vestnik

Vida vidi: Ko bližnjemu želiš smrt

Vida Toš, 2. 11. 2018
Pixabay
Stala sem ob grobu in nisem potočila niti solze.
Popularno

Kako preživeti, ko si želiš nekaj, kar je tako močno družbeno prepovedano.

Kot otrok sem si želela, da bi nekdo umrl. In to ne kar kdorkoli, želela sem si, da bi umrla moja stara mama; očetova mama.
To sem ugotovila precej hitro, kar nekaj časa pa sem potrebovala, da sem o tem s kom spregovorila, to sprejela kot dejstvo in ga začela predelovati. Še dlje je trajalo, da sem si odpustila. Danes o tem lažje govorim in pišem tudi zato, ker tudi mojega očeta ni več. Vmes, ko sem namreč to dejstvo nek pozen večer zaupala mami, me je ta prosila samo, da naj tega ja nikoli ne povem očetu. Ni me kregala, zmerjala ali kako drugače obremenjevala – sumim, da zato, ker je sama imela podobne misli – rekla je samo, da naj tega ne razlagam nikomur, posebej ne njemu. Ker ne bi razumel.

8782760efbb89012249f2c6a56fa7c91
Pixabay
Oče ne bi razumel.

Sama sem sicer imela malce drugačen odnos z babico, kot ga je imela ona; razlika je bila v tem, da je imela babica mene rada, pravzaprav zelo rada, nje pa sploh ne; zelo ne. In tu je bil tudi eden od mnogih razlogov, zakaj se je v meni pojavila ta želja po njeni smrti. Ki je v naši družbi seveda močno prepovedana. Slabo si je želeti smrti, sploh, če jo želiš drugemu in sploh, če jo želiš nekomu od bližnjih. Tega sem se zelo zavedala, a otroška čustva in misli gredo pač svojo pot. In čustvom ter s čustvi povezanim mislim ni – tudi, ko niso več otroška – mogoče zapovedovati.
Dejstvo je bilo, da je bil moj odnos z babico zelo obremenjujoč. Zame. Živela je v hiši nad nami, sama; dedek je umrl pred mojim rojstvom. In njen edini sin – moj oče - se je poročil z žensko, ki je ni odobravala. Klasika. Problem je bil tudi v tem, da je imela zelo močno voljo, da je želela biti dominantna in da – tako zdajle gledam na vse skupaj – po moje nikoli pravzaprav ni bila srečna. Velik problem je bil tudi to, da je bila alkoholičarka.

529a0ede23e8ce2004b777acbe6c36b9
Pixabay
Čustvom ter s čustvi povezanim mislim ni – tudi, ko niso več otroška – mogoče zapovedovati.

Spominjam se sicer – in to zelo rada – najinih skupnih trenutkov, ki so bili prijetni; redki sicer, a prijetni. Prišla sem k njej, rada sem se namreč sama igrala po sadovnjakih in travnikih med našo in njeno hišo, in sedela je na pručki pred hišo ter jemala semenke iz buč. To je bilo moje najljubše opravilo in pridružila sem se jih. Takrat je bila trezna, to sem hitro ugotovila; kot otrok sem namreč razvila izjemen občutek za to, koliko je spil oče, ki je bil prav tako alkoholik. Samo vstopila sem v sobo, ga pogledala in sem po položaju mišic na njegovem obrazu, po njegovem dihanju in premikanju takoj vedela, koliko je spil. Tisti krat je bil eden redkih dni, ko je bila babica očitno brez alkohola; bila je prijazna, ni grdo govorila o mojem očetu in mami in prav zabavali sva se. Spomnim se, da sva se smejali, kar je bilo zanjo itak neverjetno.
Po navadi ni bilo tako. Po navadi je bila sovražna; do mene sicer ne. Do vseh ostalih pač, kar me je še bolj obremenjevalo – da ima namreč mene rada. Lažje bi mi bilo, če bi bentila tudi nad mano … pa ni; so ji pa zaradi nečesa že šli na živce vsi ostali. Sploh moja mama. In to sem ji strašno zamerila. Otrok težko sprejme dejstvo, da nekdo ne mara njegove mame, ki jo ima rad in je z njo povezan. To je eno sploh najtežjih čustev, ki sem ga doživela kot otrok – poslušati nenehne očitke na račun nekoga drugega in prenesti dejstvo, da nekdo ne mara ene tebi najbližjih oseb.

