vestnik

(Avtobiografija Ferija Lainščka) Star le nekaj dni, a z neizmerno močjo

A. Nana Rituper Rodež, 7. 1. 2021
osebni arhiv Feri Lainšček
Z zgodbo se pisatelj vrne v deževno jesen leta 1959, ko se rodi otrok, ki so mu šele po nekaj dneh dali ime Franc, Ferek.
Popularno

»Dlje kot so morali ostajati pod skupno streho, bolj jim je šlo na živce, saj niso marali takega prisilnega druženja. Porabili so že vse besede, s katerimi so znali opisati vreme in nejevoljo, zato so raje molčali,« je pisatelj Feri Lainšček na prvi strani knjige Kurji pastir, ki govori o njegovem najzgodnejšem otroštvu, skoraj preroško zajel tudi bistvo zdajšnjega časa.

Lainšček, ki je doslej napisal več kot sto knjižnih del za odrasle in mladino, se je tokrat lotil avtobiografije, knjige, ki jo vsak pisatelj piše le enkrat v življenju. Pa čeprav bo njegova zajeta v trilogiji. Pri tem ne gre toliko za družinsko sago ali zgolj pripoved o družini, je veliko več, je zgodba, s katero vstopa, kot pravi, v najzgodnejše otroštvo, ko dobimo nevidna očala, skozi katera vse življenje gledamo svet.

Ne gre zgolj za reminiscence iz otroštva in osebne spomine, s katerimi se mešajo izkušnje ter pripovedovanja in interpretacije drugih, bolj gre za občutenje in poglobljeno raziskovanje daljnega časa in neznanih, celo nezavednih, morda potlačenih pokrajin spominov. Z zgodbo se pisatelj vrne v deževno jesen leta 1959, ko se rodi otrok, ki so mu šele po nekaj dneh dali ime Franc, Ferek. Na svet pride ob pomoči vaščanov v času neskončnih nalivov, ki razjedajo ceste in jih Pištek, njegov oče, z neizmerno zagnanostjo, a brez upanja, da bi bile nekoč vse zakrpane, popravlja s podobno močno voljo in trmo, kot skuša družini ustvariti boljše življenje, kot mu je bilo samemu položeno v zibelko. Hkrati trdno verjame, da to, kar ima, to pa so dvoje rok in nog, glava in zdrava pamet, zadostuje, da si normalen človek pridobi vse, kar potrebuje.

Kurji pastir
Naslovnica
Naslovnica knjige Kurji pastir Ferija Lainščka, ki je prvi del trilogije o njegovem zgodnjem otroštvu.

Četudi usoda ni izbrala najboljšega trenutka

Žena Trejzka, ki se z delom še preveč razdaja za druge, je potrpežljiva, tolerantna in celo ob dejstvu, ko pride mož po rojstvu sina domov mrtvo pijan, le milo pravi: »Še dobro, da se mu ni nič zgodilo.« Je verna in se v nasprotju z racionalnim možem, če je treba, zateka tudi k vražam in prosi ciganko Rozo za pomoč. Pišteku in Trejzki se tako na zrela leta malo nepričakovano rodi še en otrok, ki mu »usoda za rojstvo ni izbrala najboljšega trenutka«, a se oče trdno odloči, da »iz Ferija napravi človeka, ki se ne bo utopil v revščini«.

Okoliščine, v katerih smo rojeni, nas zaznamujejo. V kakšnem svetu se je rodil Feri, kaže tudi deževje, ki je lahko po eni strani znamenje in simbol plodnosti in rodovitnosti, hkrati pa dež iz rodovitne zemlje naredi blato, ki se lepi na čevlje in iz katerega se marsikdo ne more izvleči ali ga celo potegne vase. Zgodba je postavljena v Dolence, odmaknjeno hribovito vasico, kjer je bila tudi avtorjeva družina del vaške revščine. Lepo jo oriše Ferijeva sestra, mala Trejzka, ki je za boljšim življenjem odšla v Ljubljano in se, da bi videla bratca, s trpkim priokusom vrača domov, v cimper brez elektrike. Ne v idilo, s kakršno je običajno slikano podeželje, bolj zakotje, ampak šele po tem, ko je odšla od doma in videla, kako živijo drugi, je lahko primerjala danosti okolja.

0c7c4ebc5e6149aa61dcd734dab41bf1
Niko Časar
V kakšnem svetu se je rodil Feri, kaže tudi deževje, ki je lahko po eni strani znamenje in simbol plodnosti in rodovitnosti, hkrati pa dež iz rodovitne zemlje naredi blato, ki se lepi na čevlje in iz katerega se marsikdo ne more izvleči ali ga celo potegne vase.

Tudi v majhnih krajih se dogajajo velike zgodbe

Lainšček hkrati s pripovedjo slika, prav filmsko, portrete sorodnikov, vaščanov, vseh literarnih junakov, ki s svojimi podobami, značaji in celo imeni tvorijo in rišejo milje avtorjevega zgodnjega otroštva. Lahko da prav take ali podobne like najdemo tudi v velikih mestih, v velikih varaših, saj so za seme itak posejani v vsakem manjšem kraju. Zato je še tako majhen kraj za senzibilnega opazovalca dovolj, da v njem prebudi sporočilo in pokaže, da tudi v majhnih krajih nastajajo velike zgodbe. Samo za občutek, tudi v tukajšnjo vaško gostilno prihajajo možje, kakor je pač naneslo, samski, ker jih je zvečer najbolj stiskala samota, ali poročeni, ki so ali bežali pred ženami ali prišli na skrivaj pit.

Čeprav ima mali Ferek tedaj komaj nekaj dni ali tednov, v sebi skriva neizmerno moč, da v zasneženi, mrzli in brezizhodni noči v skupnem boju narediti nekaj dobrega in rešiti življenje, poveže vaščane. Podobno kot v marsikaterem Lainščkovem delu tudi v tem nastopajo skrivnostne sile, ki imajo magično moč. Čeprav so običajno nadnaravne sile, ženske, ki se pojavijo in jih vidijo le izbrani, tiste, ki človeka zapeljejo na kriva pota ali »zvörčijo«, je tu drugače. Ko je najhuje, se pojavi lepa, v belo oblečena in lepo počesana ženska, ki bedi nad družino in prepreči najhuje, pa naj bo to ob rojstvu otroka, ko Pišteku v pijanskih blodnjah ponudi roko ali takrat, ko otrokovo življenje sredi hude zime visi na nitki.

Roman Kurji pastir je prvi del avtobiografske zgodbe, saj včasih ena knjiga ni dovolj. Lainšček napoveduje, da bo skupaj s še dvema knjigama prikazal svojih prvih deset let življenja in razkril, kaj je zaznamovalo življenje kurjega pastirja.