vestnik

(Prekmurka v tujini) Z odprtega okna se pogosto sliši Kreslina, Marko bando in Ethnotrip

Vestnik, 22. 11. 2020
Osebni arhiv
Nataša Kavaš Puc z možem in štirimi otroki živi na robu mesta Luksemburg.
Popularno

Nataša Kavaš Puc že 17 let živi in dela v Luksemburgu. V spodnjem zapisu je z nami delila vtise iz tamkajšnjega življenja.

Luksemburg je državica, ki je nekoliko večja od ljubega Prekmurja in mnogo manjša od moje domovine. S svojo odprtostjo svetu in iznajdljivostjo se je povzpel na vrh dobro stoječih in varnih držav. Z možem in štirimi otroki živimo na robu mesta Luksemburg. Letos mineva 17 let, odkar naju je z Martinom pot zanesla v te konce. Bila je jesen pred širitvijo Evropske unije, oba sva bila zagnano dejavna v širjenju evropskih vrednot. Evropske službe v mestu, kjer živi več tujcev kot domačinov, ki diha medkulturnost, so se zdele samoumeven začasen pristan.

Čeprav sem bila vedno zelo navezana na svojo Panonijo, se mi ni zdelo predaleč. Ko mi je srce tako zaželelo, sva bila čez noč doma. Mobilni smo ostajali tudi z rojstvom otrok. Praznike in počitnice smo skoraj vedno preživeli v Sloveniji. Šele karantenski časi me prežemajo s stisko, da Evropa ni majhna, da mnogi nam ljubi niso za vogalom. Prešine me, da tudi doma trenutno ne gre več iz občine v občino in da je čas za potrpežljivost in upanje, da ne bo vedno tako.

Iz Luksemburga mnogi ne odidejo tako hitro, kot so predvidevali, tudi zato, ker je to do tujcev prijazna država. Ker si med mnogimi tujci tujec lahko najde sebi enake. Luksemburg je namreč država, kjer je število tujcev skoraj enako številu Luksemburžanov. Priseljenim iz vseh evropskih vetrov (mesto Luksemburg je ena od štirih uradnih prestolnic Evropske unije) in od drugod po svetu je ta državica lažje postala dom tudi zaradi obilice različnih možnosti za šolanje otrok. Poleg luksemburških javnih in zasebnih šol je najti kup mednarodnih šol, tudi evropsko šolo, ki otrokom omogoča šolanje v vseh uradnih jezikih Evropske unije, tudi slovenskem.

275c2b2beeebadb8042748998650669b
Maja Hajdinjak
Čeprav je Luksemburg tako raznolika država, svet v malem, je še vedno majhna. Prej ko slej se zaveš, da se med sabo vsi poznajo, da pogosto zaščitijo svoje in so zelo veseli, če se prišleki potrudijo spregovoriti luksemburško.

Luksemburžani govorijo vsaj tri jezike, ki so njihovi uradni jeziki, luksemburško, nemško in francosko. V sistemu javnih šol se otroci najprej v vrtcu učijo luksemburško, v šoli se pouk začne v nemščini in kmalu še v francoščini. Njihov prvi tuji jezik je angleščina, ki ga večina obvlada. Ker je tukaj veliko mešanih družin, se jeziki kopičijo. Pogosto se zgodi, da kup malih otrok na igralih ne govori skupnega jezika. Odraščajo ob izkušnji medsebojne različnosti, morda se ne razumejo, se pa skupaj igrajo. Tako jim je tudi pozneje pogosto lažje v povsem novih situacijah med nepoznanimi ljudmi. Vedno znova je vredno poskusiti, skupen jezik se že najde.

Če me je nekoč begalo, kako se otroci znajdejo v tej multikulti družbi, a vejo, kdo so in kam sodijo, sem danes ob izkušnjah s svojimi otroki, starimi od 6 do 14 let, več kot pomirjena. V družini srkajo vrednote, se učijo spoštovanja in odprtosti ter postajajo samozavestni ambasadorji svoje kulture. Če sem v uvodu govorila o majhnem Luksemburgu, Luksemburžani o sebi nikoli ne govorijo v teh razmerjih. Pogumno prevzemajo prvo besedo na mnogih forumih, zlasti mednarodnih. Najini otroci od rojstva živijo v svetu vseh vetrov. Kako lepo jih je opazovati, kako v strpnosti do drugih jasno izražajo sebe, svojo kulturo, vero in poglede na svet.

sodišče eu v luksemburgu
Profimedia
S svojo odprtostjo svetu in iznajdljivostjo se je Luksemburg povzpel na vrh dobro stoječih in varnih držav.

Čeprav je Luksemburg tako raznolika država, svet v malem, je še vedno majhna. Prej ko slej se zaveš, da se med sabo vsi poznajo, da pogosto zaščitijo svoje in so zelo veseli, če se prišleki potrudijo spregovoriti luksemburško. Ravno negovanje njihovih navad, kulture in jezika pa odpira dodatna vrata v njihov svet. Država in lokalne skupnosti radodarno podpirajo kulturo in umetnost. Svojo večjezično in v raziskave usmerjeno univerzo so ustanovili šele leta 2003. Predavatelji in študenti prihajajo iz skoraj stotih držav. Država štipendira tudi študij v tujini, pri tem ne dela razlik med državljani in nedržavljani. 

Živimo ob robu mesta blizu evropske šole in ob razprostranih poljih. Otroci se v šolo vozijo s kolesi. Imajo kup slovenskih prijateljčkov, z mnogimi slovenskimi družinami smo prepletli tesne vezi, drug drugemu smo nadomestna družina. Povezuje nas tudi slovenska župnija, ki seže do Belgije in Nizozemske. Dejavni pa smo tudi v zelo pisani mednarodni župniji. Poleg Slovencev se otroci družijo še z Madžari, Angleži, Romuni, Švedi, Čehi, Italijani, Danci, Hrvati …

krava, govedo
Pixabay
Na pašnikih blizu hiše se pasejo krave (tudi v mestu je na kakšni parceli mogoče srečati ovce) in po mleko in jajca hodimo h kmetu v sosednji vasi.

Na pašnikih blizu hiše se pasejo krave (tudi v mestu je na kakšni parceli mogoče srečati ovce) in po mleko in jajca hodimo h kmetu v sosednji vasi. Dediščina moje družine so odprta vrata naše hiše vsem popotnikom tega sveta, zlasti pa prijateljem najinih otrok. Tako je naša hiša vedno polna ljudi in živžava. Tudi življenje pri nas je zelo prekmursko obarvano, gostoljubno in s široko odprtim oknom v svet. S tega odprtega okna (od koder bodo enkrat poletele naše mlade ptice) se zelo pogosto sliši Kreslina, Marko bando in Ethnotrip, doni violina ali kak drug instrument (tudi tujci že igrajo slovenske komade). Samo še cimbale nam manjkajo. Hvala Bogu in mojim staršem za Panonijo v duši in našem življenju ter Luksemburžanom, da se lahko v njihovi domovini počutimo doma.

Profimedia
Luksemburg je država, kjer je število tujcev skoraj enako številu Luksemburžanov.
Kaj zdaj berejo drugi