V Hiši dobrot te ne morejo pričakati drugače kot z dobrotami na mizi. Jožica in Alojz Semler sta takoj, ko sva s fotografinjo sedli za mizo v kuhinji, prinesla na mizo polne krožnike. Nataša je s fotoaparatom takoj »ugriznila« v vabo. »Tako lično servirane šunke še nisem videla, to moram fotografirati,« je hitela Nataša. Jaz pa sem poslušala. In nisem imela časa razmišljati, da če ne bom nehala, bom pojedla ves krožnik keksov. Poskusila sem vse, ki jih je Jožica naložila, in ocenila, da tako dobrih strojnih keksov, kot so njeni, ni. Nato sem jedla še njen kruh s semeni. In takoj mi je bilo jasno, da ta hiša nosi čisto pravo ime.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
»To je izvirno moja domačija, čeprav tako moji starši kot Alojzovi izvirajo iz Prekmurja. Moja babica in dedek Ana in Štefan Sinic sta se v Apače z družino priselila leta 1922, potem ko so se vrnili iz Amerike.« Jožičina stara starša izvirata iz Černelavec, Alojzova pa z Goričkega. Jožičina družina je evangeličanske vere, njen dedek je eden od tistih, ki so zastavili svojo zemljo, da so lahko prekmurski evangeličani v Apačah kupili hišo, kjer je še danes evangeličanska cerkev. Njen dedek je bil, razlaga Jožica, najstarejši otrok v družini, in ker mu je mama hitro umrla, otrok pa je bilo veliko, je šel s trebuhom za kruhom čez lužo. Tam se je zaradi enakega razloga znašla tudi Jožičina babica. »Leta 1916 sta se babica in dedek v Betlehemu poročila in v Ameriki dobila hčerko Heleno, ko je bila babica noseča z drugo hčerko, Ano, pa sta prišla v Apače. Tu se jima je rodil še sin Štefan, ki je umrl kot otrok, kot zadnji otrok pa je rojen moj oče Jožef.« Jožičin oče je odraščal v Apačah, njena mama Angela je bila v družini Grabar rojena v Plitvičkem Vrhu. Tudi tam so bili evangeličani in so hodili v Apače v cerkev, tu sta se oče in mama srečala, poročila in živela v Apačah. Obdelovala sta kmetijo in povila dve hčerki: starejšo Helgo, rojeno leta 1959, in pet let mlajšo Jožico. Jožica je obiskovala osnovno šolo v Apačah, nato pa srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu.
Jožica in Alojz Semler sta se spoznala, razlagata, na veselici kot večina mladih takrat. »Na prvi veselici sva se našla in potem smo se vedno šalili, da je dobra 'roba' takoj prodana,« se zasmeje Jožica. Pošali se, da jo je »kupil« s čokolado Milka. Alojz takoj vskoči, čeprav je samo šala: »To pa ne bo držalo! Takrat se čokolade Milka pri nas še ni dalo dobiti.« In se spet smejemo. Jožica potem pripoveduje o žalostnih in tragičnih stvareh, ki so se dogajale njeni družini in tudi njej, in človek bi pomislil, da bosta po vsem tem zagrenjena. Toda ne. Očitno sta se naučila predelati usodo. Ko jo vprašam, ali jo je tako dober kruh naučila peči mama, Jožica pove še eno tragično zgodbo. Mama Angela je pri 46 letih naredila samomor. »Tako sem pri 21 letih ostala brez mame. Bili sva si zelo blizu, zato je bilo še toliko bolj grozno.« Oči se ji še vedno orosijo. A niti sledu o tem, da bi komu kaj zamerila, kot to pogosto radi počnemo. »Takrat smo ravno dokončali nov hlev in vzeli kredit, oba otroka sta bila še zelo majhna. Zakaj je to naredila? Še danes ne vem, zakaj. Mama je pač vedno želela, da bi ena od naju ostala doma. Vedno smo govorili, da bo doma Helga, ko pa je odšla, sem se jaz odločila ostati. To ni bila moja želja, tako sem se odločila zaradi mame in prepričana sem bila, da je, ko sem si doma ustvarila družino in ostala, zadovoljna.« Jožica je tako stara le nekaj več kot 20 let postala glavna gospodarica, ki je morala naprej voditi kmetijo. Oba z možem sta imela še službo, dva majhna otroka, doma pa sta živela še njen oče in njegova sestra Ana.
