Nekateri ljudje si pa prav zaradi te utesnjenosti v Sloveniji želijo iti v svet, videti, kaj jim ponuja. Takih ljudi je vedno več - 60 odstotkov jih predstavljajo mladi, ki gredo za uspehom, ali zaradi potrebe po znanju in dobrih pogojih dela, saj ti trenutno v Sloveniji niso najbolj blesteči. Ena izmed teh sem tudi jaz, 20-letna študentka prvega letnika novinarstva v Angliji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Je bil puconski konzorcij že na štartu hendikepiran v napadu na evropske milijone za sončne elektrarne?
Konzorcij pod vodstvom puconskega župana Uroša Kamenška pravočasno oddal prijavo na razpis, a je uspeh zaradi zapletov s pridobitvijo vseh potrebnih soglasij pod velikim vprašajem.
Sama prihajam iz Murske Sobote. Oče je Anglež, mama pa je iz Murske Sobote. Že od malih nog se spominjam izletov v Anglijo, saj smo ogromno potovali in sem se tako navadila na potovanja po svetu. Vedno, ko smo šli na počitnice, se mi je zdelo, da grem nekam, kjer se bom morda kdaj, ko bom starejša, ustalila. In res, končala sem Gimnazijo Franca Miklošiča Ljutomer, kjer sem se izobrazila za pomočnico vzgojiteljice, vendar me ta smer ni tako pritegnila, saj sem vedela, da po svetu s to profesijo ne prideš daleč.
Odločila sem se, da grem po bratovih stopinjah, ki je že štiri leta bival v Angliji, kjer je študiral pravo in se tudi zaposlil kot odvetnik. Nekaj časa sem tuhtala, kaj bi študirala, saj mi je Anglija ponujala neomejeno možnosti. Navsezadnje sem se odločila za novinarstvo. Lani maja sem se vpisala in nestrpno čakala, ali bom sprejeta. Ko sem avgusta dobila pismo, da me septembra pričakujejo, se je začelo popolnoma novo poglavje - selitev v Leeds, navajanje na nov stil življenja, nova hrana, druga kultura, drug jezik in tako dalje. O teh stvareh se sicer nisem preveč sekirala, saj jezik obvladam, poznam kulturo in Leeds mi je bil kot drugi dom.
Sedaj sem že deseti mesec v Leedsu, v svoji majhni sobici na Campusu in se še vedno navajam na življenje. Iskreno povedano, sem imela prevelika pričakovanja in sledilo je razočaranje.Eno je, ko greš na dopust, drugo pa, ko se odseliš nekam in tam zares živiš.Navajena sem bila na mir, ko sem šla s svojim zlatim prinašalcem na sprehod, slišala sem petje ptičkov, navajena sem bila na okolje, vedela sem kaj, kje in kako, ter se počutila varno. V Leedsu je popolno nasprotje. Tam se življenje giblje neizmerno hitro, vedno si v določenem tempu, nimaš prostega časa, ne moreš iti na sprehod, ne da bi se petkrat obrnil in pogledal ali si varen, pa tudi hrana je bolj ameriška in ne preveč zdrava.
Ravno prejšnjič sem slišala nekoga, ki je rekel, da Slovenci ne znamo ceniti tega, kar imamo. Da se ne zavedamo, v kakšni lepi deželi živimo in kaj vse nam nudi. Vse se nam zdi samoumevno. Te besede sem začutila. Sama sem se začela zavedati vseh teh stvari šele, ko sem bila par mesecev v Angliji.Sedaj razumem, ko mi nekdo reče; nočem iti ven iz Slovenije, saj sem preveč navajen na to življenje, ki ga poznam. Pred desetimi meseci bi jih še prepričevala naj gredo poskusit, če ne drugo, zaradi pogojev, ki jih tujina nudi.
Ljudje me pogosto vprašajo, ali mi je žal, da sem šla. Ne, ni mi žal. To je nova izkušnja v življenju, iz katere sem se že zdaj ogromno naučila in verjamem, da me v prihodnjih dveh letih dokler ne končam faksa še čaka nešteto ovir, ki jim bom z veseljem šla nasproti, saj se iz izkušenj največ naučimo.Po končanem faksu imam željo nadaljevati kariero v tujini. Nisem pa še prepričana, v kateri državi.Slovenija pa bo za vedno moj dom, kamor se bom pogosto vračala na oddih.
