Lani je Občina Ljutomer s sodelovanjem v projektu City Cooperation II – Interreg SI-AT razvila nov turistični produkt S Tinkom po Ljutomeru. Pod peresom Saše Pergerja in s sodelovanjem ilustratorke Nine Kovačič je nastala istoimenska knjižica z zgodbo o konjičku Tinku, ki skupaj s čebelo Špelo išče prijatelja, s katerim bi se igral, ob tem pa spoznava znamenitosti Ljutomera.
Brezplačno knjižico lahko dobimo v turističnoinformacijskem centru (TIC) v Ljutomeru ali v kateri od bližnjih kavarn v mestnem središču. Na voljo je v treh jezikih, slovenščini, nemščini in angleščini. Poleg zgodbe o Tinku najdemo v njej kratke opise glavnih znamenitosti mesta, te pa so označene tudi na zemljevidu učne poti, s katerim sledimo Tinkovi zgodbi, ob tem pa na različnih točkah po mestu zbiramo žige. Čeprav je učna pot namenjena predvsem predšolskim in otrokom do približno 10. leta, jo z veseljem prehodijo tudi starejši, saj na ta način spoznajo vse glavne znamenitosti kraja, obenem pa se še razgibajo. Vse točke so dostopne peš ali s kolesom in v vseh letnih časih, pot pa je varna in primerna tudi za gibalno ovirane.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
Tudi mi smo se v sončnem dopoldnevu odpravili na raziskovanje prleške prestolnice – in na lov za žigi. Prijazna uslužbenka v TIC-u nam je namignila, da je prva od šestih glavnih točk učne poti na Glavnem trgu. Ne moremo je zgrešiti, najdemo jo pri igralih, tam pa nas poleg prvega žiga čaka interaktivna igra, pri kateri moramo povezati znane osebnosti iz zgodovine Prlekije z njihovim delom.
Pot (poleg zemljevida v knjižici nam pri orientaciji pomagajo tudi zelene talne označbe) se nadaljuje mimo spomenikov filmarja Grossmanna, jezikoslovca Miklošiča in prvega slovenskega deželnega glavarja Kranjske Razlaga v Aleji zaslužnih do drugega največjega trga v Ljutomeru, Miklošičevega. Tam nas v bližini še enega Miklošičevega kipa in kapelice sv. Florijana iz leta 1736, ki je bila nekoč del cerkvenega obzidja, pričaka lesena klop z besedami, posvečenimi prvemu slovenskemu taboru, ki je bil 9. avgusta 1868 prav v Ljutomeru – »Slovenci, zedinimo se!«. V knjižico si s štampiljko, ki se skriva pod klopjo, odtisnemo žig, vmes pa se mimogrede naučimo še nekaj prleških narečnih izrazov. Če niste s teh koncev, vas prav gotovo zanima, kaj so gujdek, kuj ali šürc.
Po mestu še do parkov in kasačev
Pot nas vodi naprej do Starega trga, še prej pa se lahko ustavimo na eni od treh opcijskih točk, ki so del razširjene učne poti, pri čebelnjaku zraven Osnovne šole Ivana Cankarja. Tudi na teh točkah (poleg čebelnjaka sta to še gozdni rezervat Babji ložič in Lončarstvo Žuman) lahko najdemo štampiljke za dopolnitev zbirke v knjižici.
Na najstarejšem ljutomerskem trgu si odrasli lahko ogledamo kapelico sv. Ane, za otroke pa je tam zopet didaktična igra, pri kateri povezujejo značilne, zdaj že redke poklice v pokrajini, kot so lončar, kovač in klobučar, z opisi posameznega poklica. Velja omeniti še, da je v knjižici poleg zgodbe in znamenitosti na vsaki točki opomba, če je v bližini kakšen kotiček za okrepčilo ali sladkanje – in teh v Ljutomeru ne manjka.
Iz strogega središča mesta nas pot vodi naprej do Parka generala Rudolfa Maistra, ki je zraven ene od dveh železniških postaj v Ljutomeru. Ob igralih lahko zavrtimo kolo z različnimi odtenki zelene, ki jih najdemo v naravi in jih poiščemo v bližnji okolici. Še odtis štampiljke in že jo mahamo proti naslednjemu parku, posvečenemu prvemu slovenskemu taboru. Kot izvemo v knjižici, je bil park leta 1951 zavarovan kot naravna znamenitost, saj je tukaj še ne tako davno raslo 55 mogočnih več kot sto let starih hrastov. Na tej točki lahko spoznamo najbolj značilne živali, ki jih najdemo v parku. Ob našem obisku žal nismo videli ne veverice, ne žolne in tudi hrošča rogača ne, smo se pa zato že veselili obiska hipodroma in konj kasačev v bližini.
To je tudi zadnja točka učne poti. Ob Muzeju ljutomerskega kasača tako odtisnemo še zadnjo štampiljko, naredimo spominsko fotografijo, in če imamo srečo, si ogledamo še trening kasačev. Mi smo jo imeli. Po okrog treh kilometrih in dobri uri sprehoda po mestu (kot nam je povedala uslužbenka v TIC-u, so nekateri mesto s Tinkom odkrivali celo tri ure, kar ob številnih igralih za otroke ni presenetljivo) se počasi vrnemo v stari del mesta. Če smo zbrali vsaj šest od devetih žigov, lahko iztrgamo listek, vpišemo svoje kontaktne podatke in ga vržemo v za to namenjen nabiralnik pri TIC-u, Tinko pa nam bo za uspešno opravljeno »misijo Ljutomer« po pošti poslal darilce. Teh pa smo zmeraj veseli tudi odrasli.
Če smo zbrali vsaj šest od devetih žigov, lahko iztrgamo listek, vpišemo svoje kontaktne podatke in ga vržemo v za to namenjen nabiralnik pri TIC-u, Tinko pa nam bo za uspešno opravljeno »misijo Ljutomer« po pošti poslal darilce.
