Gornji Senik je največje slovensko naselje v Porabju. Leži v dolini med Janezovim bregom in Grebenškom tik ob tromeji med Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo. »Odraščal sem v hiši, ki je na Janezovem bregu stala le streljaj od avstrijske meje, tako da je okoli nas kar mrgolelo vojakov. Na svoje njive, vsega skupaj smo imeli okrog pet hektarjev zemlje, smo lahko šli samo med sezono in še takrat smo potrebovali za to posebna dovoljenja. Ko sva se z bratom pozimi smučala, so vojaki velikokrat prišli v bližino našega doma in sva morala takoj prenehati,« začne svojo pripoved Martin Ropoš, ki je bil rojen leta 1951 očetu Martinu in materi Ani (rojeni Emberšič). »Med očetom in mamo je bilo deset let razlike, oče je bil namreč rojen leta 1908, mama pa leta 1918. Zanimivo je, da je tudi naju z bratom ločila okrogla razlika, saj je bil on rojen leta 1941, jaz pa deset let pozneje. Ta številka me je spremljala še naprej, saj je moja žena Ančka rojena leta 1961.«
Na Gornjem Seniku je obiskoval osemletko še v časih, ko učenci ob prihodu v šolo niso znali govoriti madžarsko, saj so se starši z njimi doma pogovarjali samo po »domanje«. Na željo očeta in mame, pa tudi na prigovarjanje duhovnika Janoša Küharja se je odločil, da bo šolanje nadaljeval na srednji katoliški šoli v Gjuru (Gyor). »Takrat je bila to ena najboljših srednjih šol na Madžarskem, ki pa ni bila brezplačna, zato sta starša morala plačevati šolnino. Živel sem v internatu in prihajal domov le dvakrat na leto.« Po končani gimnaziji je hotel iti študirat na univerzo, »toda na žalost je mama zbolela in vrnil sem se domov. Zaposlil sem se v podjetju, ki je opravljalo melioracijska dela na območju Železne županije«. Po dveh letih ga je čakalo služenje vojaškega roka, najprej v Gjuru, potem v Tatabanyi. Ko se je vrnil v Porabje, se je podjetje preselilo v drugo županijo, zato si je moral poiskati novo službo. To je bilo tudi obdobje, ko je prehitro izgubil oba starša. Leta 1975 je bolezen vzela mamo, leto za tem je odšel še oče.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Prva finalistka je Gorica, Beltinci izpadli po enajstmetrovkah
Nogometaši drugoligaša iz Beltinec so v goriškem športnem parku lovili prvi nastop v finalu slovenskega pokalnega tekmovanja. V polfinalu so doslej igrali le v sezoni 1994/1995, ko jih je izločila soboška Mura.
»Opravil sem dodatno izobraževanje za trgovca in to delo sem opravljal po različnih porabskih vaseh približno dve leti. V tem obdobju sem v domači vasi vodil tudi mladinski klub in tako sem spoznal Ireno Barber, ki je bila zaposlena kot sekretarka na Občini Dolnji Senik, pod katero sta takrat spadali še naselji Gornji Senik in Sakalovci,« pojasni in razloži, da je občina takrat iskala mlade ljudi, da bi jih izšolali za uradnike. Ponudili so mu štipendijo, med šolanjem, ki je potekalo ob delu, pa je deloval kot referent na različnih oddelkih. Na omenjeni občini se je kmalu redno zaposlil in si takrat tudi ustvaril družino. »Ko sva se z Ančko 13. februarja leta 1982 poročila, je bila to prva slovenska poroka v Porabju, o kateri je v Vestniku takrat poročal tudi Jože Graj.« V zakonu sta se jima rodila hčerka Edina in sin Gabor. Hčerka, ki je poročena in ima dva sinova, Davida in Milana, živi v kraju Lak (Magyarlak) blizu Monoštra, sin, ki še nima družine in živi v Monoštru, pa je zaposlen kot informatik v kovinskopredelovalnem podjetju na Dolnjem Seniku.
