Avtomobil. Prizorišče številnih pogovorov med mano in otroki. Ne vem, zakaj prav takrat, ko vozim, oni pa sedijo zadaj, toliko razpredamo. Ali nimajo česa drugega početi, ali pa zato, ker ne morejo pobegniti ... skratka - velikokrat me sprašujejo prav med vožnjo. Mimo nas drvijo drevesa in avtomobili, za nami pa ostajajo kilometri in vprašanja.
»Mama, veš … veš, kaj bi jaz rada delala v življenju?«
Opa … vedela sem, da sledi nekaj strašnega. Kajti v prvem desetletju prihajajo iz nas res zanimive ideje o tem, kaj vse bi počeli. Tako je že neštetokrat recimo sin izjavil, da bi on rad poletel v vesolje. »Saj si tukaj! Sredi vesolja si; poglej, to vse med nama je vesolje, naš planet je v vesolju,« sem se smejala; a to ni bilo to, kar je imel v mislih. On bi – na luno. Tudi tu si, kar pogosto, me je imelo, da bi rekla, a … je bil že dovolj zmeden in ga nisem želela še bolj zmesti.
Tokrat je z idejo prišla na plan malo starejša osebica, ki – če sodimo po mami, ki si je še na koncu srednje šole razbijala glavo, kam naj gre naprej – in ni našla nič pametnega… - seveda še ne more vedeti, kaj bi pravzaprav rada. (Vedno sem občudovala ljudi, ki so se rodili in vedeli, kaj bodo delali v službi. Res. Kapo dol, ej, da je meni vsaj enkrat to doživeti … da se rodim in vem – jaz pa bom … učiteljica recimo. Uau! Pa da se že od malega vedeš kot učitelj! Neprecenljivo, res, sploh za vse tvoje prijatelje in vse okoli tebe…)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kupil traktor za 38 tisoč evrov, a ostal praznih rok
Policisti so obravnavali goljufijo v zvezi z nakupom traktorja.
Hčerka z navdušenjem reče: »Rada bi delala v zavetišču.«
S strahom v glasu (da en gre morda za – bog ne daj – kakšne brezdomce ali – še bolj bog ne daj – celo begunce) vprašam: »Kakšnem zavetišču točno pa?«
»Za živali.«
Seveda. Jasno ... Tudi to je podedovala po mami. Živaloljubstvo. (Zdaj se mi je zazdelo, da bi bila tista varianta z begunci mogoče boljša ...) Zavzdihnila sem. Ker sem tudi sama dolgo bolehala za boleznijo, ki se ji reče "jaz-sem-rešiteljica-sveta" in ta čas, dokler ni preteklo kar nekaj Drave, pa še Mure in Donave zraven, sem kar trpela, no. Ker se - kar so mi itak vsi govorili - je seveda izkazalo, da je to relativno težko. Če ne celo nemogoče. Sicer sem poizkusila - pa ne rešiti sveta, samo živeti na njem - in ugotovila, da ... je do tam še malo daleč. Do rešitve namreč. In da sem mogoče jaz malo premalo. Mogoče.
Hčerka je podobno tele, kot sem jaz; no, pravzaprav vsi trije moji otroci. Neštetokrat me vprašajo, ali lahko vzamemo brezdomno muco (»Glej, mama, glej, kako je mala … saj ne bo zavzela veliko prostora!«), onega psa (Joooooj, kako je zlat! Pa ravno mene gleda!«), na meniju za posvojitve so seveda tudi konji (pa ne na dveh nogah; no, ne še), tudi osla smo že imeli v obdelavi, da o kokoših in piščancih sploh ne govorim. Nazadnje bi morali, po mnenju mojih otrok, domov pripeljati celo farmo piščancev (»Ampak, mama, ti dobro veš, da jih bodo prodali in odpeljali 'saj-veš-kam'!).
Čakala me je težka naloga. Trem, ki imajo izjemno veliko ljubezni do živali – kot vsi otroci, če jim to le dovolimo - (o odgovornosti do tega, da je treba za živalmi čistiti tudi drekce, ne jih le božati pet minut na dan, in o sočutju do mame, ki potem pade v lastno jamo odgovornosti in mora to žvad potem hraniti, čistiti, cartati in še kaj, seveda ne bom izgubljala črnila…); torej trem čistim dušam razložiti, da je življenje kdaj pa kdaj tudi kruto. V smislu, da enostavno ne moreš vsega. Tudi če bi rad.
»To je super ideja.« sem se slišala reči: »Predlagam ti, da najprej delaš tam kot prostovoljka, veš. To pomeni – zastonj. Gotovo bodo imeli zate veliko kletk, ki jih bo potrebno počistiti. Pa lačnih gobčkov, ki jim bo potrebno dati hrano. Repov, ki bi radi tekli na sprehod…«
Pogledala sem jo. Ni bilo ravno to, kar je pričakovala, a – všeč ji je bilo. »Ampak … veš, kaj mi ni jasno? Zakaj potem našega psa sprehajam jaz? In pa predvsem – zakaj mačkom in morskim prašičkom jaz čistim stranišča? Kaj če bi ti to najprej vadila doma?«
»Ampak, mama, jaz bi rada pomagala živalim. Našim nič ne manjka.« (Exactly … Točno tako. Pa me je imela.)
Vseeno sva se zmenili, da bo zdaj več pomagala tudi doma – prav tako ostala dva. A še vedno nismo prišli do bistvenega. »Kako naj potem pomagam čim več živalim?«
»Veš, kako je to? Lahko pomagaš; lahko – samo ne vsem hkrati. Eno po eno. Svet je težko rešiti v enem dnevu, saj vidiš, kak šmorn smo zakuhali ljudje … a, če boš naredila samo eno dobro delo na dan, bo to ogromno. Pa ni nujno, da do živali, tudi ljudje gotovo vsak dan potrebujejo kako pomoč: nasmeh komu, ki nima ravno najboljšega dne, ali pa stavek 'Vse je v redu', ko vidiš, da je nekomu težko … pa ja, seveda – če pomagaš eni žabici ali ježu, da pride prek čez cesto živ, pa da ga ne povozi! Super, glej, si polepšala svet! Če ne drugega – njegovega. Moraš pa paziti samo na eno – da s tem, ko nekomu pomagaš, ne škodiš sebi. Ker to ne bi bilo v redu.«
Za nekaj trenutkov se je nehalo, brnel je le avto. Pogledala sem v retrovizor; vsi trije so gledali skozi okna, vsak v svojo stran. In njihovi procesorji v glavi so delali, da se je kar kadilo …
Upam, da ne bodo preveč trpeli v življenju, sem pomislila; resnično upam. Zaradi tega, ker jih učim, da je prav pomagati. Ne, da je lepo pomagati, to je floskula. Ni namreč lepo pomagati, težko je. Je pa prav.
