Ob jubileju so prejeli priznanje Mestne občine Murska Sobota, kar jim ogromno pomeni. »Lepo je, da so se spomnili na nas, ker je redko, da skupine v prvotni postavi ostanejo skupaj tako dolgo. Mi smo še vedno prijatelji in vsakih nekaj let pripravimo kak koncert. Naši koncerti niso klasični, ampak gre za zgodbe, dosti se šalimo, imamo interakcijo s publiko, zato jih je treba dobro pripraviti, da imajo rep in glavo,« pravi pevka skupine. Kljub preteku štirih desetletij se še vedno z veseljem spominjajo začetkov. Spoznali so se v domači Murski Soboti, saj so vsi odraščali v Stari ulici. »Janez in Romi sta tam preigravala znane tuje pesmi, jaz pa sem sprva le stala v ozadju in poslušala. Potem sem začela z njima peti, od doma prinesla flavto in začeli smo se družiti in ustvarjati glasbo,« opiše. Doda, da je njihov prvi koncert sledil dokaj hitro, imeli so ga na današnji Srednji poklicni in tehniški šoli Murska Sobota, kjer so namesto na odru stali kar na mizah.
Ob 40-letnici so nedavno izvedli poseben koncert v Gledališču Park. Želeli so sicer, da bi potekal na Trgu kulture, a jim jo je zagodlo vreme. »Tisti dan se je marsikaj dogajalo. Meni se je pokvarila flavta, Sandiju Horvatu je počila kitarska struna, ampak vseeno smo koncert dobro izpeljali in ni lepšega kot to, da publika s tabo prepeva,« opiše Dorina. Na odru niso bili sami, pridružili so se jim glasbeni prijatelji Andrej Celec, Marjan Vidic, Danilo Celec, Davor Kiraly in Sandi Horvat Sunny. Koncert so zastavili tako, da je vsak član imel še samostojno točko. Dorina je zapela znano avtorsko Moja Sobota, pri kateri se ji je pridružil Mešani pevski zbor Štefana Kovača Murska Sobota, Roman je nastopil v spremljavi glasbenih gostov s skladbo With a little help from my friends, Janez pa s skladbo What a wonderful world. Žekš, Kovačič in Gujtova so prepričani, da jih imajo ljudje radi. To pa predvsem zato, ker se prek njihove glasbe spomnijo mladosti. Izredno jih veseli še, da med občinstvom opazijo tudi mlajše obraze, ki prav tako prepevajo njihove avtorske skladbe ali priredbe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Nekdanji mejni prehod Čepinci) Porušen nadstrešek bo odstranil izbran izvajalec
Kdaj bo do sanacije objekta prišlo, še ni znano.
Posneti nove skladbe
V začetnih letih od nastanka Doroje so velikokrat nastopali na festivalih po tedanji Jugoslaviji. V Črnomlju so denimo zmagali na prireditvi Glas mladih Slovenije s skladbo Marihuana in pred nekaj leti so se vrnili na isti oder. »Na facebooku sem zasledila, da organizatorji iščejo skupine, ki so nekoč tam nastopile in so še aktivne. Odpisala sem, povabili so nas in vrnili smo se na staro prizorišče,« pove. Vsaka prireditev je po svoje posebna in doživeta. Pevkin najljubši koncert doslej se je zgodil na Skritem dvorišču pred približno petimi leti. Prizorišče je bilo nabito polno z obiskovalci, ljudje so se znali zabavati in peti z njimi. »Mi se vedno šalimo, da je naš moto, da se tu in tam 'žmejsamo'. Nismo perfekcionisti, sicer težimo k temu, ampak zdi se nam simpatično, če se kdo kdaj zmoti, in to obrnemo na šalo,« v smehu pripoveduje. Vsi trije so spontani in tudi pri ustvarjanju se držijo te lastnosti. Gujtova nam je še povedala, da v svoji glasbeni sobi med pospravljanjem vedno najde kaj avtorskega, česar še niso ponudili poslušalcem. »Želim si, da neposnete pesmi Doroje posnamemo, ker pesmi so za to, da se poslušajo in pojejo, ne da so v arhivu,« poudari.
V štirih desetletjih so ustvarili marsikateri spomin. Sogovornica na primer hrani tudi izrezke glasbenih lestvic iz našega časopisa, na katerih so na prvem mestu z različnimi skladbami. »Malokdo tudi ve, da smo sodelovali s Ferijem Lainščkom pri gledališki predstavi Plastične rože za Valenta. Z igro smo gostovali v številnih krajih po Pomurju, peli smo in bili povezovalci. To je bila naša prva izkušnja brez ozvočenja,« dodaja.
Tako kot se spominjajo številnih prijetnih dogodkov, je kar precej tudi takih, ob katerih se še danes smejijo. »Ko smo leta 1985 v Radečah nastopili na festivalu, smo ugotovili, da moramo tam prespati. Takrat še ni bilo tako pogostih avtobusnih prevozov in telefonov. V hotelu je bilo vse zasedeno, zato nam je organizator poiskal drugo prenočišče. Peljal nas je kar v prevzgojni dom. Spomnim se, da so bile na oknih rešetke, na tla so nam položili vzmetnice, ampak nas to ni motilo. Naredili smo žur in nismo nič kaj dosti spali,« smeje sklenejo z željo, da bodo v prihodnjih letih nastale še mnoge anekdote in uspešni koncerti.