vestnik

Veste, kdo so etični frutarijanci? 

Marina Vrbnjak, 6. 11. 2018
Osebni arhiv
"Biti vegan je danes preprosto, saj vse trgovine ponujajo nadomestke, ki so odlični za prehod," pravi Bianca Žvorc Morris.
Popularno

Bianca Žvorc Morris je Prekmurka, ki živi in dela v Nemčiji, vsako leto pa se za tri mesece vrne v domače kraje. Z njo smo govorili o veganstvu, ki ni le prehranjevanje, temveč način življenja. Po izobrazbi je diplomirana inženirka arhitekture, v tujini pa je pridobila tudi naziv magistra računalniških umetnosti in certificirana nutricionistka.

Kdaj ste se odločili za veganstvo in od kod odločitev za to?
Pravzaprav sem vegetarijanka že 44 let oziroma bi lahko rekla, da od spočetja, saj je mama med nosečnostjo zaradi slabosti jedla samo sadje. Veganka sem 26 let, presnojedka nekje 11 let in dve leti etična frutarijanka.
Pri 17 letih sem bila edina veganka v okolici in niti sama nisem vedela, kaj to je. Po branju knjige Diet For A New America sem se preprosto odločila, da ne bom več del množičnega izkoriščanja in suženjstva živali ter uničevanja planeta. Še posebej me je prizadelo, da kravam po devetmesečni prisiljeni brejosti pokradejo in pobijejo največkrat novorojenčke, samo zato, da ljudje lahko pijejo njeno mleko, namenjeno pravzaprav teličkom. In to iz čiste požrešnosti in pohlepa ljudi za belo toksično tekočino, polno gnoja, antibiotikov, zdravil in trpljenja, ki je nihče ne potrebuje. Zakaj potem ne pijemo mleka psov, žiraf in podgan? Pitje mleka je nekaj najbolj nenaravnega, kar homo sapiens dela. Meso je nič energijska zadeva, propadajoče truplo ter ne da telesu nič razen zakisanosti in negativne energije. Z ribami je podobno, te so polne plastičnih delcev in težkih kovin.

71efa8bb76cbc16c919cca426ebeb3dc
Profimedia
Bianca pravi, da je vegeterijanka že od spočetja.

Kako sta vašo odločitev sprejeli družina in okolica?
V družini smo vsi vegani. Tudi moja mama ter večina prijateljev. Nikoli me ni zanimalo, kaj ljudje mislijo o tem, kar jem, prav tako mene ne zanima, kaj jedo oni, dokler ne morijo mojih živalskih prijateljev in uničujejo mojega planeta. Žal so mesna in mlečna industrija ter živinoreja glavni uničevalci našega planeta in prihodnosti ljudi.
Se vam zdi, da število veganov narašča, ali se samo zdi, da jih je več, ker se o tem več govori?
Po vseh statistikah veganstvo zelo narašča, v ZDA z 1,5 odstotka populacije v letu 2012 na 6 odstotkov v lanskem letu. Tako tudi mora biti, človeško zavedanje se mora dvigniti, če mislimo preživeti, čas je za spremembo.
Veganstvo je trend že nekaj časa. Sama si, iskreno, niti ne predstavljam, kako biti neveganka. Biti vegan je danes preprosto, saj vse trgovine ponujajo nadomestke, ki so odlični za prehod. Sama dolgoročno svetujem celostno rastlinsko prehrano, s čim več svežega sadja in zelenjave. Me pa ne moti, če kdo obožuje veganski junk food – škoduje samo sebi, drugim pa ne. Pri neveganih je žal tako, da škodijo sebi, morijo druge in povrhu še uničujejo naš planet.


Del leta preživite v Murski Soboti. Kakšna se vam zdi ponudba veganskih jedi v Pomurju? Kako je v primerjavi s tujino, kjer živite?
Murska Sobota je odlična, imamo odlično sadje in na razpolago lokalno zelenjavo. Tudi izbor veganskih izdelkov po trgovinah in nekaterih restavracijah je top. Nemčija je zelo vegansko usmerjena in ozaveščena, to je najboljši del Nemčije. Vegani in presnojedci se veliko družimo in hodimo na sejme. Düsseldorf je za Berlinom najbolj vegansko mesto v Nemčiji – veganov naj bi bilo kar osem odstotkov, zato je tu ponudba izjemno dobra. Newyorški Manhattan, kjer sem živela 14 let, pa je bil že pred leti fantastičen, ogromno je veganov in presnojedcev. Vsak dan sem jedla v presni veganski restavraciji. To je tisto, kar najbolj pogrešam – ogromne veganske trgovine in restavracije.
Kako veganstvo sprejema okolica v Pomurju?
Zame vsi vedo, da sem malo drugačna in svojeglava ter me nihče ne obremenjuje s tem, kar jem. Moj oče mi je nagajal v mladosti, ampak se sedaj tudi sam prehranjuje večinoma vegansko. Prijatelji pa vedo, kaj mi prinesti – najbolj sem vesela lokalnega svežega sadja in zelenjave.
Leta 2011 sem svetovala Pomurskim mlekarnam, naj vsi v živinoreji počasi preidejo na gojenje rži in konoplje. Naj začno delati rastlinska mleka, sire, jogurte. Vsi so se norčevali iz mene, dokler ni leta 2015 prodaja rastlinskega mleka in izdelkov poskočila za 700 odstotkov in še vedno izjemno hitro raste. Želela bi si, da država subvencionira kmete, ki hranijo ljudi in gojijo rastline za ljudi, ne za živali. To se mora nehati. Če delajo izgubo, naj spremenijo področje, kjer kmetujejo. 70 odstotkov vseh rastlin, ki jih gojimo v Pomurju, je namenjenih prehrani živali. Zakaj ne bi gojili ekološke sladke koruze za ljudi? Ali jedilne buče? Ali kot naše zvezde iz Renkovec, ki gojijo paradižnik in na katere sem zelo ponosna. V to smer morata iti Pomurje in Prekmurje. Hraniti moramo ljudi.


Kaj pomeni, da ste etična frutarijanka?
Sama sem etična veganka, frutarijanka, to pomeni, da ne uživam in uporabljam ničesar od živali. Ne jem mlečnih izdelkov, mesa, jajc oziroma nič s toksičnimi zadevami. Ne nosim usnja, krzna, volne, svile ter uporabljam samo kozmetiko in čistila rastlinskega izvora. Tudi vse v našem domu in avtu je rastlinskega izvora. Živali posvajamo ter ne odobravamo nobenega izkoriščanja ali uporabe živali za zabavo, kot so cirkusi, živalski vrtovi ali šport. Časi se spreminjajo, naš odnos do drugih zemljanov se mora spremeniti. S svojim vzorom počasi, vendar vztrajno spreminjamo okolico. Živimo na prelepem planetu, Slovenija je krasna država in upam, da bomo začeli v Prekmurju gojiti visokokakovostno zdravo hrano za ljudi in počasi opustili živinorejo, ki ubija ljudi, živali in naš planet sočasno.

Kaj zdaj berejo drugi