80868e6ff8ddd0207f49907a4aff226a
Pixabay
To je bilo eno najtežjih čustev, ki sem ga doživela kot otrok.

Na mojo željo, da bi babica umrla, pa je vplivalo tudi to, da je bila alkoholik; to sem – tudi zaradi očeta – strašno težko prenašala. Potem pa se je v nekem trenutku zgodilo, da sem morala – bile so počitnice, moje čisto zadnje prave počitnice, saj sem šla jeseni na faks – paziti nanjo. Pa ne le to. Ker je padla in ni mogla več iz postelje, sem morala biti pravzaprav non stop pri njej. Bil je to čas še brez mobitelov, da bi me mogoče lahko poklicala, če bi me potrebovala, tako v tistem mesecu dni počitnic pravzaprav nisem mogla iti nikamor. Zakaj sem jo pazila jaz? Ker sva bili z mamo sami; brat in sestra sta bila že oba odseljena, oče pa je bil padel z voza in si zlomil stegnenico ter je za kar nekaj časa pristal v bolnišnici. Mama je hodila k njemu, skrbela za kuho, vrt in vse ostalo, meni pa je naložila skrb zanjo.

8f620e92fe23dc602366eb1aaf06ab90
Pixabay
Vsako jutro, preden sem odklenila hišo, sem držala za staro kljuko njenih vrat in si želela, da bi jo našla - mrtvo.

Bil je to najbolj grozen mesec dni, kar se ga spomnim. Nisem bila namreč – čeprav torej že najstnica - dorasla tej nalogi; poleg tega je bilo to tudi fizično zelo naporno. Babica je namreč ležala v postelji in jo je bilo potrebno dvigovati, česar nisem zmogla. Tako sem jo hranila, kar je še nekako šlo; umivala, kolikor sem lahko, preoblačila, kolikor je bilo nujno potrebno, ji pomagala opravljati malo in veliko potrebo. Včasih sem morala zato preobleči tudi posteljo. To me ni toliko obremenjevalo, težje je bilo, ker je včasih padla v neke čudne svetove, v katerih je nisem prepoznala; bledlo se ji je, nisem vedela, o čem govori, ni me prepoznala. To je bilo včasih. Vedno me je okarala, zakaj sem prišla tako pozno; tudi če sem prihajala vsako uro. Spomnim se, tako živo, kot bi bilo včeraj, da sem vsako jutro, preden sem odklenila hišo, prijela za staro, zarjavelo kljuko njenih vrat, za trenutek postala, zaprla oči in si zaželela, da bi jo našla - mrtvo. To se ni zgodilo. Umrla je nekaj dni po tem, ko sem jaz odšla v Ljubljano in je zanjo že skrbel oče, ki je prišel iz bolnišnice.


Spomnim se tudi pogreba. Stala sem ob grobu in nisem potočila niti solze; niti ene samcate solze. Nekaj dni za tem sem prvič zajokala; a ne od žalosti. Od olajšanja. Ker je mimo. Kar nekaj noči pa sem prejokala zaradi tega, ker nisem in nisem mogla predelati dejstva, da sem si želela njene smrti.
Danes razumem tisto majhno deklico v sebi, ki je – čeprav že na poti v odraslost – dobila tako družbeno nezaželeno željo. Razumem jo. In ji odpuščam. Polega tega je pošteno, z obrestmi vred, odplačala duševne račune. Ki so za take želje po navadi vratolomno visoki.

ae23060f31a612808a67da036908a8a7
Pixabay
Danes odpuščam tisti majhni deklici.

Pixabay
Kot otrok sem si želela, da bi nekdo umrl; ne kdorkoli, želela sem si, da bi umrla moja stara mama.