Kaj o delu obeh umetnikov pravita kustosa razstav Irma Brodnjak Firbas in Robert Inhof, tudi direktor galerije.
Mirko Rajnar: Izraža up, da bo bolje
Na svoji peti samostojni razstavi v Galeriji Murska Sobota se Rajnar predstavlja z najnovejšim ciklom in tudi z njim potrjuje svojo izrazito raziskovalno umetniško naravnanost, hkrati pa konsistentnost na slikarski poti. Je slikar, ki snuje likovna dela na osnovi modernizma, kjer je oblika pomembnejša kot vsebina. Njegova začetna dela so bila v ekspresionistični maniri, v motiviki pa prepoznamo poteze eksistencializma, pove Brodnjak Firbasova o njegovih začetkih. Postopoma se iz močno ekspresivne figuralike preseli v brezpredmetni svet, duhovne fizične sfere, barvna paleta pa se močno posvetli, temačne rjave barvne odtenke zamenjajo vse bolj živahni, svetloba pa vse intenzivneje vstopa v njegov opus in je eden ključnih gradnikov njegovega opusa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Odločilni boj za bron: zmaga Maribora doma, Panvita Pomgrad četrta
Na odločilni tretji tekmi za bronasto medaljo v končnici 1. A DOL so mariborski odbojkarji v dvorani Tabor ugnali Panvito Pomgrad s 3 : 1 (25 : 22, 21 : 25, 25 : 17, 25 : 15).
Jedro tokratne razstave tvori slikarski cikel Up, dela, ki so večinoma nastala po letu 2012. Takrat se je ukvarjal z monumentalno javno plastiko v enem od soboških krožišč, značilne krožne oblike pa je preselil tudi v slikarska dela, tako da je krog ali krožni madež njihov prevladujoč element, pove kustosinja. Prav narava s svojimi mnogoterimi oblikami je eden osrednjih virov njegovega navdiha. Krožne oblike, madeže, je našel v mizanscenah, kot so madeži robid na kuhinjski krpi, ali pa v krožnih formacijah tajajočega se ledu, ki jih je opazil med zimskim sprehodom.
Če se zdi, da so dela prejšnjih ciklov nastajala po skrbnem premisleku, je v teh delih več sproščenosti in igrivosti, poudari kustosinja razstave. Kljub temu da teži k popolnemu krogu, ne gre za geometrijsko eksaktno zamejene kroge, ampak za mehko razlivajoče se krožne madeže, kjer učinek razlivanja vzbuja občutek naključja, pravi kustosinja in doda, da je ta občutek varljiv. »Razstavljena dela so tehnološko še zahtevnejša kot dela prejšnjih ciklov, saj od umetnika pri slikarskem procesu zahtevajo izjemno zbranost.«
V zgibanko Zametki upanja v žarenju in razlivanju pa je še zapisala, da Rajnarjeve slike predstavljajo mehka opna med fizičnim in metafizičnim, med vsakdanjim in nevsakdanjim. Tako svetloba kot krožno razlivajoči se madeži so v ikonografskem smislu nosilec skrivnosti, simbol upanja, novega življenja in rasti. Posebej pa omeni tudi izjemno slikarsko virtuoznost Rajnarjevih del, ki so hkrati tudi zelo intimna.
Čeprav je Rajnar ustvaril obsežen cikel, sta se s kustosinjo Irmo Brodnjak Firbas pri postavitvi razstave in izboru del odločala za čisto postavitev, v smislu manj je več, da bi s tem omogočila, da umetniško delo zaživi v polnem sijaju. Rajnar poudari, da če se da vse, kar vidiš, vsa čustva, vso fantazijo, izraziti s 25 črkami, če lahko odlično glasbo ustvariš z osmimi toni, zakaj bi v slikarstvo vnašali vse, kar ti pade na pamet. S prostorom moramo ravnati občutljivo. »Sten in prostora nisva natrpala z deli, kajti prav tako kot delo samo sta pomembni belina in pavza.«
Slikar je še povedal, da je pri ustvarjanju uporabil starejše slike, pri katerih je videl, da niso preživele in niso to, kar je želel. »Nekatere sem v celoti ali delno preslikal, tako izražam up, upanje, da bo zdaj boljše. Platna ne uničim, ampak še enkrat uporabim in mu dam novo možnost, da dosežem, kar želim. Tudi veliki mojstri, kot je bil Caravaggio, so delali podobno, kar zdaj ugotovimo z rentgenom. Vseeno pa se to pri delih ne sme opaziti, ampak morajo ustvarjati videz, da so bila narejena na mah.«
Tako kot je Mirko Rajnar uporabil stara platna, je Andrej Perko uporabil stare negative.