Norost je končno umrla
Ko je leta 1988 predsednik dolnjeseniške občine (takrat še ni bilo županov) odšel v pokoj, mu je Barberjeva rekla, da ga bodo predlagali za njegovega naslednika, čeprav ni bil član komunistične partije, kar je bilo v tistih časih nujno, če si hotel kandidirati za takšen položaj. »Rekel sem ji, da me lahko predlagajo, toda v partijo zaradi tega ne bom vstopil. To je bilo leto, ko so se že napovedovale politične spremembe, tako da so me res izbrali za prvega človeka občine.« Po spremembi sistema na Madžarskem se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spremenila tudi lokalna samouprava, tako da je skorajda vsaka vas postala svoja občina. Martin Ropoš je bil izvoljen za župana na Gornjem Seniku. »Začeli smo z ničle. Pisarno in sejno sobo, v kateri je zasedal občinski svet, smo uredili v prostorih šole in še danes je sedež občine tam.« Županoval je vse do leta 2006, saj je funkcijo predsednika Državne slovenske samouprave (DSS) ves čas opravljal honorarno. Istega leta se je upokojil, kar mu je omogočil zakon, po katerem so župani, ki so dopolnili vsaj 55 let in so županovali najmanj štiri mandate, lahko predčasno odšli v pokoj. »Ta zakon, ki je veljal le malo časa, je izkoristilo okrog trideset županov na Madžarskem.« V času njegovega županovanja je bilo na Gornjem Seniku veliko postorjenega, saj do takrat niso imeli urejenih cest, kanalizacije in vodovoda. »Organizirati smo začeli tudi številne prireditve, od praznovanja vaškega dne do srečanj starejših občanov in tako naprej. Veliko smo naredili tudi na socialnem področju. Med drugim smo poskrbeli, da vsi starejši ljudje, tudi tisti, ki živijo v najbolj odročnem delu vasi, dobijo vsak dan toplo kosilo na dom.«
To je bilo tudi obdobje, ko so prizadevanja za odprtje mejnih prehodov, ki naj bi omogočila, da Porabci spet dobijo neposredno povezavo z rojaki onstran meje, le obrodila sadove. »Rad se spominjam prvih srečanj na tromeji in tudi, kako ganljivo ter prisrčno je bilo, ko sva si 15. avgusta 1990 s predsednikom Krajevne skupnosti Martinje Alojzom Kozarjem na meji segla v roke in si izmenjala darili. To, kar se je takrat dogajalo, je mladim danes težko razložiti.« To je bilo prvo, takrat enodnevno, odprtje mejnega prehoda Martinje-Gornji Senik. Na žalost je bilo treba na pravo odprtje čakati še dve leti, do 21. avgusta 1992, ko sta na vroč in sončen dan pred veliko množico zbranih predsednika Madžarske in Slovenije, Arpad Göncz in Milan Kučan, malo pred šestnajsto uro slovesno prerezala trak. In tako kot mnogi drugi se tudi Ropoš spominja besed, ki jih je takrat izrekel Göncz: »Dovolite mi, da praznujem, norost je končno umrla.«
Šola ne more postoriti vsega
Demokratizacija madžarske družbe je omogočila, da so predstavniki trinajstih narodnosti, ki živijo na Madžarskem, poleg civilnih dobili tudi svoje politične organizacije. Na podlagi leta 1993 sprejetega zakona o narodnih in etničnih manjšinah so bile leto zatem ustanovljene lokalne manjšinske samouprave, v začetku leta 1995 pa je bil na zasedanju elektorjev Martin Ropoš izvoljen za predsednika DSS. »Če se zdaj ozrem na teh malo manj kot 25 let, lahko povem, da se je veliko spremenilo. Pomembno se mi zdi, da smo se odločili, da bomo imeli sedež v največji porabski vasi, na Gornjem Seniku. Prostor, kjer sta bili včasih dve učiteljski stanovanji, smo z leti preuredili in posodobili. Kar se tiče našega delovanja, smo z leti prevzemali vedno več nalog. Pod naše okrilje je prešel Radio Monošter, ena najbolj pomembnih odločitev pa je bila, ko smo leta 2011 sklenili, da postanemo upravljavec obeh dvojezičnih osnovnih šol, na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Če tega ne bi naredili, bi se lahko zgodilo, da bi zaradi finančnih težav šoli morali zapreti svoja vrata.«
Sogovornik meni, da bo treba v prihodnje več pozornosti nameniti temu, da se mladi Porabci slovenskega jezika ne bi samo učili, ampak tudi naučili. »Zdaj ko smo več ali manj zagotovili sistemsko financiranje obeh šol in tudi vrtcev, bo treba več delati na vsebini. Vemo, da imamo kadrovske probleme. Hvaležni smo Sloveniji, saj bi bilo brez učiteljev in vzgojiteljic, ki prihajajo k nam v Porabje, še veliko težje. Dejstvo je, da v Porabju potrebujemo izobražence, ne samo na šolah, pri vseh naših institucijah, saj bodo mladi morali sčasoma prevzeti odgovorne funkcije oziroma naloge. Tega ne bodo mogli početi, če ne bodo obvladali slovenskega jezika.« Tako kot mnogi drugi se tudi Ropoš zaveda, da šola ne more narediti vsega. »Z ženo sva oba otroka naučila porabsko narečje. Knjižni jezik sta se učila v šoli. Spomnim se, da sta veliko novih besed pridobila med jezikovnimi počitnicami v Sloveniji, ko sta živela pri eni od družin. Sicer pa poskušam in upam, da bom imel zdaj še več časa materni jezik prenašati tudi na svoja vnuka, ki sta stara leto in pol ter štiri leta. Starejši v zadnjem obdobju nenehno ponavlja besedi 'ka gé, ka gé'. Otroci so res kot gobe in hitro vpijajo znanje.«
Na koncu še izpostavi, da povsod, kjer je služboval, »to ni bilo samo moje delovno mesto, ampak še nekaj več. Vedno sem želel služiti naši skupnosti. Nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi zapustil Porabje. Tudi zdaj, ko sem vodenje državne samouprave predal nasledniku, si bom kot podpredsednik še naprej prizadeval za razvoj slovenske skupnosti. Vesel sem, da je madžarska vlada pred kratkim potrdila razvojni program Porabja, za katerega upam, da bo omogočil, da se bo naša pokrajina gospodarsko razvila in bodo mladi ostali doma«.
