vestnik

Aljoša Bagola prejel kar nekaj bolečih lekcij

A. Nana Rituper Rodež, 6. 1. 2020
Arhiv Mladinske knjige
Knjiga Aljoše Bagole, v kateri govori o izgorevanju, se je takoj zavihtela na prva mesta.
Popularno

Iskreno o tem, kdaj so mu odpovedala krila – Knjiga ni nadomestilo za strokovno pomoč, da pa marsikomu misliti

»Želim si, da bi vas moja zgodba opogumila k soočenju z vsiljenimi pričakovanji, s samim seboj, svojimi vzorci in napačnimi predpostavkami o življenju,« med drugim v svoji pripovedi o tem, kako se je spoprijel z izgorelostjo, pravi Aljoša Bagola, eden največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalskih kreativnih direktorjev, kolumnist in predavatelj. V svoji knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, ki je izšla pri Mladinski knjigi, iskreno spregovori o svoji izkušnji, o sebi in o vsem, kar ga je do tega pripeljalo. Prinaša nekaj razmislekov in receptov, pa ne navodil, vsem tistim, ki so se znašli v primežu sodobnega življenja in so v previsokih obratih. Glede na to, da je knjiga takoj pristala med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi, verjetno takih, ki izgorevajo, ni malo.
Sam je bil pred izgorelostjo v »tako visokih obratih, da številčnica ni premogla dovolj številk za ustrezen prikaz. Moji radarji za hitrost so pregoreli, radarji za imeti se rad, pa so bili izklopljeni,« zapiše. To se mu je zgodilo ravno v času, ko je že mislil, da je postal superman, da lahko in zmore vse, ko je pričakoval od sebe, da je v vsem in na vseh področjih ne le dober, ampak popoln, v času, ko je nizal uspeh za uspehom ... »Meni so krila odpovedala na taki višini, da bi lahko med štrbunkom odmolil cel očenaš,« še navaja. Ker si je težko priznal, da izgoreva, je s svojimi prihranki energije še malo na »polno žgal«, dokler se duša in telo nista uprla in je izgorel.

Živimo v času in družbi, v kateri je izgorevanje sistemska epidemija, ljudje izgorevajo v službah, doma, v odnosih, izgorevajo, ko maraton tečejo v sprintu … S tem da nekateri izgorelost zanikajo, kot da je še ena izmišljotina sodobnega časa ali tistih, ki si to lahko privoščijo. A kot pravi Bagola, kdor to izkusi, dobro ve, da ni stvar izbire. Izgorelost oziroma stanje, preden se to zgodi, zelo nazorno zajame v misli, da se je počutil »odklopljen od smisla, deložiran iz radosti, deportiran iz svoje duše in brez stika s sabo«.  

Aljoša Bagola
Marko Vavpotič/M24
Aljoša Bagola.

V poglavju Umik izgorelost primerja s prizoriščem, na katerem je pravkar divjal tornado. »Nič manj kaotično in opustošeno ni videti naša duša in naš um naj takrat kot varnostni helikopter prečesava območje, ugotavlja škodo in išče preživele. Duša in telo zahtevata zaščito in umik.« Ravno ta umik je lahko marsikomu kar izziv, ko pa smo povezani prek vseh mogočih kanalov, potrebujemo vedno več impulzov s spleta in smo vedno v pripravljenosti in na voljo. Kdaj pa kdaj pa je treba zapreti vse pipice mentalnega in telesnega razpoloženja, še pravi in to ponazori z izrekom Forresta Gumpa Mislim, da bom šel zdaj domov. Kar pomeni, da se je treba posvetiti najprej sebi. 

Bagola za svojo izgorelost ne išče krivcev v drugih, vzel jo je kot izziv in priložnost, da se »potunka vase, globlje kot zgolj pod lesketajočo se površino«. Kar pa seveda ni lahko in ne gre vedno zlahka, predvsem pa moraš biti pošteno odkrit do sebe. »Ampak ko se trpljenje in bolečina okleneta našega življenja, šele čez čas začutimo, da prihajata kot naša učiteljica,« zapiše. V nadaljevanju knjige bolj kot izgorelost v ospredje pridejo mnoge lekcije, ki jih je dobil v življenju in iz katerih se je veliko naučil in so ga klesale. »Ko sem v življenju prejel dovolj lekcij, ki so mi zadale bolečino in me prisilile, da se naučim tudi ponižnosti in potrpežljivosti, sem postal boljši vodja in zrelejši človek.«

Poglobi in potopi se tudi v svoje otroštvo na Cankovi ter lekcije, ki jih je dobival v družini, s sovrstniki, v družinski gostilni. »Z odraščanjem v prekmurski gostilni smo,« pravi, »otroci postali bogatejši za več kot prgišče neprecenljivega.« Čeprav starši nikoli niso obogateli v najbolj priljubljenem pomenu, pa je bila možnost, da je stregel ljudem iz vseh slojev in spoznal njihove nemalokrat težke, a izjemne zgodbe, njegovo bogastvo. Doživljal je tudi trdo delo svojih staršev, odsotnost in pri navajanju tega ugotavlja, da so imeli vse pogoje za izgorelost že v družini. »Zaradi vsega, česar so se starši lotili, in vsega, kar so zmogli in dosegli, se mi zdijo danes kot superjunaki. Teh pa nikoli ne vidiš v toplicah.«
Slikovito obdela tudi karakter, miselnost, v kateri je »gor zrasel«. Piše o Prekmurcih in odnosu, ki ga imamo do sebe in sveta. Pa tudi o mentaliteti Slovencev, ki so, kot med drugim pravi, za spoprijemanje z neprijetnim ali ko se morajo postaviti zase, opremljeni približno tako kot severnokorejska gospodinjstva z dostopom do interneta. Ugotavlja tudi, da Slovenci radi vse tiščimo v sebi, potem ko za tiščanje ni več razpoložljivih zmogljivosti in popustijo vsi ventili hkrati, pa pride do »razpištoljenja«.

Veliko je še zanimivih dejstev, spoznanj, ki jih kot izvrsten pripovedovalec zgodb vplete v svojo zgodbo. Pri pisanju o svoji izkušnji je pretresljivo iskren, hkrati pa je besedilo tudi polno humorja, včasih tudi trpkega. Kljub izgorelosti njegov ustvarjalni duh pri pisanju ni spal, saj je v besedilo vnesel več besednih iger, lucidnih miselnih preobratov, v katerih nam je pokazal, da se resnica ali rešitev pravzaprav skriva že v besedi ali v besedni zvezi, samo malo poigrati se je treba. Preden je to spoznal in o tem napisal knjigo, pa je moral izgoreti.