vestnik

(REPORTAŽA) Preplet zgodovine, nogometa in glasbe

Ines Baler, 15. 5. 2022
Ines Baler
Na stadionu Anfield, ki je sedmi največji v Angliji, vse od leta 1892 domuje ekipa Liverpool FC.
Popularno

»Predstavljaj si, da vsi ljudje živijo v miru,« je del velikega napisa, ki potnike pozdravlja na letališču Johna Lennona v Liverpoolu. Gre za del besedila skladbe Imagine, ki je ena njegovih najbolj znanih, in tako že na letališču dobite vtis, da ste v rojstnem kraju legendarne skupine The Beatles in v mestu, ki združuje različne kulture, nacionalnosti in veroizpovedi.

S prijateljico, ki mi je izlet v mesto na severozahodu Velike Britanije poklonila za rojstni dan, sva sedli v dvonadstropni avtobus in začeli raziskovanje destinacije. Med vožnjo od letališča do hotela v središču mesta, kjer sva bili nastanjeni, naju je navduševalo predmestje z zelenimi tratami, cvetočimi drevesi in številnimi spomladanskimi cvetlicami. Tipične rjave, nizke in opečnate angleške hiške so nas z obeh strani spremljale vse do takrat, ko se je začel vse bolj čutiti pravi mestni utrip. Hiške so zamenjale številne visoke zgradbe, najrazličnejše kavarne, pubi, cerkvice in obrtne delavnice. Ko sva zapustili mestni avtobus številka 86, sva imeli do hotela le nekaj metrov hoje. V bližini je bila tako osrednja železniška postaja kot tudi ulica, ki je vodila do Albertovega doka. To je ena največjih znamenitosti Liverpoola, vpisana tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Albertov dok ob reki Mersey je oblikoval Jesse Hartley, odprli so ga leta 1846 in je prvi nevnetljiv skladiščni sistem na svetu. Zgrajen je bil namreč iz opeke, kamna in železa. To območje je bilo v preteklosti eno najpomembnejših pristanišč na svetu, danes pa je ena največjih atrakcij v mestu.

liverpool, potopis, anglija
Ines Baler
Bronasti kipi članov legendarne skupine The Beatles stojijo na območju, imenovanem Pier Head.

Ulica, ki vodi do tja, je posejana s številnimi prodajalnami, pubi, restavracijami s hitro prehrano ali hrano, značilno za različne svetovne države. Po njej prideš tudi do velikega trgovskega središča, imenovanega Liverpool One. Medve sva si prvi večer ustvarili vtis, skušali začutiti utrip mesta, sedli sva na klopco pri reki Mersey in opazovali sončni zahod, prvi dan potovanja pa sklenili čisto po britansko – z vrčkom temnega piva. Naučili sva se tudi, da je treba pijačo naročiti pri točilnem pultu, kajti če sedeš za mizo, natakar ne bo prišel po naročilo. 

Titanik in kultura

Naslednje jutro, bila je sreda, sva se odločili obiskati ulico Penny Lane, ki nosi enako ime kot ena od pesmi Beatlesov. Izšla je leta 1967, ulico pa zaznamujejo številne stenske poslikave, studio Lennon in ob njem znamenita rumena podmornica, ki je prostor v tej ulici našla leta 2013. Bili sva navdušeni nad vrstnimi hišicami, ki so ponekod predstavljale celotno barvno paleto, da je bilo vse še bolj pisano, pa so pred hišami skrbeli vijoličasti zabojniki. Sprehodili sva se še do bližnjega parka, ki je dehtel po narcisah, v jezeru je mrgolelo račk, ob njem pa so ribiči čakali na ulov. Povsod okrog je bilo zelenje in nikakor nisi imel občutka, da si v mestu z več kot 440 tisoč prebivalci. Ob poti proti mestnemu središču sva zašli še na pokopališče, kjer imajo zadnji dom številne vojne žrtve, dodatno moč nabrali s tipičnim angleškim pecivom, ki ga postrežejo h kavi ali čaju, nato pa popoldne namenili kulturnemu izobraževanju.

