vestnik

Sali Zečiri: Prebiva v Severni Makedoniji, z mislimi in dušo pa je v Prekmurju

Ines Baler, 14. 7. 2020
Osebni arhiv
Sali Zečiri redno prebira Vestnik, da izve, kaj se dogaja v njegovem ljubem Prekmurju.
Popularno

Aslan Zečiri je pripadnik tretje generacije družine, ki prihaja iz Severne Makedonije in se v Beltincih že več kot 70 let ukvarja z izdelavo najbolj priljubljene poletne sladice – sladoleda.

Obrt je začel Aslanov ded Hajrulah, ki je v Pomurje prišel povsem po naključju. »V mladih letih je dedek šel s trebuhom za kruhom v Romunijo, tako kot večina mladine z Balkana. Tam je pri enem od sladoledarjev delal kot vajenec in se naučil pripravljati sladoled. Leta 1938 je s prihranki prišel na železniško postajo, kjer so ga vprašali, kam želi iti. Odvrnil jim je: 'Tu imate denar in mi povejte, kam pridem za ta denar.' Prešteli so ga in usoda je hotela, da je prišel v Mursko Soboto,« pripoveduje njegov vnuk, ki sladoled prodaja v Beltincih v sladoledarni Sali-Mango. Pripoved nadaljuje s tem, kako je bil dedek kot tujec v Beltincih dobro sprejet in deležen pomoči. »To ni bilo pozabljeno in je bilo preneseno na očeta in name,« doda.

Sali Zečiri, sladoled
Osebni arhiv
Sali je v Beltince prišel kot desetletni deček in leta 1972 prevzel družinsko tradicijo izdelave sladoleda.

Aslanovega očeta Salija v Beltincih poznajo domala vsi, v ta kraj je kot desetletni deček prišel leta 1950. »Odlično je bil sprejet glede na to, da je bil druge vere, kulture in mentalitete,« Aslan Zečiri povzame, kar mu je večkrat povedal njegov oče. Tako kot mu Sali tudi vedno ponavlja, »da mi ne boš v Beltincih delal sramote«, ampak mu polaga na srce, naj hvaležnost izkazuje z dobrimi deli. Zečiri nam pove, da se vsako leto odpravi v beltinski dom starejših in tam razdeli sladoled brezplačno. »Ko vidim hvaležnost v ljudeh, objamejo me in se spominjajo očeta, kako je včasih hodil po vasi s triciklom.«

beltinci, aslan-žečiri, sladoled
Nataša Juhnov
Fotografija Salija Zečirija z nekdanjim vozičkom, s katerim je po vasi prodajal sladoled, še vedno krasi beltinsko sladoledarno.

Sali Zečiri je, ko se je približeval čas upokojitve, želel obrt prenesti na Aslana ali njegovega brata Gajurja. Ta je bil že zaposlen in ni imel interesa za to, druge cilje pa je imel sprva tudi naš sogovornik. »Videl sem, da je nemiren, ker bi se prekinila tradicija. Tako je še naprej delal, ker je vedno govoril, da ko človek pride v pokoj, čaka samo smrt. Kasneje me je še enkrat prosil, naj prevzamem, in po tehtnem premisleku sem se odločil, da mu uresničim željo. Ko sem mu to povedal, me je objel, jokal ter dejal, da je to trenutek, ki ga je čakal.«

