vestnik

(KOLUMNA) Srečni koronijci

Ines Baler, 10. 1. 2022
Nataša Juhnov
Koronavirus
Popularno

Bodimo strpni, razumevajoči, prijaznejši in govorimo še o čem drugem kot o covidu-19, cepljenju in pogoju PCT. Naj se že čim prej začnejo olimpijske igre, da bodo ljudje ob kavi govorili tudi o pozitivnih stvareh.

Veste, kdo so koronijci? Če ste besedo povezali s koronavirusom, nadlogo zadnjih dveh let, imate prav. Gre za neologizem, ki je po mnenju strokovne komisije za izbor besede leta pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti najbolj posrečen med besedami, ki se v jeziku še niso splošno uveljavile. Označuje pripadnika generacije, rojene v času korone. Kakšna sreča, da koronijci ne bodo vedeli, kakšna nestrpnost je vladala v naši družbi v času, ko so bili oni še brez skrbi in v plenicah.

Naj pojasnim, kaj me je privedlo do tega zapisa. Ob prestopu v novo leto smo si večinoma voščili, da bo zdravo, srečno in uspešno, moj znanec je dodal še, naj bo dosti denarja v denarnici, marsikomu pa ne bi škodilo, če bi ga kdo opomnil, da ga nič ne stane, če je prijaznejši in strpnejši do drugače mislečih. V tednu med božičem in silvestrovim sva šli s sodelavko na kavo v enega od lokalov v Pomurju. V notranjosti je za mizami sedelo nekaj ljudi in vsaka dvojica, trojica je kramljala po svoje. Nedolgo po prihodu pa so se začeli posamezniki, ki so se očitno poznali, pogovarjati čez mizo in seveda ni trajalo dolgo, da je beseda nanesla na ukrepe, cepljenje in zloglasni pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani). Drug drugega so vprašali, ali so cepljeni, prvi od njih pa je goreče zatrdil, da ima on dovolj v glavi, da se ne bo dal cepiti, in da njegovo telo ne bo namenjeno eksperimentom. Beseda je dala besedo in pogovor se je še bolj razvnel, ampak pustimo nadaljevanje pogovora.

S sodelavko sva se med njihovim pogovorom, ki se je slišal do najine mize, če sva to hoteli ali ne, nekajkrat spogledali, rekli pa nisva ničesar. Obe sva vedeli, kaj roji po glavi drugi, vendar sva ostali do odhoda iz lokala tiho. Ker včasih je bolje, da se ugrizneš v jezik, sicer bi na račun vzdušja v slovenski družbi lahko izrekel marsikatero sočno kletvico. Žalostno je, kako je ta razrvana. Kako se delimo in imamo človeka z drugimi nazori, ki se odloči za dejanja, ki jih sami nikoli ne bi naredili, za bedaka ali še kaj hujšega. Vsak ima pravico, da sam izbere, ali se bo cepil ali ne. In če se kdo pač noče, to ne pomeni, da lahko drugega dojemaš kot neumnega in brez hrbtenice. Veliko ljudi se je za to potezo odločilo tudi zato, ker so si olajšali vsakodnevne opravke, povezane s službenimi obveznostmi in prostim časom. 

Vsakomur so maske, kazanje potrdil in drugi ukrepi že prek glave, toda če bi se vsi sovražno vedli, bi prišlo že do pravih malih vojn. Imam občutek, da še nič, niti politika, razen morda najbolj zagrizenih zagovornikov enih ali drugih, levih ali desnih, ni tako delilo. Čisto nič nas pri tem ne druži, temveč le razdvaja. Pa da ne govorimo o tem, kako pogoste so prijave raznim inšpekcijskim službam, da nekdo nekaj ne počne prav. Pa ni nujno, da res ne počne prav, ampak je to pogosto le zaradi ljubosumja ali pregovorne zavisti, da je nekdo uspel, bil v medijih ali podobno. Moja sogovornica v tem tednu se je navezala prav na to, da so sodelujoči v enem projektu, zato ker so jih ljudje videli v medijih, kako sodelujejo v prav simpatičnem projektu, prijavili in so morali odpreti vrata inšpektorjem. 

Novo leto je čas za nov začetek. Za nove priložnosti, da stvari, ki nam niso všeč, spremenimo na bolje. Marsikdo prav za ta namen sprejme novoletne zaobljube, ki pa navadno ne zdržijo dolgo in vse se vrne na stara pota. Držimo se letos drugega recepta, ne dajajmo ljudem prehitro etikete. Bodimo strpni, razumevajoči, prijaznejši in govorimo še o čem drugem kot o covidu-19, cepljenju in pogoju PCT. Zato naj se že čim prej začnejo olimpijske igre, da bodo ljudje ob kavi govorili tudi o pozitivnih stvareh. 


Kaj zdaj berejo drugi