Najprej sva obiskali muzej Liverpool, ki z razstavljenimi predmeti in interaktivnimi vsebinami, žal niso bile vse na voljo zaradi ukrepov proti širjenju covida-19, prikazuje mesto od nastanka do danes, pa vse do subkultur, svetovnih zvezd, ki izhajajo iz Liverpoola, glasbe, poseben del pa je seveda namenjen nogometu. Ko sva pot nadaljevali vzdolž reke Mersey, sva prišli do znamenitega trajektnega terminala Pier Road. Po betonskih ploščadih so svoje vragolije izvajali številni skejterji, pri bronastih kipih Beatlesov v naravni velikosti pa je vrsta ljudi čakala, da ob njih posname fotografijo. Mimoidoči so bili nadvse prijazni in vsakega vljudno vprašali, ali želi, da ga fotografirajo. Da je bilo tam vzdušje še bolj pristno, je poskrbel ulični glasbenik, ki je brenkal na kitaro evergrine Beatlesov in s tem služil penije ali funte. Nedaleč od kipa je tudi razstava, imenovana British Music Experience, še nekoliko dlje pa Titanic memorial. Gre za spomenik, posvečen moškim, ki so pri reševanju potnikov ladje izgubili življenja. Sicer pa območje Pier Head krasi tudi pomembna stavba Royal Liver Building. Ima dve kupoli, v obeh pa lahko iz vseh smeri mesta vidite ptico, ki je simbol mesta. 

liverpool, potopis, anglija
Ines Baler
V pomorskem muzeju je na ogled maketa ladje Titanik, ki je veljala za nepotopljivo. A je bila njena prva plovba zaradi trčenja v ledeno goro tudi zadnja.

Ob poti nazaj sva se ustavili še v pomorskem muzeju. Velik del tamkajšnje razstave je povezan z najbolj znano potopljeno ladjo Titanik. Liverpool je bil kraj njene registracije, poleg tega je na njej delalo veliko domačinov, ali so bili častniki, osebje ali potniki. Veliko prebivalcev Liverpoola je tako aprila 1912 prisostvovalo Titanikovemu koncu. V muzeju je najti celotno zgodbo, številne posnetke, edinstven model ladje, vse specifikacije, v interaktivnem delu lahko sodelujete v kvizu ali pa si ogledate časopisne izvode, ki so pred več kot sto leti poročali o nesrečnem koncu slovitega parnika. Pot naju je zanesla še v mednarodni muzej suženjstva, kjer so na ogled žalostne zgodbe sužnjelastništva. 

Nikoli sami

Zame je bil vrhunec potovanja v Liverpool v četrtek. Takrat je bil čas za obisk kultnega stadiona Anfield. Na njem domuje Liverpool FC, trenutno ena najboljših nogometnih ekip na svetu in eden najuspešnejših klubov na Otoku. V zadnjih letih je pod nemškim strategom Jürgenom Kloppom spet odličen, letos se denimo bori za naslove na štirih frontah (enega si je že zagotovil), in tudi med tednom je opaziti, kako se proti stadionu zgrinjajo številni navijači. V tisto okrožje sva se odpravili z mestnim avtobusom in vseskozi so table ob cestah nakazovale, da se približujemo Anfieldu, pa tudi stadionu Liverpoolovega mestnega tekmeca Evertona. No, njihov Goodison Park sva zaznali le skozi okno Anfielda (vodnik pa se je pri tem pošalil, da ni treba gledati skozi okno, saj ne bomo videli nič pomembnega). Ob prihodu je vladal nemir, obkrožili sva stadion, si ogledali in fotografirali vse pomembne znamenitosti, od zida, na katerem so navedene številke naslovov v posameznih tekmovanjih, do spomenika umrlim v tragediji Hillsborough leta 1969. Nato sva zavili v uradno navijaško trgovino, v kateri je tudi kavarna, in spili kavo. Peno ti s čokolado v prahu okrasijo še s posebnim napisom LFC.

