Svetlana Oletič od Male Nedelje - športnica, učiteljica, mama in blogerka

Svetlana Oletič je – takrat še s priimkom Lukijenko – prišla v Slovenijo pred več kot dvema desetletjema kot perspektivna odbojkarica in – ostala. Ter opravičila svoj sloves izjemne športnice. Poročila se je, danes je mama petih otrok in z družino živi pri Mali Nedelji, kjer je tudi učiteljica športne vzgoje.

»Območje, kjer je moje rojstno mesto Lugansk, je zdaj nikogaršnja zemlja; prej je bila to Ukrajina, štiri leta nazaj pa – ko so volili novega ukrajinskega predsednika, pa so želeli tam postati samostojni. Ta, pa tudi še sosednja republika, ti dve republiki sta sami sebe poimenovali Luganska narodna republika in Donecka narodna republika. Tam smo živeli namreč rusko govoreči prebivalci in bili bolj vezani na Moskvo, ne toliko na Kijev. Jaz sem z družino, moj oče, mama, sestra in jaz, živela v Lugansku, mestu, ki je veliko približno za dve Ljubljani, imeli smo štiri univerze. Danes tam živi le še nekaj tisoč ljudi, ki niso želeli sprejeti novega ukrajinskega predsednika, na novo napisane zgodovine, niso želeli na novo govoriti ukrajinsko … In Ukrajina jih vidi kot teroriste. Na žalost se je takrat začela vojna, ki še do danes ni končana.«

Obe republiki se tako nimata več za Ukrajino, Ukrajina pa jih še ima za svoje ozemlje, zato je tam ukrajinska vojska: »Še nedolgo nazaj je bilo streljanje, ljudje na veliko umirajo; a mediji o tem nič ne poročajo … Zdaj sicer velja kao premirje, a še ne leto dni nazaj mi je sorodnica od tam razlagala, da je bil tak pokol med prebivalstvom, da strahota.« Svetlana razlaga, da se je iz Luganska izselilo na tisoče ljudi. Njena starša sicer že kar nekaj let živita v Harkovu, sestra s svojo družino pa v Kijevu, je pa v Lugansku še nekaj njenih tet in stricev ter drugi daljni sorodniki: »In ti ljudje, ki še živijo tam, sploh nikamor ne morejo, vse polno je minskih polj, jih pa tako ali tako ne izpustijo iz države. Če pa jih, pa ne morejo nič odpeljati, saj jim na meji vse vzamejo. Tam je zdaj brezvladje – tolpe kradejo okoli, rušijo hiše, posiljujejo, ubijajo … Od leta 2014 je tam umrlo na tisoče ljudi. Niso dobivali plač, pokojnin, niso imeli elektrike, vode … skratka – katastrofa. To je politični Černobil in lahko bi rekli, da je najhujša katastrofa v Evropi, ki se je zgodila po balkanski vojni.«

Svetlana je v Slovenijo prišla leta 1994, stara 22 let in – izjemno atraktivna. No – popravek – še danes je. Ko sva se dobili na kavi, sem ji najprej rekla: »Waw, kako si visoka!« Da je lepa, sem videla že po fotografijah, ki sem sj jih ogledovala med branjem njenega bloga. Svetlana se tega, da privlači moške, zaveda in, pravi, tudi zato pravzaprav nerada pove, od kod prihaja: »Ker se moški kar naenkrat začnejo drugače obnašati; oči se jim kar svetijo (smeh). Ko sem prišla v Slovenijo, so me skoraj vsi spraševali, ali znam plesati ob drogu … Ne vem, ali so si predstavljali, da v Ukrajini za vsakim vogalom stoji drog, na katerem se lahko zavrtiš…« Svetlana je Lugansku študirala, končala Fakulteto za šport in v Sloveniji diplomo kasneje nostrificirala.

A k nam ni prišla kot učiteljica, pač pa kot vrhunska športnica: »Že od nekdaj sem bila športnica in v Lugansku me je v ekipi, ki je bila četrta v celi Sovjetski zvezi – bile smo pred ekipo Moskve, našel trener Zoran Kolednik ter me povabil s seboj. Najprej v Maribor, a potem so njega povabili v Ljutomer in mene je peljal s seboj. Sem se pa na svoji poti iz Ukrajine v Slovenijo dejansko najprej ustavila v Ljutomeru; takrat samo na pijači.« In takrat še ni vedela, da ji bodo zelo hitro ponudili pogodbo, ter da bo igrala za Ljutomer, se tukaj poročila in ustalila. »Ljutomer mi je bil – šok, kar se tiče velikosti mesta mislim. V hotel je pome prišla ena soigralka, ki je še danes moja dobra prijateljica in mi pokazala mesto. Šle sva od hotela pa do gimnazije in jaz vprašam: 'To je to?' (smeh).« Svetlana je bila navajena prestolnic – pred Slovenijo je v Madridu igrala za Španijo, s svojo ukrajinsko ekipo pa je non stop potovala – Moskva, Pariz, Baku, Damask, Ciudad de México … Potem pa Ljutomer. A, tako je prav, pravi zdaj Svetlana, ki se je zelo hitro in zelo dobro naučila slovensko. Le še pri izgovarjanju črke »l« se pozna, da ni tukaj rojena, če jo berete na njenem blogu Fairy-Tale.si ali na Prlekiji on net, pa lahko zatrdim, da je – zelo pismena.

Moža je spoznala v Ljutomeru, prav tako se je gibal v svetu športa, le da v nogometu in kmalu sta dobila otroke. Najprej dve deklici, dvojčici Diano in Michelle, ki sta že študentki, nato po sedmih letih še Aliso, ki je osmošolka, četrti otrok je Nadja, ki obiskuje tretji razred, zadnji pa je prvošolec Aleksej. »Vsi nekaj trenirajo, Diana in Michelle igrata odbojko za Puconce, Alisa pa za Ljutomer. Nadja je tudi že odbojkarica, Aleksej pa je, kot oče, nogometaš,« našteje Svetlana.
Svetlana je po dolgih letih nehala igrati odbojko, jo pa po številnih šolah še vedno uči igrati druge.