vestnik

Terezija Vidovič: Pomagala povsod, kjer je bilo treba

Marina Vrbnjak, 10. 6. 2021
STA, Daniel Novakovič
Državno priznanje na področju prostovoljstva za leto 2020 prejela tudi Pomurka Terezija Vidovič
Popularno

Vsestranska prostovoljka Terezija Vidovič iz Velike Polane pri svojem delu širi ljubezen do življenja, ljudi in narave

Predsednik države Borut Pahor je podelil državne nagrade in priznanja na področju prostovoljstva za leto 2020. Med prejemnicami priznanj je tudi Pomurka Terezija Vidovič. »Ljubezen do ljudi, narave in življenja je to, kar jo opredeljuje in kar v času upokojitve naprej širi kot prostovoljka v najrazličnejših organizacijah in projektih, je ambasadorka aktivnega staranja, medgeneracijskega povezovanja in narave,« je v vlogi za priznanje, ki jo je pripravila ob podpori še osmih organizacij, zapisala Matejka Horvat iz Lokalne razvojne fundacije za Pomurje.

Starši velik vzor

Terezija, ki jo številni kličejo Tereza, je ob prejemu priznanja izrazila hvaležnost, da so v njej prepoznali doprinos k vsemu dobremu. Zadnjih sedem let živi na Ptuju, a se zelo rada vrača v rodno Veliko Polano. »Mladost in življenje z družino z dvema otroka sem preživela v Veliki Polani. Tam smo zgradili hišo, ki stoji še danes, v njej pa živi hčerka z družino. Vračam se tudi zato, ker živi nedaleč še moja ljuba mama, ki bo letos dopolnila 93 let. Očeta na žalost ni več.« Prav starša sta njej in petim njenim sorojencem približala pomen narave. »Vodila sta nas v naravo, vsako nedeljo pa v gozd. Spomladi nabirat gozdne jagode, pozimi na skupno sankanje. Bila sta nam velik vzor povezovanja, ljubezni in spoštljivosti. Zato smo bratje in sestre še vedno povezani.«

Časov v Prekmurju se spominja kot čudovitih in polnih izzivov. Kot mlada vzgojiteljica je v domačem kraju začela uvajati vsebine zgodnjega naravoslovja in opismenjevanja. »Vaščani so me zelo dobro sprejeli, saj sem domačinka. Navdušeni so bili nad mojimi idejami o porajajoči se pismenosti in zgodnjem naravoslovju, ki sem ga vpletala v vsa vzgojna področja. V meni so videli osebo, ki otrokom prinaša nova znanja. Veliko smo nastopali na lokalnih proslavah, saj sem človek mnogih idej za koreografije in dramatizacije zgodb. Vsi so me cenili in spoštovali.« Sprva jo je sicer mikal poklic medicinske sestre. »Vendar sem preveč čustvena, preveč bi se obremenjevala z bolečino drugih. Neki notranji glas, ljubezen do otrok, sočutje, poslanstvo so me pripeljali do tega. Na vaseh v tistih časih namreč ni bilo vrtcev, da bi vedela, da obstaja poklic vzgojiteljice.«

terezija-vidovič
Osebni arhiv
Pred leti se je preselila na Ptuj in se tudi tam aktivirala kot prostovoljka. Posebej aktivno je delovala v civilni iniciativi Za drevesa, ki se je zavzemala za obstoj in preprečitev poseka dreves na ptujski tržnici. Foto Osebni arhiv

Na dvorišču hotel za žuželke

Dvajset let je opravljala vzgojiteljski poklic, kasneje je karierno pot nadaljevala na Osnovni šoli Turnišče kot učiteljica podaljšanega bivanja. Ves čas je bila zelo ekološko naravnana. Kot eko koordinatorica je na vrtčevskem dvorišču uvedla dvignjene grede, vrtove z zelišči in začimbami, hotel za žuželke, posadili so tudi stare sorte hrušk, jablan in sliv. Ob dnevu zemlje je pripravljala ekološke dogodke, med drugim tudi dogodek z dramatizacijo o fižolu, ki zraste na robu gozda. »Še zdaj imam živo v spominu, kako je nacionalni koordinator za eko vrtce Dane Katalinič stopil k meni pred mikrofon, pokazal na ravnateljico in rekel: Ta zgodba mora biti zapisana v knjigo. Česa tako poučnega, senzibilnega še nisem videl. In smo s pomočjo donatorjev zgodbo dali v knjigo.« Čez čas je dodala še dve didaktični igri in knjigo s trdimi platnicami izdala v samozaložbi.

