vestnik

Pravnica, ki se je zaljubila v glino: "Lončar ne more ponoviti iste forme izdelkov"

Damjana Nemeš, 10. 4. 2021
Damjana Nemeš
Urška Ambrož je prva v svoji družini, ki se je začela ukvarjati z lončarstvom. Foto Damjana Nemeš
Popularno

Urška Ambrož iz Ormoža je začela kot tečajnica, sedaj že deset let vodi lončarsko delavnico v rokodelskem centru DUO Veržej. »Ko sem prvič sedla za vreteno, sem začutila, da je lončarstvo obrt, s katero se želim ukvarjati,« pravi diplomirana pravnica.

Z lončarstvom se je prvič srečala na delavnicah oblikovanja izdelkov iz različnih materialov, takrat se je nad eno najstarejših obrti navdušila. »Hkrati z delavnicami, ki jih je organizirala Ljudska univerza Ormož, se je v rokodelskem centru DUO Veržej začelo pilotsko izobraževanje za lončarja. Oglasila sem se pri takratnem direktorju centra Janezu Krncu in sprejel me je v skupino desetih tečajnikov.« Pod vodstvom lončarke Darje Zelko so opravili 180-urni tečaj in jo prepoznali kot potencialno kandidatko za vodenje lončarskih delavnic za različne skupine. »Tako so me v sklopu projekta, ki se je takrat izvajal, zaposlili za obdobje treh let, po tem pa so mi ponudili redno zaposlitev. Tako sem sedaj že deset let tu redno zaposlena. Vodim delavnice za obiskovalce, izvajam individualne tečaje in tečaje za nacionalno poklicno kvalifikacijo lončar, ki jo razpisuje zavod za zaposlovanje. V lončarski delavnici izdelujemo različne lončene izdelke po naročilih, pa tudi za našo trgovino in za naše stranke, s katerimi redno sodelujemo.«

Lončarstvo s pridihom novodobnosti

Asortiment izdelkov, ki jih prodajajo v trgovini rokodelskega centra, je zelo pester. Kot je povedala Ambroževa, so nastajali povsem spontano. »Lončar ne more ponoviti iste forme izdelkov, čeprav ustvarja ogromno stvari. Vedno se izpopolnjuje, seveda pa začne z enostavnimi izdelki. Tudi sama sem najprej zmogla ustvariti skodelico za kavo, nato skodelico za čaj, potem so nastajali vrči in vaze, večje sklede, piškotniki, odlagalniki za kuhalnice, nadaljevala sem s krožniki in pladnji. V bistvu je nastajalo vse po malem, trg pa je bil tisti, ki je narekoval neke smernice.« Poleg omenjenega so začeli izdelovati tudi izdelke za velikonočne in božične praznike ter dekorativni program. Lončarka uporablja za izdelavo lončenih izdelkov različne odtenke gline, zlasti belo in rdečo, pa tudi kamenino, ki je nekoliko bolj trpežna. Rdečo lončevino ustvarja iz slovenske gline, na tečajih uporabljajo glino iz Madžarske, bela glina in kamenina pa sta uvoženi iz Italije in Nemčije. »Ne delam toliko tradicionalnih, klasičnih lončarskih izdelkov. Zdi se mi prav, da to prepustim tradicionalnim lončarjem. Jaz sem vseeno priučena oziroma novodobna lončarka, če tako povem. Čeprav delam na vretenu, nimam klasične lončarske peči na drva, ampak električno peč. Gre za lončarstvo, vendar s pridihom novodobnosti.«

urška-ambrož, lončarka, lončarstvo, rokodelski-center-veržej
Damjana Nemeš
"Urška je odlična mentorica, odprta za številna vprašanja. Vodi me pri ustvarjanju in mi tudi pusti, da se učim na lastnih napakah," je povedala vajenka Elena Sedonja Ploj.

Vajenka jo prisili v dodatno učenje

Za lončarstvo je potrebna vztrajnost, pove sogovornica, te pa mladim velikokrat primanjkuje. Na tečajih se namreč naučijo samo osnov, za napredovanje in izpopolnjevanje pa je potrebne veliko vaje. »Ko sem prvič sedla za vreteno, sem bila tudi sama zelo štorasta, vendar sem se z delom naučila,« pravi sogovornica. Prepričana je, da bi morala država s finančno podporo spodbujati mlade rodove k lončarstvu, ki ga je tudi na našem območju čedalje manj. »Nihče ne more do onemoglosti vlagati v to obrt, če na koncu dneva ali meseca ne bo preživel. Država bi morala storiti več, začenši z izobraževanjem. Slovenija je namreč edina država daleč naokrog, ki nima izobraževalnega programa za lončarje, to pa je osnova. Potem pa je seveda tu še vajeništvo. Nič ne pomaga, da se posamezniki naučijo osnov, če potem nimajo možnosti za vajo in nimajo mentorja, ki bi jim bil pri učenju v pomoč. Vsi samo govorimo, da obrti izumirajo, le redki pa kaj storijo v tej smeri. Edina rešitev bi torej bila sprememba sistema na ravni države,« je kritična lončarka. V delavnici rokodelskega centra v Veržeju ima sedaj vajenko Eleno Sedonja Ploj. »Elena me prisili, da se tudi sama dodatno učim ter da pri vprašanjih, ki mi jih postavlja, zajamem vse faze izdelave lončenega izdelka. Veseli me tudi, da je del projekta Mali lončar, ki smo ga z rokodelskim centrom začeli izvajati na petih pomurskih osnovnih šolah.«

Doma ustvarja izdelke za dušo

Delo v delavnici rokodelskega centra lončarki ni naporno, saj ima, kot pravi, prekrasen kolektiv. »Zavod Marianum Veržej, v sklopu katerega deluje rokodelski center, je od vsega začetka v meni videl potencial, mi dal vso podporo in razumevanje. Ko to dobiš, postane skupno bivanje res lepa izkušnja, gotovo pa ne bi bila tukaj, če ne bi bilo takratnega direktorja ter zavoda oziroma salezijancev, ki so s svojim razmišljanjem in gledanjem na svet, na ljudi in okolje ustvarili dobro zgodbo,« je o svojem delodajalcu z izbranimi besedami povedala lončarka, ki ima tudi doma manjšo delavnico. Tam ustvarja izdelke za svojo dušo, prosti čas, ki ji ostane, pa preživlja s svojimi tremi otroki in možem. Veliko časa posveti tudi športu, saj rada kolesari, planinari in plava, sprošča pa se tudi z delom na domačem vrtu.