»V poštni nabiralnik na enem izmed družabnih omrežij sem prejela vabilo POP TV za sodelovanje v šovu. Dolgo sem premišljevala, kaj naj, še preden sem se prijavila, sem se pogovorila z družino. Če me pri tem ne bi podprla, se ne bi prijavila.« Po prijavi se je morala udeležiti več avdicij, vse je uspešno prestala in postala ena od osemnajstih kandidatk, ki so se borile za srce sanjskega moškega Gregorja Čeglaja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Je bil puconski konzorcij že na štartu hendikepiran v napadu na evropske milijone za sončne elektrarne?
Konzorcij pod vodstvom puconskega župana Uroša Kamenška pravočasno oddal prijavo na razpis, a je uspeh zaradi zapletov s pridobitvijo vseh potrebnih soglasij pod velikim vprašajem.
Kamer se je hitro privadila
Snemanje resničnostnega šova je že končano, potekalo je približno en mesec. Kandidatke so bile v tem času odrezane od zunanjega sveta, ves čas so bile namreč na prizorišču snemanj, kar pomeni, da se tudi domov niso vračale. Prav tako niso imele dostopa do mobilnih telefonov, računalnikov, televizije in interneta. »Mobilnega telefona nisem pogrešala. Brez njega je bilo celo lažje, kot sem pričakovala, saj smo bili ves čas v družbi, ves čas se je kaj dogajalo. Je pa bilo snemanje bolj naporno, kot sem si predstavljala. Ko sem gledala podobne šove, se mi je zdelo vse precej preprosto,« pove.
Marsikdaj so snemanja trajala tudi do treh ali štirih ponoči. »Spanja je bilo res bolj malo, vendar ne bi ničesar spremenila.« Hitro se je privadila tudi na prisotnost kamer. Sprva ji je bilo čudno, pravi, prvi dan snemanja je bila zaradi kamer tudi bolj nervozna, vendar je kmalu pozabila nanje. »Ko se potopiš v pogovor ali v druge aktivnosti, ki smo jih opravljale, hitro pozabiš na kamere in snemalno ekipo. Kmalu niti ni več tako moteče, kot si si morda na začetku predstavljal.«
Med snemanjem šova, ki je večino časa potekalo v Portorožu, se je Casarjeva tudi spoprijateljila z nekaterimi sotekmovalkami. »Sicer sem zaradi nogometa in fitnesa bolj navajena na moško družbo, vendar sem komaj čakala, da se spoznamo in da vidim, kako se bomo razumele. Z večino deklet smo se ujele in verjamem, da bomo ohranile stike tudi v prihodnje, je pa povsem normalno, da ti družba nekaterih ne ustreza. Navsezadnje nas je bilo v hiši osemnajst.«
Ne odziva se na negativne komentarje
V šov ni šla s prevelikimi pričakovanji. »Ko se prijaviš za tovrstne šove, si seveda želiš, da bi bil na koncu ti zmagovalec, a veš tudi, da je poleg tebe še veliko drugih, ki se borijo za isti cilj. Menim, da ti lahko takšne stvari dajo neke nove poglede na zvezo, pa tudi nepozabno izkušnjo.« V resni zvezi še ni bila, želi pa si nekoga, s katerim bi si zaupala, se spodbujala in spoštovala ter imela skupne interese. »Zagotovo pa ne bi mogla imeti nekoga, ki se ne ukvarja s športom,« je podčrtala.
Šport je namreč del njenega vsakdana, devet let je trenirala karate, nato štiri leta še nogomet, vse od 17. leta, ko je končala igralsko kariero, je nogometna sodnica, redno se ukvarja tudi s fitnesom. »Zato bi bil tudi moj sanjski zmenek mešanica športa in romantike. Rada imam adrenalin, zato si predstavljam, da bi lahko bilo na začetku zmenka nekaj športnih aktivnosti, kasneje pa večerja ob sončnem zahodu pri morju. Takšnega zmenka sicer še nisem doživela, upam pa, da se mi želja nekoč uresniči.«
Odločitve za udeležbo v šovu sogovornica ne obžaluje, pravi namreč, da se je veliko naučila tudi o sebi, doživela marsikaj zanimivega, spoznala nove ljudi in se z njimi povezala. »Vem, da so bili o meni in moji odločitvi, da bom sodelovala v šovu, napisani številni komentarji, tudi negativni. Vendar se na to ne oziram. Morda imam srečo, da sem nanje postala imuna tudi zaradi sojenja.« Resničnostni šov je bil za Kajo Casar res lepa izkušnja, pravi, da se bo mogoče udeležila še kakšnega, če bi se ji zdel zanimiv in bi se videla v njem.
