vestnik

Slovakinjo je ljubezen vodila na Goričko, kjer so jo presenetili srčni in gostoljubni ljudje

Ines Baler, 6. 4. 2022
Osebni arhiv
Mlada družina čas, ko ni službenih in šolskih obveznosti, ob različnih aktivnostih najraje preživi v naravi.
Popularno

Katarina, takrat še Saparova, je pred desetimi leti Košice, mesto na Slovaškem z več kot 230 tisoč prebivalci, zamenjala za manjšo prekmursko vas z nekaj sto dušami.

»Siva pot vodi me, kamor hoče srce, je moja najljubša slovenska pesem. Po tem verzu sem se ravnala tudi sama, ko sem se zaradi ljubezni preselila v Vanečo,« začne pripovedovati. Z Vanečanom Dušanom Kuronjo, ki je zdaj njen mož, sta se spoznala v njeni domovini, ko je on z nogometno ekipo iz Križevec leta 2010 gostoval v vasici blizu Košic. »Jaz sem sicer službovala v Bratislavi, ker sem imela takrat teden dni dopusta, pa sem se vrnila domov. S sestrama in prijateljicami smo se dogovorile, da gremo zvečer ven, saj je ena odhajala v Kanado. Uredile smo se in šle. Tako kot fantje iz Slovenije. Ti so po naključju srečali eno mojih prijateljic in vprašali, kje je dober lokal za žur. Ona pa jih je poslala v tistega, kjer smo bile me,« nadaljuje sogovornica. Prav v tistem lokalu je med njima preskočila iskrica. »To je bila ljubezen na prvi pogled. Pogovarjali smo se, nekaj spili in se dogovorili, da se naslednji dan vidimo na tekmi.« Katarina se je naslednji dan res namenila na tekmo, a se jim je doma pokvaril avto. Tako je za prevoz prosila prijateljico in se srečala z družbo iz Slovenije. Ko so se ti vrnili na Vanečo, so se vrstili klici, sporočila in naposled še obiski. Enkrat v Vaneči, drugič v Bratislavi.

katarina-kuronja
Osebni arhiv
Katarina in Dušan sta se spoznala leta 2010 v vasi blizu Košic na Slovaškem.

Katarina Kuronja je kmalu spoznala, da mora sprejeti odločitev, ali bo na prvem mestu kariera ali ljubezen. »V Bratislavi sem bila zaposlena v zlatarni in imela odlično službo. Odločila pa sem se za ljubezen, tam pustila družino, prijatelje, vse in leta 2012 prišla v Slovenijo, v lepo Prekmurje in Vanečo.« Začetki so bili pestri, sploh ker ji je bil tuj slovenski jezik. S partnerjem sta komunicirala v angleščini, nato pa se začela učiti maternega jezika drug drugega. V enem letu se je Katarina veliko naučila in tudi njena prekmurska govorica je danes zelo dodelana. »Hodili smo na kave, gledala sem filme s podnapisi, brala knjige. Ko te vržejo v vodo, moraš splavati, kajne. Jaz sem se zelo želela naučiti in tudi Dušan se je na podoben način naučil slovaščine,« pove.

Ob preselitvi je bila prijetno presenečena nad sprejemom Prekmurcev. Opiše jih kot srčne, družabne, gostoljubne in prav zaradi takega odnosa je lažje premagala domotožje.

Katarina in Dušan sta se slabo leto po tem, ko sta se spoznala, zaročila. Za roko jo je zaprosil v prestolnici Slovaške, v restavraciji stolpa Ufo, od koder se razprostira razgled po mestu. Po večerji je bil čas za sladico. Ta je na mizo prišla skrita pod pokrovom, ko ga je natakar dvignil, pa je Katarina zagledala prstan. »Jaz sem gledala in vprašala, kje je moj desert, tako sem bila šokirana. On pa je bil takrat že na kolenih,« se smeje spomni. Njuna poroka je bila na Goričkem, vključno s prekmurskimi običaji, pozabili pa niso niti na tiste iz nevestine države. Tako je opolnoči Katarina plesala s svati, ob tem pa so morali soplesalci v košaro vreči denar. »Imeli smo tudi tradicionalni ples, skupina Blue Planet pa je za presenečenje zaigrala še nekaj slovaških skladb,« pove in doda, da so za njene daljne sorodnike pozneje pripravili še zabavo na Slovaškem.

družina Kuronja, Vaneča
Osebni arhiv
Dušan in Katarina s hčerkama Leoni in Leno rada raziskujeta znane in manj znane turistične bisere Slovenije.


