Rojena Ptujčanka je otroštvo in mladost, sprva zaradi očetove službe, kasneje zaradi svojega študija, preživljala v različnih krajih Slovenije, Francije in Grčije. V Prekmurje, natančneje v Lendavo, se je preselila pred petnajstimi leti. Od leta 1996 je samozaposlena, kar ji omogoča, da si delovni urnik in kraj bivanja izbira sama. »Selitve od otroštva so me tako zaznamovale, da bi lahko živela kjer koli. Moj notranji prostor ali – kot se rada pošalim – interna geografija pa je Sredozemlje v najširšem pomenu besede,« pove in doda, da mu je panonska krajina v bistvu najbližja. »Kar je v Sredozemlju morje, je v Prekmurju nebo. Tako globokega nisem videla nikjer drugje.« Navdušena je tudi nad prekmursko gibanico. »Šalo na stran – čeprav to o gibanici drži kot pribito –, tudi z ljudmi in rečmi v tem prostoru sem se spoprijateljila, ljub pa mi je predvsem mir, ki ga imam tukaj na pretek in mi omogoča zbrano in poglobljeno delo na literarnem in glasbenem področju. Ko pridejo na vrsto vaje in koncerti, se hišnemu miru odpovem, toda med nastajanjem novih glasbenih projektov mi pride zelo prav.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Že kmalu po selitvi v Lendavo je nastala pesnitev Zgiban prek Mure. »Nastavki zanjo so nastali že prej, tudi nekaj fragmentov je bilo že napisanih – prej bi rekla, da sem pesnitev zaokrožila v tem prostoru. Nekaj mi je manjkalo … Verze, ki so lebdeli, sem hotela prizemljiti in tukaj se mi je utrnilo, da jih lahko umestim v fizični prostor, ki bo deloval kot metafora. To je bil razlog, da sem se s tem prostorom dodobra seznanila, kar pravzaprav ni bilo težko, ker sem od nekdaj radovedna in vedoželjna,« razloži.
Leto v znamenju literature
Lani je izdala kar tri knjige – prevod mladinskega romana nagrajene grške pisateljice Eleni Katsama Gorila na luni, pravljico v verzih Telovadec Nikolaj prežene tolovaja in knjigo pravljic, ki je hkrati kuharska knjiga, Pravljica, pogrni se. Je k temu prispevala epidemija? »Prej bi rekla, da sem žela plodove predlanskega leta, kajti pot do knjige se po navadi vleče. Res pa je, da sem lani pridno prevajala in pisala svoje reči in nekaj tega bo verjetno izšlo še letos,« pove. Kot glasbenica je izvedla nekaj koncertov in literarno-glasbenih večerov, dva nastopa na mednarodnih festivalih poezije v tujini, pa tudi nekaj literarnih večerov. »Vsekakor je bilo lansko leto predvsem v znamenju literature,« doda.
Pravljica Telovadec Nikolaj prežene tolovaja je njena druga slikanica. Gre za zgodbo s tremi zapleti in glavnim junakom, ki ga krasijo mišice in brki, predvsem pa lep značaj. Junaku je ime Nikolaj – prijazni Miklavž, ki vsako leto obišče otroke, je zgolj različica tega imena –, tolovaj pa je brezimen, nepridiprav pač, s katerim nočemo imeti opravka. Zakaj je glavni junak telovadec? »Zato ker smo danes vsi zelo zaposleni z urjenjem mišic. Gibanje je seveda nadvse koristno, in če mu pridamo še nekaj razgibalnih vaj, toliko bolje. A kaj ko bi se urili tudi v solidarnosti in sočutju?« Nikolaj, ki sicer pridno telovadi, hodi po svetu z odprtimi očmi. Pogumno se zoperstavi malopridnežu in tako zaščiti tri osebe, ki jih uvrščamo v tako imenovano ranljivo skupino: otroka, starejšo gospo in reveža. A vse se zgodi mimogrede, brez moraliziranja, z dobršno mero humorja.
Besedilo je napisano v verzih. »Dolgo sem jih pilila, iskala primerne rime in nizala v želeni ritem,« pripoveduje. Knjiga Pravljica, pogrni se pa je zbirka pravljic in hkrati kuharska knjiga. Vsaki pravljici sledita recept ali dva za jed ali živilo, omenjeno v pravljici. »Izbirala sem preproste recepte, nekatere pa sem sama poenostavila. Večinoma gre za različice ljudskih jedi, nekatere poznam od otroštva, nekatere sem poiskala v raznih kuharskih knjigah in etnografskih zbornikih, ki jih imam na pretek, ker me od nekdaj zanima zgodovina hrane.« Poleg Rdeče kapice, Mojce Pokrajculje in Pepelke, klasike torej, ki jo vsi poznamo, so v knjigi manj znane pravljice z raznih koncev, ki jih je prevedla, povzela, obnovila, priredila. Recepti so preizkušeni. Tretja knjiga lanske bere je Gorila na luni grške pisateljice Eleni Katsama. Gre za mladinski roman, v njem pa spremljamo težavno odraščanje deklice Marie, ki išče svojega očeta in se medtem zaplete v neverjetne dogodivščine. »Koliko časa sem ga prevajala? Dobrega pol leta. Seveda bi ga še pilila, toda tako bi vse življenje prevajala ali pisala eno samo knjigo.«