Čez dvorišče sem stopila proti starejši hiši, kjer Boštjan Plesničar živi s svojo partnerico Katjo Sukič. Kar potegnilo me je v njuno razstavno galerijo, ki je bila nekoč »gumla«. Zakaj pa ne, sta si verjetno mislila Boštjan in Katja ter v gumli obesila slike grozdja, jagod in fazana, pa tudi dekleta z zlatimi lasmi na kotalkah, v katerem sem takoj prepoznala Katjo. Boštjan se smeje: »Ja, to je ona, kaj naj rečem, če pa je tako dober model.« Ob zlatolaski s kotalkami so še obiralka češenj, bik s pomladnim zvončkom v gobcu, lisica globokega pogleda in zlat divji pujs, naslikan na žametu. »Precej zlate uporabljate,« pripomnim, na kar Boštjan ne reče nič, odzove pa se Katja: »Njegov umetniški pogled se je rahlo spremenil zadnje čase. Res uporablja več čisto pravega zlata in tudi srebra, ki ga v obliki lističev nanese na sliko.« Zdaj opazim grozdje in trto v srebrnem snegu, naslikano na les. Ledena trgatev? Zakaj pa ne, se spet smeje Boštjan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju s slavnostno akademijo začeli praznovanje občinskega praznika
Plaketo občine je prejel Mirko Horvat, naziv častne občanke pa posthumno Marija Simonič
Sedimo zunaj, jaz s pogledom na galerijo, in začnemo klepetati o knjigah, zaradi česar sem sploh prišla. V roke mi je namreč prišla nova knjiga z naslovom Vsi smo lahko lepi, ki jo je izdalo Društvo Jasa. Avtor precej družbenokritičnega besedila, ki je namenjeno tako otrokom kot tudi odraslim, je Anej Sam, ilustrator pa Boštjan Plesničar. Kako je ilustrirati knjigo, ki ne govori le o rožicah in čebelah, ampak pove kakšno tudi o kriminalu, mamilih, komercializaciji vsega, recimo tudi športa, pa o zasvojenosti in našem ne ravno materinskem odnosu do narave? »Za Društvo Jasa sem že ilustriral nekaj slikanic in Anej je bil zadovoljen z menoj. Ko je pisal Vsi smo lahko lepi, je verjel, da si bom upal ilustrirati tudi to,« pravi Boštjan in doda, »besedilo je kar zahtevno, predvsem kritično, in avtorju se je zdelo, da sem dovolj predrzen, da lahko kaj takega ilustriram. Nekateri mogoče ne bi risali o zlorabah otrok, jaz pa to narišem tako, da je za vse sprejemljivo. Predvsem pa tistim, ki to doživljajo.« Otroci so danes veliko zahtevnejši bralci in gledalci, doda. »Težje je ilustrirati, kako so nekateri odrasli grdi in maltretirajo otroke, o čemer prav tako govori knjiga. Tukaj sem malo bolj metaforično risal, čeprav verjamem, da bi avtor besedila želel bolj nazorne ilustracije. A družba ni vedno pripravljena sprejeti kritike, včasih jo je treba malo 'oviti',« še pove Boštjan in se zasmeje.
Trenutno ilustrira knjigo z naslovom Afne guncat avtorja Primoža Hienga, vmes pa bo slikal. Pravkar pripravlja platno, tako da pravega dopusta ni. »Pravzaprav je tako: vedno si na dopustu, pa nikoli (smeh), ker vedno nekaj ustvarjaš.«
Naslednja razstava, na kateri bo mogoče videti njegove slike, bo v Avstriji, v osrednjem vinskem centru dežele Štajerske. Na njej bo Plesničar predstavil slike grozdja, trte in živali, za vse druge slike, portrete, pokrajine in še kaj, pa bomo počakali na razstavo nekje v Prekmurju. Do takrat pa, kot pravi Anej Sam, avtor knjige Vsi smo lahko lepi: »Nobeno nežno srce ne sme umreti zaradi krivic v družini, na javnem prostoru, v službi ali kjer koli. Predvsem pa, nobeno nežno srce ne sme umreti zaradi krivice v pisarni tistih, ki odločajo. Brez nežnega srca ni lepote.«
Zato knjige v roke, še dodaja magister umetnosti Boštjan Plesničar – mimogrede, magisterij je opravil pri Pomurcu Lojzetu Logarju –, pa bo vsem malo lepše in prijetneje.