Tako se je Jožica kruh in vse drugo naučila peči sama. »Nihče me ni naučil, čisto vse sem začela popolnoma sama. Pekla sem od malega. Spomnim se, da je tu v bližini stal učiteljski blok in otroci iz bloka, pa še nekateri drugi, so bili pogosto pri nas. Dvorišče je bilo vedno polno otrok in smo kuhali. Ne z blatom. Mama nam je dala jajce, moko, mleko in še kaj in smo pekli. Najprej palačinke, nato enostaven biskvit, vedno kaj novega. S sestro sva imeli ob sobotah nalogo vse počistiti in nekaj speči,« pripoveduje Jožica.
Jožica in Alojz sta se poročila poleti leta 1982 in dobila dva otroka – leta 1983 Karmen, čez dve leti še Boruta. Kar dolgo, kakih petnajst let, sta skrbela za kmetijo z živino, Jožica je po nekaj letih službo pustila, Alojz pa ne. A ker mu je zdravnik rekel, da če ne naredi česa zase, se bo zaradi problemov s hrbtenico kmalu lahko vozil le še z vozičkom, sta opustila kmetijstvo. »Takrat se je odprla trgovina Šklojca, za katero sem najprej pekla kruh. Tako povpraševanje je bilo, da bi lahko pekli 24 ur. Že prej, leta 1991, sem odprla dopolnilno dejavnost na kmetiji in orala ledino. Najprej sem prodajala domač kruh iz krušne peči, nato kekse, prleško gibanico, potico. Vse, kar smo pripravili, so ljudje kupili.«
Hčerka Karmen danes živi in dela v Mariboru in je pogosto doma, pravita, mami pomaga oblikovati in krasiti torte in ima očitno prav tako velik smisel za peko. Prav tako se je pred kratkim v Maribor preselil sin Borut z družino. Borut je tisti nogometaš, ki ga je opazil najuspešnejši nogometni klub v Nemčiji Bayern in ga pri šestnajstih letih odpeljal v München. Pet let je Borut treniral za Bayern, tik pred tem, ko bi začel igrati med profesionalci, si je hudo poškodoval koleno. Zdravniki so rekli, da niti hodil ne bo več. Verjetno se le volji po preživetju, ki jo ima zagotovo po mami, lahko zahvali, da danes ne le hodi, ampak tudi igra nogomet. A samo še ljubiteljsko. Poškodba je bila namreč tako huda, da ima priznanih trideset odstotkov invalidnosti. Borut ima tri otroke, prvi je fantek Roko, prvi rojstni dan pa sta praznovali tudi dvojčici Bela in Lota. Jožica in Alojz sta tako že trikrat babica in dedek.
Hiša dobrot Semler je eden od ponudnikov prekmurske gibanice s certifikatom, Jožica pa pravi, da Alojz peče najboljšo prleško gibanico. Da ne omenjamo tort vseh okusov in oblik ter domačega kruha iz različnih vrst moke. Dobrote izpod rok Jožice in Alojza so ovenčane tudi s številnimi nagradami – orehova potica z zlatim priznanjem, prekmurska gibanica s srebrnim, strojni keksi z bronastim. Zadnja leta Jožica in Alojz pridelujeta pšenico na ekološki način, tako je kruh, ki ga pečeta, tudi ekološki, njune izdelke pa je mogoče najti v Zeleni točki v Murski Soboti, deset let pa že tudi v Centru Vič v Ljubljani. Po novem sta Jožica in Alojz tudi člana mreže ponudnikov GlaMUR, užitek ob reki. Gre za blagovno znamko na območju osemindvajsetih občin v Sloveniji in Avstriji, turisti pa ju lahko najdejo tudi s posebno aplikacijo na pametnem telefonu. Hiša dobrot Semler se je prijavila tudi na razpis Občine Apače, ki želi v središču Apač odpreti trgovino z lokalnimi pridelki in izdelki ter potrebuje nekoga, ki bo na police dal tudi kaj slastnega.