sem ugotovil, da so bile prisotne tam, kjer so bili vinogradi. Dve drevesi danes najdemo še na Kapeli, našli in obudili so jih tudi v Brdih, njen ekvivalent pa je perra vulpina, ki jo najdemo na Apeninskem polotoku. Gre za rariteto, ki jo starejši še poznajo in se je spomnijo, mlajša generacija pa sploh ne. Namen knjige je zato tudi, da opozorim na stvari, ki jih danes še imamo, pa jih jutri morda ne bomo več,« pravi Fišer, ki omeni še, da je zimiko mogoče najti tudi na jedilniku Ane Roš.
In še – ste kdaj razmišljali o tem, kako novoletni meniji, ki so značilni za naše kraje, nimajo nikakršne racionalne razlage? Tatarski biftek, francoska solata in sarma so stalnica v času božično-novoletnih praznikov, čeprav že na prvi pogled nikakor ne sodijo skupaj. O tem lahko več preberemo pri receptu za sarmo.
Tretji najstarejši kasaški klub na svetu
Fišer nas ob jedeh in vinu popelje še po zanimivostih iz zgodovine pokrajine. Saj poznate sloviti kiosk K67, ki je tudi del kolekcije oblikovanja 20. stoletja v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Oblikoval ga je slovenski arhitekt Saša J. Mächting, izdelovalo pa ga je podjetje Imgrad iz Ljutomera. Ko govorimo o tem mestu, seveda ne moremo mimo Karla Grossmanna, ki se je v zgodovino slovenske in jugoslovanske kinematografije zapisal kot tisti, ki je posnel prvi film. Morda nekoliko manj znano je, da je pri njem nekaj časa bival tudi svetovno znani filmar Fritz Lang, ki je v Ljutomer prišel kot vojak, prav tukaj pa so nastala njegova prva likovna dela. Gre za vaze, danes znane pod imenom ljutomerske vaze, in dva portreta. S tem je povezana tudi naslovnica knjige, fotografija je namreč nastala v lončarski delavnici, za katero se domneva, da je v njej ustvarjal prav Fritz Lang, glede na stare zapise pa je bila to edina lončarska delavnica v tistih časih. Lang je veliko elementov Prlekije uporabil tudi v svojih filmih, ki jih je ustvarjal najprej v Nemčiji, nato pa v Hollywoodu. Ljutomerski del življenja je sicer zelo neznani del njegove biografije.
Posebej velja omeniti še konje kasače, ki so še danes prepoznavni element tega območja. Izvemo, da se je prva uradna konjska dirka zgodila 12. septembra 1874 na Lukavskem polju na pobudo Augusta von Schenkla, naslednje leto 26. maja pa so v Gradcu potrdili ustanovitev Društva za dirkanje s kobilami Ljutomer. Ta klub je tako za newyorškim in dunajskim tretji najstarejši kasaški klub na svetu. Za več zanimivosti in receptov pa toplo priporočamo branje.