Sodelovala je pri številnih projektih, namenjenih ohranjanju narave. Projekt Veliki nemarni škornji pisateljice Aleksandre Pintarič je z otroki izvajala več let, vključila se je v državni projekt Hoja za vodo, v spominu ji je ostalo šivanje plešočih pajackov za otroke v bolnišnici. Vodila je dve folklorni skupini in za vodenje prejela več priznanj. »Tudi na Lentu sem dobila državno priznanje za najboljšo koreografijo pomurskega območja.«

borut-pahor, priznanja, prostovoljstvo
STA, Daniel Novakovič
Terezija Vidovič je državno priznanje prejela za delo na področju varstva okolja in ohranjanja narave, socialne dejavnosti, vzgoje in izobraževanja ter družbenih vrednot. Na fotografiji druga z desne. Foto Daniel Novakovič, STA

Po upokojitvi odšla v mesto

Pred sedmimi leti se je upokojila. »Morala sem oditi zaradi izpolnjevanja pogojev po takratnem zakonu, čeprav še nisem nameravala. Veliko idej in primerov dobre prakse sem odnesla s seboj. Ker pa se vse zgodi z razlogom, sem dobila možnost sodelovanja s šolami.« Po upokojitvi je vedela, da se želi preseliti v mesto, kjer je več dogajanja. Vseeno je bila malo v skrbeh, saj je bila navezana na hišo, okolico. »Ampak če ne narediš novega koraka, ne veš, kaj te tam čaka.« Njena prva želja je bila Maribor, a na koncu je novi dom našla na Ptuju.

Kmalu je nastala knjiga za otroke Drevesa želijo živeti. »Nastala je po poseku dreves po celotni Sloveniji, najbolj me je ganilo sekanje sedmih katalp na ptujski tržnici. Za te sem se posebej zavzemala.« Knjiga je dobila veliko podporo v lokalnem okolju, zelo dobro so jo sprejeli tudi otroci v šolah in vrtcih. »Ravno ta knjiga me je ponovno pripeljala do sodelovanja s šolami in vrtci. Z njimi v naravi, največkrat v gozdu, izvajam zvočne gozdne kopeli z zvočno posodo. Prav tako izvajam vaje pravilnega dihanja, postavitev živega drevesa, meditacije in individualne masaže ter masaže v dvojicah od glave do hrbta. V bistvu niso masaže, ampak tapkanje po delih telesa.« Napisana je že nova zgodba o vodi z naslovom Voda kot ogledalo, ki potrebuje še ilustracije. »Prepričana sem, da bo dobra popotnica iz mojih časov, časov vodnjakov z lesenimi ključi in kovinskimi vedri.«

terezija-vidovič
Osebni arhiv
Terezija Vidovič

Misli usmerjajo telo

Terezija Vidovič se je s prostovoljnimi dejavnostmi začela ukvarjati že v otroštvu. »Povsod sem pomagala, kjer je bilo treba. Že v osnovni šoli sem pomagala pri dejavnostih, ki jih je organizirala šola. Ko sem še živela v Prekmurju, sem sodelovala s Hišo sadeži družbe. Vodila sem medgeneracijsko folklorno skupino, kuharske delavnice, organizirala reciklažo papirja in kaširanje raznih oblik.« Dejavnosti, v katere je bila in je še vključena, je ogromno, z nevladnimi organizacijami, pravi, sodeluje že deset let. Trenutno deluje kot ambasadorka aktivnega staranja, medgeneracijskega povezovanja in narave. Sodeluje z društvom upokojencev in se v okviru projekta Sodobna oskrba starejših sprehaja z gospo, ki težko hodi. »Tako jo ohranjam pri mobilnosti. Sodelujem tudi z Občino Ptuj, letos sem dala idejo o premičnih talnih igrah, ristancih.«

»Prostovoljstvo ni plačano z denarjem, je pa plačano z zadovoljstvom,« še pravi. Hvaležna je, da je zdrava. »Veliko ljudi me sprašuje, od kod toliko energije. Zdrava sem. Priznati moram, vedno brez bolečin. Verjetno so moje misli tako naravnane. Misli kreirajo in usmerjajo telo. Kakor boš mislil, tako se ti bo dogajalo. Moje jutranje misli so usmerjene v naravo in gibanje in me že po zajtrku odnesejo ven. Dnevno prehodim najmanj 12 kilometrov. Nekaj je v genih, nekaj v prehrani, nekaj v načinu življenja. Predvsem pa ne smeš negovati ega, znati moraš odpuščati in biti dovzeten za ideje in ne prihajati v konflikte. Velikokrat pravim, da bi ljudje morali znati uporabljati Da pedagogiko. To pomeni, da bi dali nekomu prav, potem pa pridali svoje mnenje. S tem ne delaš vojne in konfliktov.«