vestnik

Vida vidi: Dotikanja

Vida Toš, 16. 11. 2018
Pixabay
Dotik je najmogočnejši.
Popularno

Samo dotaknemo se; včasih. In gremo spet vsak svojo pot.

Fascinirala me je. Osemdeset let stara ženska, legenda ene od zvrsti plesa v Pomurju. Ki je, ko so jo vprašali, kaj je tisto, kar jo še vedno, po več desetletjih plesanja, spet in ponovno vleče plesat, rekla: »Ples je pravzaprav dotik. In tudi pri mojih letih se človek še rad vsaj kdaj pa kdaj koga dotakne.« Fasciniralo me je, kar je povedala; čeprav to vem. Dotik potrebujemo. Kot zrak, kot vodo. Za preživetje.
Da je dotik, predvsem fizični, nekaj neprecenljivo vrednega, vemo vsi. Brez tega, da bi nas to učili; to je nekaj primarnega, nagonskega. Mama in otrok se najprej in predvsem dotikata. Ljudje, ki so si blizu, se veliko dotikajo. Ljubimca se dotikata. Masaža, ki je predvsem fizični dotik, je kot zdravilo. Roke so torej čudežne; roke vsakega od nas, ne le tistih, ki pravijo, da imajo ali pa imajo res dodatne sposobnosti v smislu energij in prenosa teh na druge.
Tudi sama sem bila večkrat priča, kako pozitivno deluje dotik. Spomnim se mame, kako je, ko je prišla obiskat očeta, ki je bil že nepokreten, najprej začela masirati njegove noge. Spoznal jo je; spoznal jo je, čeprav dementen in čeprav nas, drugih ni prepoznaval. Nazadnje mi je o moči dotika pripovedovala prijateljica; zgodbo neke gospe na zaprtem oddelku. Ki je, poleg življenja, zavračala tudi hrano. Obiskal jo je sorodnik in ji ni le govoril, naj jé, ampak je vzel njene roke in se z njo začel pogovarjati preko dotika. Takrat, ko se je je nekdo dobesedno dotaknil, je začela jesti.

090c60be41d7ad80b4acf95c1fb99ac7
Pixabay
Dotik potrebujemo kot zrak, kot vodo.

Ljudje potrebujemo dotik. Za življenje. Eni bolj, drugi manj. A meni se zdi to nekaj, kar je primarno, brez tega me enostavno ni. Sem namreč izrazit človek dotikanj. Ko gre kdo z roko po mojem hrbtu, po rokah ali nogah … zdi se mi, kot da piše. Piše in riše nevidne črke na mojo kožo. Sebe. Svojo zgodbo. Mogoče mojo ali najino, ni pomembno. Zgodba je zgodba. Dotikam se vsega, česar se le lahko. Včasih vidim koga, ki dela podobno. Z blazinicami svojih prstov bere zgodbe, posejane naokrog. Vedno sem se zaljubljala v roke. V roke, v dlani in prste. Moških in žensk. Pri moškem najprej pogledam oči. Nato takoj roke. Kak je dotik teh rok? Bodo kdaj pisale po meni?

3875fd5c65d4f1d1f18c09d3408b2d46
Pixabay
Zaljubljam se v roke.

Obožujem mačke, ker tudi one obožujejo dotike. Objemam se s svojimi prijateljicami in prijatelji vedno, ko se srečamo. Pri seksu zame ni najpomembnejši del vrhunec, ampak dotik. Dotik mi je več vreden od orgazma. Dobro, tudi tega se ne branim, ampak – dotik. To. Ko nimam nikogar, ki bi ga objela in se ga dotaknila, objemam drevesa. Neverjeten, mogočen, neopisljiv občutek.
Sama sicer hrepenim ne le po fizičnem, ampak tudi po drugem dotikanju. Dotiki dveh duš so nekaj, za kar se splača. Živeti, se truditi, prebijati skozi manj lepše dele življenja. Vedno, ko srečam – ali ponovno srečam – kakšno od duš, ki so blizu moji, kar zacvetim. Dotiki duš … Takrat se zazdi, da je razlaga o ponovnih rojstvih resnična. Od kod sicer ta … domačnost? Ta občutek, da ga ali jo poznaš? Da imata toliko skupnega, da si imata ogromno za povedati, da se poznata že sto let … Za to sem hvaležna.

