»V knjigi sem se slekla«

Nekdanja novinarka, ki ima pisanje v krvi, čeprav ne dela več v medijih, je rojena v Lipovcih. Dolga leta, o številkah sicer ni želela govoriti, je živela v Ljubljani, tik pred najinim srečanjem pa se je ponovno preselila v Prekmurje. »Življenje me ves čas uči. Zdaj sem recimo dobila lekcijo nikoli ne reci nikoli. Govorila sem namreč, da se ne bom nikoli vrnila v Prekmurje, a sem se pravkar preselila v Mursko Soboto. Zakaj? V življenju sledim izključno svojemu notranjemu glasu, poslušam se. Zato.«

S smrtjo se sreča vsak

»V bistvu ne želim govoriti o sebi,« me preseneti, ko jo zasipam z vprašanji o tem, kje je živela in kaj je delala zadnja leta. »Pravzaprav me to moti, ko je nekdo zelo radoveden (smeh). Čeprav sem se v svojem knjižnem prvencu po svoje slekla. Drugače pa ne želim govoriti o sebi – v Ljubljano sem šla študirat in življenje me je odneslo v novinarstvo. Zadnja leta ne delam več v novinarstvu, ga pa očitno pogrešam, saj sem napisala knjigo. A to sem napisala, ker sem morala, moj dragoceni notranji glas mi je tako prišepnil. Ta je edini, ki ga vedno ubogam, pa sem ga tudi tokrat.« Doda, da si je sicer vedno želela napisati knjigo, a ne takšne o smrti, je pa pri pisanju popolnoma sledila svoji intuiciji. Izjemno jo je namreč zaznamovala smrt staršev, oba sta umrla v prometnih nesrečah. Tina pravi, da je njuna smrt povezana s številom dve, saj sta oba umrla na datum, povezan s tem številom. »Oče je umrl 20. decembra 1995, pogreb je bil 22. decembra. Mama je imela prvo prometno nesrečo, ki pa jo je preživela, 22. aprila istega leta, kot je umrl oče, potem pa je čez leta, 20. junija 2017, spet imela prometno nesrečo, umrla pa je 2. avgusta. Oče in mama sta se poročila 22. maja, med smrtjo enega in drugega je minilo 22 let. Skratka, to sem poimenovala prekletstvo števila dve, saj verjamem, da so nam vse stvari usojene.«

Dan po maminem poslednjem slovesu je med vožnjo v Ljubljano Tina dobila notranji namig, naj napiše knjigo. »A takoj po smrti mame nisem bila sposobna in sem notranjemu glasu kategorično kljubovala. Ker je preveč bolelo, saj ko pišeš, podoživljaš stvari in tega nikakor nisem mogla. V mojem primeru rek, da čas celi rane, ne drži. Zame je ta izjava precenjena. Ker ne da še vedno boli, zdi se mi, da se bolečina stopnjuje. Tako da nisem mogla takoj pisati o tem, me je pa preganjalo tako dolgo, dokler nisem vsega izlila na papir.«
Ker nerada govori o sebi, nihče ni vedel, da knjiga nastaja. »Enajstega maja 2018 sem knjigo prvič dobila v roke, šestnajstega sem objavila na svojem profilu na facebooku, da sem jo izdala. Nerada govorim o svojih ciljih, željah, ker bi me potem spraševali, kdaj bo, kaj bo, in bi čutila pritisk. Temu se najraje izognem (smeh). Sama si določam datume in roke, in če mi jih ne uspe doseči, imam kot velika perfekcionistka sama s sabo 'borbe', ne maram, da bi potem še kdo drug pritiskal name.«
Tina je pred smrtjo obeh staršev doživljala tako imenovane vizije in sanje. »Ko je recimo mama imela prometno nesrečo, sem bila na sprehodu v parku s kužkom in v parku se mi je pred očmi prikazal napis dediščina. Pridem domov in najdem na mobilnem telefonu sestrino sporočilo, v katerem mi je napisala, da je imela mama nesrečo. Takih in podobnih intuitivnih prebliskov je še ogromno opisanih v knjigi.«

Knjiga je darilo staršem

»Knjiga je zahvala staršema. Ko ti starši tako nepričakovano umrejo, naenkrat ugotoviš, da se jim nisi zahvalil. Sicer pa je knjiga namenjena vsem, saj se s smrtjo sreča vsak. Ne morem reči, da sem jo napisala z namenom samozdravljenja, ker to zame ne drži, prav nasprotno. Vedno bolj boli in vedno znova, ko jo berem, jočem. To je pravzaprav sol na mojo rano.« So pa Tini ljudje, ki so knjigo prebrali, povedali, da jim je pomagala v smislu samospoznavanja. »Knjiga ima namreč širši pomen, saj nosi sporočilo o tem, da je vse minljivo. Poleg tega govorim o tem, da ne glede na to, kaj se ti dogaja, torej pozitivno ali negativno, in ne glede na to, koliko ljudi je v tem trenutku okrog tebe, vedno imaš samo sebe. Človek je v vsem sam in le sam sebi lahko pomaga. Nihče drug ti ne more, če si ne boš sam.«
Tina pravi, da sicer verjame v nekaj več, v vesolje, v nekoga tam zgoraj oz. boga, a ne v institucijo. »Pogosto me kdo vpraša, kako lahko verjamem v boga, ko pa mi je poslal toliko trpljenja. A pri tem ne gre zgolj za trpljenje, ampak gledano s širšega obzorja gre za razvoj duše. Nekatere duše, kot npr. moja, so silno močne, da marsikaj prenesejo. Druge so manj, toda vsak ima svojo pot. Življenje vsakemu naloži toliko, kolikor ima moč prenesti. Poanta življenja ni v tem, da se rodiš, delaš in umreš, ampak v tem, da se duša razvija. Tudi smrt, odkar sem šla čez vse to, jemljem drugače. Svoje, denimo, se v nasprotju z mnogimi ne bojim.«
Zdaj, dodaja, ne bo nehala pisati, saj čuti, da mora. »Nekaj strani romana sem imela napisanega že pred to knjigo. Gre za ljubezenski roman, ki sem ga potem nehala pisati. A verjamem, da bom še pisala, ker enostavno ne morem brez tega (smeh). V meni je veliko umetniške žilice, rada tudi rišem. Skratka, ustvarjam.«
Zakaj tak naslov? »Če sem se življenju kaj naučila, je to, da nič ne traja večno. Minejo majhne in velike, življenjske stvari. Vse se enkrat konča. Največ mi pomenijo notranji mir, ki ga najlažje dosežem v naravi, ob jogi in meditaciji, zdravje ter ljubezen. Ne v ozkem, romantičnem pomenu, ampak najširše – do sebe, življenja, živali. Če nimaš rad sebe, ne moreš imeti nikogar.«