Črnemu petku je sledil spletni ponedeljek oziroma »cyber monday«, že vmes pa so se začeli predvajati oglasi z darili in voščila za božično-novoletne praznike. Na radijskih postajah odzvanjajo božične melodije, na televiziji so tematski filmi, po krajih so že vidne prve lučke. Jutri nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in vse se bo počasi stopnjevalo, toda zdi se, da se vsako leto dogajanje začenja nekoliko prej. Sploh v trgovinah, kjer ponudniki božično dekoracijo prodajajo že oktobra.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti voznici zasegli moped
Voznik avtomobila trčil v kolesarja
Spomnim se, da smo se v mojem otroštvu držali neke tradicije in smo božično drevo in jaslice postavili šele na predvečer božiča. Danes se tega držijo le še izjeme, večinoma starejši, ki še vedno jelko postavijo 24. decembra in jo imajo nato vse do svečnice v začetku februarja. Danes pa se vse krasi in postavlja že na začetku meseca z izgovorom, da prazniki prehitro minejo in morajo vsi okraski prehitro nazaj v škatle in predale. Zaradi tega hitenja imam včasih občutek, da do praznika božično vzdušje nekoliko izzveni in izgubi čar. Marsikdo božič čaka predvsem ali zgolj zaradi daril, toda ta niso ključna. Vendarle je to družinski praznik in ni razlog za brezglavo zapravljanje, zaradi katerega je januarja stanje na bančnem računu bolj osiromašeno.
Kot so pripovedovali dedki in babice, so od Jezuščka, saj takrat še ni bilo Božička, dobili suho sadje, pomaranče, orehe in kakšne kekse. S tem so bili zadovoljni ter so obisk dobrega moža komaj čakali. Saj so tudi danes otroci v velikem pričakovanju, darila pa so zelo drugačna, že ob miklavževanju so precej višje vrednosti. Vzgoja bi morala temeljiti na tem, da materialne stvari niso najpomembnejše v življenju, in tako pisma Božičku ali dedku Mrazu ne bi vsebovala želj, kot so nov telefon, računalnik in drugi aparati. V prednovoletnem času se namreč po statističnih podatkih najbolj poveča prodaja elektronskih in gospodinjskih naprav, sledijo kozmetika, oblačila in tudi živila.
A tako kot smo na eni strani obkroženi z vabljivimi oglasi, napevi, popusti in prijetnimi televizijskimi podobami srečnih družin, ki sedijo ob polno obloženih mizah, na drugi strani ljudje, tudi v Sloveniji, živijo v bedi in revščini. Vendar nekje na skrivaj. Četudi so opaženi, ni nujno, da so res vidni. Pred kratkim je Ana Lukner, ustanoviteljica dobrodelnega sklada Anina zvezdica, pozvala državne voditelje, naj vendar kaj spremenijo. V čustvenem videu je izrazila pomislek, ali bo lahko letos pomagala vsem, ki se obračajo nanje s prošnjami za hrano. Dnevno jih prejmejo tudi sto. Na terenu pa še vedno srečujejo družine, ki živijo v hišah brez elektrike, kjer otroci delajo domače naloge ob svečah in živijo v pomanjkanju. Je to tako imenovana druga Švica, se je ob tem spraševala humanitarka.
Tudi zaradi stanja v naši državi v zadnjih dneh in tednih po slovenskih in pomurskih krajih spet potekajo številni dobrodelni koncerti, bazarji in druge prireditve, na katerih društva, organizacije ali posamezniki zbirajo sredstva za pomoč ljudem v stiski, da jim bo ob praznikih lahko bolj toplo pri srcu. Dojeti bi morali to, da velikost in vrednost darila nista merilo za to, koliko nam sočlovek pomeni. Če ne gre drugače, lahko kakšno leto sprejmemo izziv in se držimo navodil, ki veljajo v akciji Božiček za en dan, kjer darilna škatla med drugim ne sme vsebovati elektronskih naprav, pač pa stvari, ki so uporabne za vsakdanje življenje. Tako takrat ne bomo podarjali ali sprejemali »jabolk«, ampak sočne sadeže.
Velikost in vrednost darila nista merilo za to, koliko nam sočlovek pomeni.