Sestra nogometnega reprezentanta

Katarina je s svojo družino od malega zelo povezana. Ima še dve sestri in enega brata, ki je nekdanji slovaški nogometni reprezentant. »Moj oče je včasih na vasi treniral nogomet in od malega smo vsako nedeljo hodili na tekme. Pozneje tudi na prvo ligo v Košice. Moj brat Marek Sapara pa je bil naravni talent in ves čas smo ga na poti aktivnega igranja nogometa spodbujali,« pojasni, zakaj so bili prava nogometna družina. Zaupala nam je še anekdoto, kako je zdajšnjega moža predstavila bratu. »Marek je bil zelo skrben do mene. Ko sva šla z Dušanom prvič v Bratislavo, je brat igral za reprezentanco. Klicala sem ga in rekla, da mu moram predstaviti fanta, sestri pa sta ga že poznali. Brat je bil na reprezentančnem zboru, tam so bili zbrani vsi drugi nogometaši, med njimi Marek Hamšik ter Martin Škrtel, in vsi so radovedno gledali, kdo zdaj pride z mano,« smeje razlaga in pristavi, da je bilo srečanje na koncu uspešno. 

katarina kuronja, vaneča, slovakinja
Ines Baler
Rojena Slovakinja je zelo srčna in meni, da se vsa dobra dela enkrat povrnejo. Čas, ki ga preživi v naravi, posveča tudi iskanju predmetov v obliki srca. Na kamen na fotografiji je naletela na izletu ob Bohinjskem jezeru.

Sogovornica z družino živi v Vaneči, njeni sorojenci pa na Slovaškem. Stike ohranjajo tudi s pogostimi vsakoletnimi srečanji. »Ko gremo domov, se vsi srečamo pri mami in smo nekaj dni skupaj. Tudi oni radi pridejo v Slovenijo, saj sta jim tu zelo všeč narava in ljudje.« Zakonca Kuronja sta ponosna starša hčerk Leoni in Lene. Skušata ju vzgojiti v dobrosrčni, pogumni in spoštljivi osebi. Vse od malega ju tudi učita slovenščine in slovaščine. »Hčerki poznata moj in očetov jezik. Vsako leto gresta na počitnice k babici in dedku v Košice, kjer se zberejo vsi bratranci in sestrične, in se tako naučita še več,« pravi. Vsaj nekajkrat letno pa njeni sorodniki pridejo v Prekmurje. Letos so bili nazadnje na pustno nedeljo in se navdušili nad sprevodom maškar. »Slovenija je res prelepa. Tudi prijateljice me vedno znova sprašujejo, kaj naj tu obiščejo in kaj je vredno ogleda,« pove in se pošali, da na ta način igra tudi manjšo vlogo turistične vodnice. 

pust, vaneča
Arhiv društva
Letošnje pustovanje na Vaneči so obiskali tudi Katarinini sorodniki s Slovaške.

Nadaljujeta družinsko tradicijo

Katarina in Dušan Kuronja približno tri leta skrbita za gostilno Pri Eriki. S prevzemom Dušan nadaljuje tradicijo svojih staršev, ki sta v to dejavnost vložila več kot 30 let svojega življenja. Gostilniškega posla pa se je priučila tudi rojena Slovakinja. Ker ni našla zaposlitve na področju zlatarstva, kjer je delala v domovini, je poprijela za natakarski pladenj. Ob prihodu na primer ni vedela, kaj je 'špricar', sedaj ga toči tudi sama. Po nekaj službah v drugih lokalih je po rojstvu mlajše hčerke začela delati v domači gostilni. »Naj pri tem povem še eno zanimivost. Moja tašča, ki še sedaj pomaga v kuhinji in je znana predvsem po odlični gobovi juhi, ima dva sinova in si je zelo želela vnukinje. Hči Leoni se je nato rodila prav na njen rojstni dan in tako je dobila res lepo darilo.«

katarina kuronja, vaneča, slovakinja
Ines Baler
»Siva pot vodi me, kamor hoče srce, je moja najljubša slovenska pesem. Po tem verzu sem se ravnala tudi sama, ko sem se zaradi ljubezni preselila v Vanečo,« pravi Katarina Kuronja.

Mlada družina čas, ko ni službenih in šolskih obveznosti, ob različnih aktivnostih najraje preživi v naravi. Tam se še posebej dobro počuti Katarina, ki je vedno na lovu za motivi src. Pravi, da jo ti spremljajo povsod, njena zbirka kamenčkov, školjk in drugih naravnih predmetov, ki so v obliki srca, pa se poveča skoraj na vsakem sprehodu ali izletu.