vestnik

Vida vidi: Ime mi je Ženska

Vida Toš, 20. 3. 2020
Pixabay
Tega je bilo največ. Občutka krivde.
Popularno

Nasilje, naša realnost. Že brati o tem je težko, kaj šele živeti.

Recimo, da ji je ime ... Ženska. Je mama in žena. Možu, ki jo pretepa. Že dolgo. Ko je bil še njen fant in jo je prvič udaril, mu je bilo žal. Vsaj videti je bilo tako; kupil ji je celo čokolado. Po tem obžalovanja z njegove strani več ni bilo. Z njene pa je prihajala mešanica vdanosti v usodo, želje po rešitvi, vprašanj o tem, kaj je naredila narobe in samoobtoževanja. Tega je bilo največ. Občutka krivde.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, nasilje, nasilje-nad-ženskami, nasilje-v-družini
Pixabay
Iz njenega spačenega obraza, rdečih objokanih oči ter ihtečega hlastanja za zrakom sem sklepala – ve, prekleto dobro ve, o čem tekst govori.

Gre za zgodbo, ujeto v knjigo z naslovom Ženska, ki se je zaletela v vrata, avtorice Roddy Doyle. Pred dnevi sem gledala krajšo dramsko uprizoritev tega teksta. Ne morem reči, da me je navdušila, ne; fascinirala me je. Tako dober posnetek realnosti prinaša to besedilo. Gledala sem, predvsem pa poslušala ta blazen tekst in pritekle so solze. In nisem bila edina s cmokom v grlu ter solznimi očmi. Med predstavo, ki je sicer kratka, a prinaša bistveno, se je do vrat pridrenjala mlajša gospodična z majhno, nekajletno deklico in stekla iz prostora, ven. Stran od prestave. Iz njenega spačenega obraza, rdečih objokanih oči ter ihtečega hlastanja za zrakom sem sklepala – ve, prekleto dobro ve, o čem tekst govori. Ve, ker ga je ali pa ga še vedno živi. Presunilo me je. Tudi dejstvo, ki so mi ga po predstavi povedale akterke, da se to zgodi skoraj pri vsaki njihovi predstavi. Vedno vsaj ena od žensk mora zapustiti prostor, kjer igrajo. Ne more več, ne prenese. »Nekoč je ena, ko smo končale, prišla k meni in mi rekla: 'Točno tako je bilo',« mi je povedala prijateljica, ki je uprizoritev pripravila. Grozljivo dejstvo. Družinsko nasilje. Že brati ga je težko, kaj šele živeti.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, nasilje, nasilje-nad-ženskami, nasilje-v-družini
Pixabay
" ... mene pa niso videli."

»Nisem obstajala. Duh sem bila. Premikala sem se po praznini. Ljudje so gledali stran. Ni me bilo. Za stotinko sekunde so se zazrli v moje modrice, potem pa hitro proč, stran od mene. Nihče ni gledal. Pogledi so bili uprti nekam drugam. Ko sem šla po cesti, sedela v cerkvi med mašo, odprla vrata, stopila na vlak, šla v trgovino ... in me nihče ni videl. Hodila sem v množici, pozdravljala, se smehljala, plačevala na blagajni ... videla vse tiste ljudi, oni pa mene ne. Iztegnjeno dlan z denarjem so videli, videli so nogo, ki pomerja čevelj, videli so lase, ki jih bodo odstrigli, mene pa niso videli. Ženska, ki je ni bilo. Ženska, s katero ni nič narobe. Ženska, ki se je zaletela v vrata.«

...

»Zdravnik me ni nikoli pogledal. Pogledal je dele mojega telesa, ampak mene ni nikoli pogledal. Nikoli mi ni pogledal v oči. Pije, si je mislil. Karlo je vedno prišel z mano, vedno je bil z mano, edino za zaveso sem bila sama. Njegova senca je bila na zavesi.«

...

»Še vedno krivim sebe. Po vseh teh letih in zlomljenih kosteh in zobeh in mučenju še vedno krivim sebe. Ne morem si pomagati. Kaj pa če ... kaj pa če ... Tepel me je. Tepel je svoje otroke, druge ljudi je tepel, ubil je neko žensko. In jaz še vedno krivim – sebe. Ker ga nisem dovolj ljubila.«

(odlomki iz knjige Roddy Doyle)

vida-vidi, vida-toš, kolumna, nasilje, nasilje-nad-ženskami, nasilje-v-družini
Pixabay
»Še vedno krivim sebe. Po vseh teh letih in zlomljenih kosteh in zobeh in mučenju še vedno krivim sebe."

Nevidne, brez dostojanstva. Ničvredne. A tu, še vedno, tudi danes; mogoče še celo bolj, kot kdajkoli prej.

Raziskava, ki jo je leta 2012 v 28. državah Evropske Unije in v osebnih razgovorih z 42 tisoč ženskami v starosti med 18. in 74. letom opravila agencija FRA (Agencija EU za temeljne pravice), je pokazala, da je v Evropski uniji vsaka tretja ženska od svojega 15. leta starosti naprej doživela fizično ali spolno nasilje. Vsaka dvajseta je bila posiljena. Prav tako, kaže raziskava, je vsaka tretja ženska bila žrtev psihološke zlorabe s strani svojega partnerja.

Grozljivi podatki. Grozljiva življenja. Grozljive posledice.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, nasilje, nasilje-nad-ženskami, nasilje-v-družini
Pixabay
V Evropski uniji vsaka tretja ženska od svojega 15. leta starosti naprej doživi fizično ali spolno nasilje.

Ampak, zakaj? Raziskava namreč pokaže tudi, da ženske, žrtve nasilja dogodkov velikokrat ne prijavijo. Mogoče se bojijo; gotovo se bojijo. Mogoče službe, kamor bi naj prijavile nasilje, niso dovolj strokovne, mogoče niso dovolj učinkovite, mogoče ...

A bistvo, zakaj, je jasno. Vem, zakaj ženske ne prijavljamo zlorab. Ne, ne zaradi strahu. Pred novim nasiljem. Ne zaradi strahu, kaj neki bodo drugi rekli. Ne, sploh ne. Vem, zakaj. Ker se nimamo rade. Nimamo se dovolj rade. Sebe imamo rade premalo. Preberite še enkrat. Nimamo se dovolj rade. To. To je prvo. Ko je enkrat to, potem odpadejo vsi izgovori in se najde rešitev.

Bo Ženska kdaj odprla vrata? Se bomo sploh nehale kdaj zaletavati v njih?

vida-vidi, vida-toš, kolumna, nasilje, nasilje-nad-ženskami, nasilje-v-družini
Pixabay
Bo Ženska kdaj odprla vrata? Se bomo sploh nehale kdaj zaletavati v njih?