Marija Rakita v Domu starejših Janka Škrabana v Beltincih, kjer preživlja jesen življenja, najraje slika in piše pesmi. Življenjska pot jo je vodila od rodnih Hodošanov pri Čakovcu do Zagreba in potem v različne kraje po Sloveniji od Primorske do Štajerske.
V Zagrebu se je po izobraževanju zaposlila in poročila. Mož je bil vojaški častnik in je bil veliko odsoten. »Prve pesmi sem napisala, ko sem zibala otroka. To so bile otroške pesmice, za katere sta me navdihnila sin in hčerka, ki sta jih potem tudi poslušala, ko sta bila malo večja.« Za slikarstvo se je navdušila, ko je bila v srednjih letih, največ pa ustvarja, odkar je v domu starejših. »Na začetku so bile otroške pesmi in realistične slike, potem pa so bile pesmi vse bolj za odrasle, slike pa vse bolj abstraktne. Za ustvarjanje me navdihujejo življenje, lepi in slabi trenutki. Če te navdihuje resničnost, roka kar sama piše in slika,« pravi Marija.
Ob velikonočnih praznikih je poslikala steklena vrata v domu starejših v Beltincih, njene slike pa si obiskovalci lahko ogledajo tudi na hodniku pred njeno sobo in v njeni sobi. Slika v različnih tehnikah, od akvarela do akrila in svinčnika, v svoja dela pa vključuje tudi kamne, posušene rože, kavo in drugo. »Moja slikarska dela so bila razstavljena tudi na skupinski razstavi v Gornji Radgoni in v domu starejših v Beltincih. Med slikarji sta mi najbolj všeč Ivana Kobilca in Van Gogh.« Njena dela so izraz trenutnega razpoloženja. V nekaterih je veliko svetlih barv, v drugih pa precej temnih. »Moje ustvarjanje se spreminja, kakor se tudi sama spreminjam. Najbolj sem zadovoljna s svojimi abstraktnimi deli, v katera je tudi vloženo največ mojih čustev in občutkov, znancem pa so najbolj všeč tihožitja, rože. Rada bi se udeležila še kakega tečaja, da bi pridobila več slikarskega znanja.«
Pred prihodom v Beltince je živela v Kranju, kjer živi tudi njena hčerka. Mož je po razpadu Jugoslavije z vojaki odšel na jug nekdanje države in tam ostal. »Ko je z vojsko odhajal, sem mislila, da se bo vrnil, a ni želel. Z njim je odšel tudi najin sin, ki je prav tako ostal tam. Tudi sama sem čez čas za nekaj mesecev odšla tja, a sem bila zelo nezadovoljna. Veliko sem jokala. Ljudje so sicer v Srbiji zelo prijazni, a je tam precej drugačna kultura od slovenske.« Živeli so v skromnem stanovanju. Mož ji je rekel, da se je veliko njegovih znancev, ki so se odselili iz Slovenije, ločilo in tudi sama sta se čez nekaj časa ločila. Bila sta poročena 34 let. »Hčerka živi z družino v Kranju, v Sloveniji imam še eno sestro, brata sta v okolici Čakovca, še ena sestra pa je živela v Nemčiji in se je vrnila domov na Hrvaško. Tudi mož in sin me obiščeta, a pravita, da sta tam, kje živita, zadovoljna in se ne bi več vrnila v Slovenijo.«
Na Beltince se je navadila, pravi, ljudje so prijazni. Rada se sprehaja po okolici doma starejših, največje zadovoljstvo pa ji je, ko ustvarja pesmi in slike. Ustvarjanje ji namreč pomaga, da prebrodi težke trenutke.
V Zagrebu se je po izobraževanju zaposlila in poročila. Mož je bil vojaški častnik in je bil veliko odsoten. »Prve pesmi sem napisala, ko sem zibala otroka. To so bile otroške pesmice, za katere sta me navdihnila sin in hčerka, ki sta jih potem tudi poslušala, ko sta bila malo večja.« Za slikarstvo se je navdušila, ko je bila v srednjih letih, največ pa ustvarja, odkar je v domu starejših. »Na začetku so bile otroške pesmi in realistične slike, potem pa so bile pesmi vse bolj za odrasle, slike pa vse bolj abstraktne. Za ustvarjanje me navdihujejo življenje, lepi in slabi trenutki. Če te navdihuje resničnost, roka kar sama piše in slika,« pravi Marija.
Pred prihodom v Beltince je živela v Kranju, kjer živi tudi njena hčerka. Mož je po razpadu Jugoslavije z vojaki odšel na jug nekdanje države in tam ostal.
Ob velikonočnih praznikih je poslikala steklena vrata v domu starejših v Beltincih, njene slike pa si obiskovalci lahko ogledajo tudi na hodniku pred njeno sobo in v njeni sobi. Slika v različnih tehnikah, od akvarela do akrila in svinčnika, v svoja dela pa vključuje tudi kamne, posušene rože, kavo in drugo. »Moja slikarska dela so bila razstavljena tudi na skupinski razstavi v Gornji Radgoni in v domu starejših v Beltincih. Med slikarji sta mi najbolj všeč Ivana Kobilca in Van Gogh.« Njena dela so izraz trenutnega razpoloženja. V nekaterih je veliko svetlih barv, v drugih pa precej temnih. »Moje ustvarjanje se spreminja, kakor se tudi sama spreminjam. Najbolj sem zadovoljna s svojimi abstraktnimi deli, v katera je tudi vloženo največ mojih čustev in občutkov, znancem pa so najbolj všeč tihožitja, rože. Rada bi se udeležila še kakega tečaja, da bi pridobila več slikarskega znanja.«
Na Beltince se je navadila, pravi, ljudje so prijazni. Rada se sprehaja po okolici doma starejših, največje zadovoljstvo pa ji je, ko ustvarja pesmi in slike. Ustvarjanje ji namreč pomaga, da prebrodi težke trenutke.
Pred prihodom v Beltince je živela v Kranju, kjer živi tudi njena hčerka. Mož je po razpadu Jugoslavije z vojaki odšel na jug nekdanje države in tam ostal. »Ko je z vojsko odhajal, sem mislila, da se bo vrnil, a ni želel. Z njim je odšel tudi najin sin, ki je prav tako ostal tam. Tudi sama sem čez čas za nekaj mesecev odšla tja, a sem bila zelo nezadovoljna. Veliko sem jokala. Ljudje so sicer v Srbiji zelo prijazni, a je tam precej drugačna kultura od slovenske.« Živeli so v skromnem stanovanju. Mož ji je rekel, da se je veliko njegovih znancev, ki so se odselili iz Slovenije, ločilo in tudi sama sta se čez nekaj časa ločila. Bila sta poročena 34 let. »Hčerka živi z družino v Kranju, v Sloveniji imam še eno sestro, brata sta v okolici Čakovca, še ena sestra pa je živela v Nemčiji in se je vrnila domov na Hrvaško. Tudi mož in sin me obiščeta, a pravita, da sta tam, kje živita, zadovoljna in se ne bi več vrnila v Slovenijo.«
Ob velikonočnih praznikih je poslikala steklena vrata v domu starejših v Beltincih, njene slike pa si obiskovalci lahko ogledajo tudi na hodniku pred njeno sobo in v njeni sobi.
Na Beltince se je navadila, pravi, ljudje so prijazni. Rada se sprehaja po okolici doma starejših, največje zadovoljstvo pa ji je, ko ustvarja pesmi in slike. Ustvarjanje ji namreč pomaga, da prebrodi težke trenutke.