8b1bd806843295cc23f9b6baa4c9b6e6
Pixabay
Neverjeten, mogočen, neopisljiv občutek.

In za to, da imam še to potrebo; da je nisem potlačila, zatrla. Potrebo po dotikanju. Vmes sem si sicer želela, da bi bilo drugače. Dozdevalo se mi je, da bi bilo lepše, bolje, da se me ne bi vse tako dotaknilo. Svoj čas sem si želela, da bi imela en gumb. En tak poseben gumb, ki bi ga le malo obrnila in bi ne čutila tako močno. Bolečine, žalosti, teže … tudi bolečine drugih. Da bi obrnila gumb in bi se lahko obrnila stran. Da se me ne bi vse tako dotaknilo. A sčasoma sem ugotovila, da je to, da se dotikaš in da se dotakne tebe, pravzaprav en velik blagoslov. Da imam senzorje, antene, kot se pogosto pošalim, ki takoj zaznajo. Začutim in dotakne se me. Marsikaj. Blagoslov, s katerim pa ni lahko živeti, ker pogosto boli. Boli, reže in skeli. In človek si tu in tam zaželi, da bi bil klada.

58744617b3c79c30db3955bb47b4d962
Pixabay
Dotiki duš.

Vseeno so dotiki nekaj najlepšega. Dotiki duš. Ali teles. Ker to smo mi, to je naša prava narava. Jo je pa težko živeti. Sploh, ko začne na naše življenje sedati prah vsakdanjosti. Seveda je super, če se lahko vedno znova dotikaš vedno novih. Duš. In teles. A vsak dan je to nemogoče. Življenje nas prisili v rutino. In ti ne moreš vsak dan nositi srca na pladnju. Ker potem ne preživiš. Sploh ne v duhu današnjega časa, kjer je največ vreden – kapital. Denar. Kar imaš. Ne, kar si. Sploh, če si tam vsak dan. Zato je imela presneto prav ena od znanih hollywoodskih igralk – mislim, da je to njena izjava, nisem pa prepričana – da ljudje nismo narejeni za to, da bi živeli skupaj. Da bi morali pravzaprav živeti vsak sam zase in se vmes le – obiskovati. Bolj se ne bi mogla strinjati. Ker … ker je prah vsakdanjosti smrtonosen. In je zelo težko nekoga, ki ga gledaš nekaj ur na dan in večino dni na leto – še čutiti. Zares čutiti. Zdi se mi, da nismo tako narejeni. Prepričana sem namreč, da so naši dotiki – najsi bo fizični ali dušni – enkratni. Da niso narejeni tako, da bi trajali večno. Niti njihov učinek ni večen. Dotaknemo se, včasih, in gremo spet vsak svojo pot. Ali se čez čas spet srečamo? Gotovo. A če živimo skupaj z nekom, je srečanje z njim – kar je absurdno in ne bi vedela, zakaj, a tako je – težje. Seveda pa ni nemogoče. Kdor se nauči svojo senzibilnost vzdrževati, tudi do najbolj 'vsakdanjih' stvari, je na zeleni veji.

a22314ef999503a4da075486e1d6d6b1
Pixabay
Z blazinicami prstov beremo zgodbe.

Zato je zame toliko bolj dragoceno, da se me (še) vedno dotakne. Svežina jutra. Megla v dolini. Rosna kaplja na listu. Ptica. Mlada muca. Dobra knjiga. Stara poezija. Tista glasba, ki je nisem slišala že celo večnost. Človek. Objem. Telo. Njegovo. In moje. Duša. Nova, stara, katera koli. Ker dotik je … najmočnejši. In najmogočnejši.