Dodaja še, da ne stremi k temu, da bi bile njegove slike aktualne, noče moralizirati v smislu mitičnega in naravovarstvenega aktivizma. »Dobro pa vem,« sklene, »kaj želim naslikati in kaj me je spodbudilo k temu.« Tudi krogi ne predstavljajo nič drugega kot packo samo, nekaj, kar spreminja stvari na boljše, slika tudi ni dokument sedanjega časa ali kritika družbe, za tovrstne aktivizme obstajajo boljša izrazna sredstva, je prepričan.
Andrej Perko: Razdalje se spreminjajo v bližine
Glavni motivi Perkovega cikla Temnine so minevanje, dvoumnosti in skrite podobe. Fotografije iz tega cikla so začele nastajati že leta 1972, kar govori o tem, da se je umetnik tej tematiki posvetil zelo premišljeno in brez naglice. Kot pravi Robert Inhof, avtor postavitve in besedila, je ena osnovnih značilnosti Perkovih fotografij, da je v njih edina kategorija, ki je vseskozi navzoča, ravno čas. »Hkrati je neulovljivi čas za umetnika tisto, kar omogoča nastanek podob, kakor tudi njihovih metamorfoz, ki podobo delajo živo. Perko v tem ciklu zajame svet kot celoto, v kateri so kraji, med katerimi tako v geografskem kakor kulturnem smislu obstaja velika razdalja, postavljeni v imaginarni prostor. V tem prostoru se razdalje spreminjajo v bližine.«
Ne glede na sugestiven naslov Perkova dela ne govorijo o temačnosti, morbidnosti ali utesnjenosti. Prej govorijo o temi kot o prvotnem kaosu, iz katerega se porajajo podobe, o temi, ki kliče po svojem drugem polu, svetlobi, da tudi sama postane opazna. V tem svetu, ki se mu fotograf posveča z izjemno senzibilnostjo in pozornostjo, se podobe rojevajo, spreminjajo ena v drugo, poigravajo z medsebojnim zamenjevanjem materialnosti in postajajo vse bolj kriptopodobe ali slike skrivalnice, meni Inhof.
Perko pa razloži, da pri fotografiranju njegov odnos, stališče do fotografije ni v funkciji reprodukcije realnosti ali lovljenja bežnega trenutka, ampak oblika čiste umetnosti, da postane to, kar si je zamislil. »V sebi nosim čudenje, ne fotografiram kar vsenaokrog, ampak najdem objekt, na katerega svojo idejo prilepim. Slike so črne barve, ampak ne ukvarjam se pretežno s črno-belo analogno fotografijo, ker bi mislil, da je taka sama po sebi bolj umetniška, ampak s tem abstrahiram barvo. S črno odkrivam svetlobo, kot bi rekel francoski slikar Pierre Soulages, slikar črnih slik.«
Tako kot je Rajnar uporabil stara platna, je Perko uporabil stare negative. »V času, ko smo bili zaprti, sem urejal svoj arhiv negativov, narejenih z analognim fotoaparatom, in pri skeniranju odkril stvari, detajle, ki jih prej nisem zaznal. S staranjem in rastjo postaneš bolj kritičen do svojih del, nekatera pa postanejo bolj čarobna. Nisem med tistimi, ki radi poudarijo temačnost in žalost, je pa res, da me bolj privlačijo kraji, ki nosijo travmatičen spomin. Všeč so mi tudi preprosti, enostavni, navadni predmeti, s tem da ne želim iz banalnega predmeta narediti še bolj banalne fotografije, zato se pri meni dostikrat pojavi kakšen detajl, drugačen pogled … Med drugim je s fotografiranjem starega prta, s katerim je starka zaščitila radič, v večerni svetlobi pogled nanj privzdignil v obredni prt. To me zanima, spremeniti zunanjo podobo v simbolno,« še pove Perko.
Razstava del Andreja Perka je rezultat dobrega sodelovanja s Pilonovo galerijo iz Ajdovščine. Razstavi si lahko ogledate do 23. junija v živo, kar je pomembno, kot pravi Rajnar, saj likovna dela živijo le v prostoru in ne na zaslonih.
Razstavi si lahko ogledate do 23. junija v živo, kar je pomembno, kot pravi Rajnar, saj likovna dela živijo le v prostoru in ne na zaslonih.