Odselil se je s težkim srcem
Tradicionalna dejavnost se je pri Zečirijevih tako nadaljevala, Sali pa se je leta 2014 odselil v Severno Makedonijo, natančneje v Tetovo, ker je tu z nizko pokojnino, pove sogovornik, težko shajal. Vrnil se je v kraj in hišo, kjer je nekoč živel njegov oče Hajrulah. Aslan nam v pogovoru pove, da se je oče odselil s težkim srcem. Ker mu je želel olajšati domotožje ter ga nekako presenetiti, se je odločil, da mu v Tetovo naroči Vestnik. »Oče je z mislimi tu, vsak petek me je klical in moral sem poročati o vsem, kar se dogaja v Pomurju. Ker me 90 odstotkov strank spoštuje zaradi njega, sem razmišljal, kako naj ga presenetim. Odločil sem se, da mu naročim Vestnik. Ko ga je prvič dobil, me je klical in veselo razlagal novico ter spraševal, kdo mu ga je poslal,« nasmejano razloži sladoledar. Doda še, da ima Sali Zečiri v Severni Makedoniji uokvirjen in na steni v dnevni sobi obešen časopisni prispevek o tem, kako je njegov sin lani ob stoti obletnici priključitve Prekmurja matični domovini izdelal sladoled z okusom prekmurske gibanice.

Sali Zečiri, Severna Makedonija
Osebni arhiv
Sali Zečiri z veseljem prebira časopis, v katerem izve, kaj je novega v Pomurju. Dodaja, da je ne glede na to, da sedaj živi v Severni Makedoniji, z dušo in mislimi v Prekmurju.

Če si poštenjak, te cenijo 
Na daljavo smo se o občutkih pogovarjali tudi s Salijem. Navdušeno nam je zaupal, da mu dostava Vestnika v Severno Makedonijo veliko pomeni: »Vedno se ga razveselim, ker tako izvem, kaj se dogaja v mojem prelepem Prekmurju in tudi širše. Časopis mi daje korajžo, še več pa to, da vem, da me ljudje cenijo, spoštujejo in da nisem vržen v pozabo.« Pove nam še, da časopis bere več kot 40 let na pobudo zdaj že pokojnega Ferija Maučca. Branje mu je veliko pomagalo tudi pri učenju slovenskega jezika. Na Prekmurje ima kopico lepih spominov in iz tega črpa moč, energijo in optimizem. Povedal je še najboljši nasvet, ki mu ga je kadar koli dal oče. »Ostani v Prekmurju in prevzemi obrt, saj so ljudje razumni in cenijo tujca, ker so tudi oni iskali delo po svetu in vedo, kako je težko. Če si poštenjak, te bodo cenili in imeli radi.« Ponosen je, da se je tega držal, obenem pa je hvaležen in dolžan, ker so ga imeli za sina, brata, prijatelja. Aslan Zečiri nam je v Beltincih, kjer smo ga obiskali, omenil tudi, da brat Gajur očetu v domovini plačuje internet, prek katerega lahko posluša tudi radio Murski val. »Zdaj vedno govori, da je v sobi v Prekmurju,« z nasmehom pove sladoledar.

7be3552321393d3fb6c90a572f0d5f43
Nataša Juhnov
Okus prekmurske gibanice so v Sladoledarni Sali-Mango izdelali lani ob praznovanju stote obletnice priključitve Prekmurja k matični domovini.

Najbolj zaželen je okus prekmurske gibanice
Sali Zečiri, ki je pred nekaj leti prejel tudi plaketo Občine Beltinci, se v Prekmurje vrača najmanj enkrat na leto. Navadno pride oktobra in ostane dva do tri tedne. Letos bo praznoval 80. rojstni dan, Aslan pa se pošali, da še vedno ob vsakem obisku preveri, kako dela in ali je vse v redu. Ne nazadnje ga je on naučil izdelave sladoleda in mu zaupal recepture. »Osnova sladoleda, ki ga pripravljamo, je še vedno enaka, vendar recepture dopolnjujemo, se udeležujemo izobraževanj. Moram pa povedati, da tisti z okusom prekmurske gibanice ostaja najbolj iskan,« zatrdi. 

Nataša Juhnov
Aslan je obrt prevzel od očeta, kljub temu da je imel drugo izobrazbo in druge cilje. Po letih dela je spoznal, da ga to veseli bolj kot katero koli drugo delo, saj ima opravka z ljudmi.