Držali sva se za roke in se radi pretvarjali, da sva sestri, ki je jaz nisem imela, ona pa je v novi družini tudi odraščala kot edinka. Čeprav ni znala slovensko, jaz pa sem obvladala kakšnih osem nemških besed, sva se v vsem, kar sva počeli, odlično razumeli. Različnost sem opazila šele čez leta, ko sem listala po starih albumih s fotografijami. Ko je Helen šla z nami na sladoled ali na izlet, smo kot družina vzbujali kar precej pozornosti. Najprej so opazili naju, pogledali mamo in očeta in nas nato še enkrat ošvrknili z očmi, ali so videli prav. Ti trenutki radovednih pogledov in pritajenih nasmeškov so ujeti tudi na fotografijah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V ŽIVO) Zadnji vlak za Evropo: Mura - Rogaška 0 : 0*
Pred nami je še zadnje dejanje pokalnega polfinala. V Fazaneriji se od 20. ure dalje merita Mura in Rogaška. Za obe ekipi je to še zadnja priložnost, da ostaneta na vlaku za uvrstitev v evropsko tekmovanje. Rogaška glede na nizek položaj na prvoligaški lestvici tako ali tako, Mura pa bi sicer imela še teoretične možnosti tudi v prvenstvu, vendar je to glede na njene rezultate in igre v tej sezoni le malo verjetno. Zato morajo črno-beli danes doma storiti vse, da se prebijejo v finale in ostanejo v igri za lovoriko. Kajti današnji zmagovalec bo v finalu prav gotovo favorit, saj bo imel za nasprotnika ekipo iz druge lige. Bo Sobočanom uspelo? Spremljajte z nami!
Različnost sem opazila šele čez leta, ko sem listala po starih albumih s fotografija
Sprejemanja različnosti sem se učila in spoznavala od malih nog, zato mi ni blizu, da bi sodila ali vrednotila zaradi drugačnosti. Ali huje, da bi se zato postavljala v položaj in sogovornika videla ali nad sabo ali pod sabo ter temu primerno zavzela svojo držo. Verjetno zato, ker sem rasla v okolju in ob vrednotah, da je vsak lahko svoj in pove svoje mnenje. Tudi pri vzgoji svojih otrok dam velik poudarek sprejemanju različnosti, in ko skupaj odkrivamo barve sveta, ugotavljamo, da so razlike tisto, kar nas bogati in ne razdvaja.
Med ljudmi spoznavamo, da to, kar nas ločuje, niso barva, vera, jezik ali kultura, ampak bolj osebno prepričanje ali značaj posameznika.
Pričakovali bi, da bi bili danes glede na vse, kar vidimo, znamo in razumemo, bolj razumevajoči, pa je več očitne nestrpnosti, ko nekdo ni tak kot jaz, ker ne misli tako kot jaz ali pa se z mano ne strinja, da na kakšne vizualno bolj očitne razlike sploh ne pomislim. Zato se v nekaterih situacijah, kot vidimo, če nismo ravno v »mainstreamu«, lahko počutimo nelagodno. Pa naj so kdaj samski ali nimajo otrok, od katerih družba pričakuje, da se držijo biološke ure. Pari ali mame, ki si v času, ko se odličnost meri s produktivnostjo in posvečenostjo podjetju, ne upajo omenjati svojih družinskih obveznosti. Ali raje ne govorijo o otrocih, da ne bi dobili etikete »vi in vaši razvajeni sončki«. Ali šibkejši, ki, potisnjeni na rob, težko sodelujejo v igri.
V imenu moralnosti se vtikamo tudi v postelje in kukamo pod odeje, še posebno ko ne gre za naše lastne. Postrani se gleda na istospolne partnerje in pri tem neokusno razpravlja o njihovih intimnih odnosih, namesto da bi jih videli skozi njihove partnerske in medčloveške odnose. Ne vem, zakaj se ljudje raje gremo igrico poišči sedem razlik med slikama, kot da bi hoteli videti širšo podobo in graditi na tem, kar nas druži in povezuje. Ljudje pač nismo vsi po jusu, kot bi rekli v naši nekdanji državi, če se še spomnite. Kar pomeni, da nismo vsi po istih merilih. Na srečo.
Ne vem, zakaj se ljudje raje gremo igrico poišči sedem razlik med slikama, kot da bi hoteli videti širšo podobo in graditi na tem, kar nas druži in povezu
Morda tudi zato nestrpnost, ki je neosnovana, do drugače mislečih in kakšnih koli drugačnosti in različnosti prispeva k temu, da se ljudje vse raje poenotijo z večino in tiho sledijo toku, ker je to najbolj varno in preprosto. Pri tem pa izgubljajo drznost, pogum, ne nazadnje tudi sebe. »Veš, kot duh tu najlažje prideš skozi,« eden od fantov svetuje vrstniku v presunljivem danskem filmu Prišel bo dan, ki govori o življenju v sirotišnici. Sama pa si nikakor ne želim, da bi skozi življenje, ki je lahko tako pisano, hodili kot duhovi.
Ljudje pač nismo vsi po jusu, kot bi rekli v naši nekdanji državi, če se še spomnite. Kar pomeni, da nismo vsi po istih merilih. Na srečo.
Že kakšna štiri desetletja nisem videla Helen. Ne vem, kako je in kaj počne danes. Verjetno se v Berlinu ali kjer koli že podobno kot mi spoprijema z ukrepi pandemije. Zadnje zaprtje me je spodbudilo, da sem po dolgem času vzela v roke album fotografij iz otroštva in se spomnila drobne nasmejane deklice, s katero sem skupaj preživljala najlepše trenutke na morju. In se ob njej naučila, da nas razlike bogatijo in kako zlahka jih, če le želimo, presežemo, tako da vsak ostane, kar je.