Od nekdaj rada potujem in odkrivam nove kulture, mesta, ljudi. Obiskala sem že 16 držav in po navadi je potovanje trajalo največ dva tedna. Tokrat pa sem dobila priložnost, da odpotujem za dalj časa, se preselim in začnem novo življenje v Nemčiji. Na začetku je bila odločitev kar težka, ko sem pomislila, da bom za sabo pustila prijatelje, folklorno skupino in življenje doma, ampak kmalu je prevladala navdušenost in močna želja po nečem novem. Preselila sem se v univerzitetno mesto Göttingen, ki se nahaja v drugi največji zvezni deželi Nemčije Spodnji Saški. Aprila so tako markovsko ravnico zamenjali hribi in griči z ogromnimi vetrnimi elektrarnami, domačo prekmurščino pa nemščina.
Ko sem prvič prišla v Göttingen, me je čakala dvotedenska karantena, ki sem jo preživela v svojem stanovanju. Takrat sem največ prostega časa porabila za obiskovanje spletnih jezikovnih tečajev nemščine in francoščine, pisala sem tudi magistrsko nalogo. Ko sem prišla na »prostost«, sem se najprej odpravila po kolo, ki sem ga predhodno rezervirala preko spleta. Göttingen ima odlično povezavo kolesarskih poti po celem mestu in okolici, nekatere ulice so celo v celoti prednostno namenjene kolesarjem. Potem sem zavila v trgovine s hrano in drogerije, saj sem dva tedna izdelke naročala na dom. V trgovini so mi bile in so mi še vedno zanimive cene. Sadje in zelenjava v večini trgovskih centrov izhajata iz lokalnega okolja, zato so cene nekoliko dražje. Vsa ostala živila pa stanejo enako oziroma včasih še manj kot v Sloveniji. Podobno je s cenami produktov v drogerijah, ki so kar za polovico nižje kot pri nas, ker večino proizvedejo v Nemčiji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
Še posebej zanimive so mi v Göttingenu in Spodnji Saški tri stvari. To so dolžina dneva, pozno cvetenje ter konkretno spremenljivo vreme. Sonce zahaja uro pozneje kot v Prekmurju. Velikokrat sem se z domačimi pogovarjala preko kamere in ob 10. uri zvečer je bilo pri meni svetlo, doma pa tema. V Prekmurju so tulipani in narcise skoraj odcveteli, ko sem še bila doma, ko sem prišla v Nemčijo, so komaj začeli cveteti. Odkar sem končala s karanteno, sem morala do začetka junija na vsako pot s sabo nositi štiri stvari, brez katerih ni šlo. To so bili trak za ušesa, sončna krema, sončna očala in dežnik. Le redko česar nisi potreboval. Zjutraj so se temperature gibale okoli ničle, čez dan se je ogrelo do 20 stopinj in sonce je bilo močno, popoldne pa je sledila 15-minutna močna ploha.
Na življenjski slog in na tuj jezik sem se hitro navadila. V Spodnji Saški ni močnega narečja, kot je na primer na Bavarskem, temveč je podobno visoki nemščini oziroma kot Nemci rečejo »Hochdeutsch«. Izziv mi predstavlja le nizka nemščina oziroma »Plattdeutsch«, narečje, ki ga govorijo le še starejši. Včasih moraš res dobro prisluhniti, da razumeš, kaj ti posameznik želi povedati.
Moram tudi priznati, da čas hitro mineva. Zaposlena sem na osnovni šoli Herman Nohl Schule, kjer pomagam pri učnem procesu v prvem razredu. Popoldneve preživljam s prijatelji, ob večerih pa obiskujem tečaj nemškega jezika. Ob vikendih se navadno odpravim z vlakom raziskovat bližnja in malo bolj oddaljena mesta ali pa nedelje preživljam na kolesu in odkrivam lepote mesta in okolice. Obiskala sem že številne kraje in mesta, vsa potovanja pa so bila pravljična. Kraji so namreč povezani s pravljično potjo, ki je bila narejena na podlagi anekdot, pripovedk in pesmi, ki so izvirale iz nemških mest in sta jih zbirala in zapisovala brata Grimm.
Marsikdo me vpraša, ali obžalujem odločitev za selitev. Odgovor je ne in nikoli ne bom. Odprla sem svoje srce za nove priložnosti, doživetja in spoznanja. Izstopila sem iz včasih preveč priljubljene cone udobja in Nemčija, predvsem pa tamkajšnji ljudje, so mi podali roko, da sem lažje zaživela na tujem. Pisalo mi je že veliko znancev in prijateljev, ki razmišljajo o podobnem koraku. Vsem lahko rečem le to, da tako kot vem sama pri sebi, po navadi najbolj obžalujem odločitve, ki jih nisem sprejela in me za vedno puščajo v dilemi, kaj bi bilo, če...
Naj zaključim po domače: »Lejko ti što guči ka šče, eli dočik ne probaš, ne vejš.«