liverpool, potopis, anglija
Ines Baler
V okolici Anfielda stavbe krasijo številne ulične poslikave, ki prikazujejo portrete sedanjih in nekdanjih igralcev ter trenerjev Liverpoola. Foto Ines Baler

Ura je odbila enajst in čas je bil za najino vodeno turo po stadionu. Na vhodu nas je sprejel vodnik Mark, opremili so nas s slušalkami in pametnimi napravami, dobili smo zapestnice, potem pa se povzpeli po nekaj nizih tekočih stopnic. Naposled smo prišli v prvi prostor, v katerem so prikazani najpomembnejši trenerji redsov v vsej zgodovini, nato nas je prek videa pozdravil sedanji trener Klopp, nato pa smo vstopili na kultne tribune, zaigrala je himna You'll Never Walk Alone in številnim so zaigrala čustva. Ko smo doživeli enega od vrhuncev, je bil čas za notranjost stadiona. Sprehodili smo se po hodnikih s številnimi znanimi verzi, klubskimi parolami, fotografijami, nato vstopili v slačilnico za goste, nato pa še v domačo. Ob klopeh so viseli dresi vseh igralcev, telefoni obiskovalcev pa so bili ves čas v rokah in dokumentirali. Vneto smo poslušali zgodbice vodnika, ta pa nas je zatem pospremil še do predora, kjer smo se lahko dotaknili legendarnega napisa This is Anfield in nato prišli na s soncem obsijan rob igrišča. Lahko smo sedli na domačo klop in občudovali tribune ter si zamišljali, kako magično je, ko je vsak sedež na tribuni poln in ko iz grl navijačev donijo navijaški napevi. Seveda smo sedli še na del tribune, imenovane Kop, ob koncu pa si obljubili, da to ni bil edini obisk tega nogometnega hrama. Po turi je bil čas še za obisk klubskega muzeja, v katerem so predstavljene vse pomembne klubske prelomnice, osebni predmeti nekdanjih in sedanjih igralcev ter trenerjev, v vitrinah pa seveda ne manjkajo pokali, tako za domače kot evropske naslove. Polni vtisov sva ob koncu dejali le: Do snidenja Anfield.

Svetovno znan lokal
Iz Liverpoola seveda ne moreš, ne da bi obiskal znameniti The Cavern Club, lokal, ki je eden najbolj slavnih na svetu, ker so v njem prvič zaigrali Beatlesi. Skupno so tam nastopili kar 292-krat. Našli sva ulico Mathew, v kateri stoji, plačali pet funtov vstopnine, nato pa se spustili po krožnih stopnicah. Že na daleč sva zaslišali živo glasbo, saj se vseskozi na odru vrstijo glasbeniki. Na stenah sva si ogledali številne fotografije znanih ljudi, ki so nastopali v klubu, plakate, nato pa sedli za prosto mizo in se prepustili melanholičnim zvokom. Na obokanih stenah pa praktično ne najdeš centimetra, ki ne bi bil posejan z imeni obiskovalcev iz vsega sveta. Naj dodam, da je pred vhodom v Cavern Club še zid z imeni slavnih glasbenikov.
Pozneje sva se ustavili še pri muzeju Beatlesov, v času potovanja pa nisva izpustili panoramskega kolesa Liverpool in ogleda metropolitanske ter anglikanske katedrale. Fascinantna je predvsem metropolitanska, ki se imenuje katedrala Kristusa Kralja. Zgrajena je v krožni obliki, tudi klopi v notranjosti so nameščene v krogu, okna pa krasijo lepi vitraji. 
Tako kot so minevale ure, je mineval tudi čas, ki sva ga imeli za raziskovanje britanskega mesta. Liverpool sva zapustili polni vzhičenosti in novih spominov, predvsem pa veseli, da je vse dni dopustovanja sijalo sonce. Kar ni čisto nič podobno britanskemu vremenu.