Ko smo se, že odrasle ženske, pogovarjale o naših starših, me je prijelo, da bi jo, ko se me je dotaknila energija, ki jo je oddajala, ko je govorila o očetu alkoholiku, stisnila k sebi in jo potolažila. Tisto majhno deklico, ki jo še vedno, čeprav je že sama mama, boli. Da je njen oče pil. Preveč. In prevečkrat. Da je bil bogve kje, ona pa si je želela le, da bi jo videl. Njo. Ne pa flašo.
Imelo me je, da bi ji, drobni deklici v njej, povedala vse, česar si je tako želela slišati iz njegovih ust … da bi ji rekla, naj preneha trpeti. Ker ni pil zato, ker ne bi imel rad, ker bi bil trd človek. Nasprotno. Imelo me je, da bi ji nekako odvzela, obrisala, pomagala nositi vso to bolečino. Kajti deklica v meni je, kljub temu, da sta bila najina očeta verjetno zelo različna, občutila globočino njene bolečine. Moja je bila namreč enaka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Alkohola v mojem očetu se spominjam kot neke težko opisljive prisotnosti še nekoga. “Ta pa ni sam,” pogosto rečemo za koga, ki je vidno vinjen. In to drži; lahko sem občutila. Ni mi bilo potrebno, kot mu je vedno govorila mama, da voha. Meni ga ni bilo potrebno zavohati, jaz sem očeta le pogledala. In tam je bilo, to, v njem; ta prisotnost nečesa … Ne zla. Ni bilo zlo, daleč od tega. Nečesa … kar otopeva. Kar naredi, da otopijo vse frustracije, vse bolečine, vsi problemi. Kar dela močnejšega. Kar pomaga, da greš naprej, da se osvobodiš stresa. Do naslednjega jutra. Ko so vsi problemi spet nerešljivi, naloge nepremagljivo težke in ti spet neskončno sam. Ti. In potem spet kak kozarec. Ali dva. Da je lažje.
A bolečine deklic in fantkov tam notri, v nas, se ne da izbrisati. Otroci alkoholikov smo in vedno bomo otroci alkoholikov. Vse življenje. Tudi, če gredo naši starši na zdravljenje. Tudi, če nehajo piti. Tudi, ko umrejo. Vedno. Vedno je nekje, tam zadaj, v zavesti občutek. Da nisi dovolj dober. Da nisi dovolj vreden. Da te nima rad. Ta, ali oni, saj je vseeno. Da, skratka, nisi. Tak, kot bi moral biti. Kar je bil verjetno tudi eden večjih razlogov, zakaj je pil oče. Ker ni bil tak, kot so želeli od njega. Ker ni bil dovolj trd; bil je veliko predober in prenežen za ta trdi svet. In zgodbe številnih alokoholikov imajo podoben izvir pitja; ne zmorejo brez bergle v tej kruti družbi.
Je v vseh teh zgodbah sploh kaj dobrega? Seveda, v vsem je najti nekaj slabega in nekaj manj slabega. Ko te enkrat piči kača, se bojiš zvite vrvi, pravijo. Zato si - v nasprotju s teorijo - si nekateri otroci alkoholikov za življenjskega partnerja ne najdejo alkoholika. A teorija delno drži; si pa najdejo kake druge vrste -holika. Deloholika, recimo. In zgodba je zelo podobna; “princip je isti”, je rekel Đole. Nekdo drug je prvi, nekaj drugega je pomembnejšega, ti pa si spet tam, sam. Star lajtmotiv, kaj hočemo. Sploh v naši družbi, kjer sva se, če se o tem pogovarjamo štiri prijateljice, s problemom starša alokoholika ukvarjali dve od teh štirih v otroštvu, ena pa v odrasli dobi. Tri od štirih; ranjene. A se prebijamo naprej, bolj ali manj brez bergel.
