Večina ljudi, sploh žensk, ob tem, da so iz leta v leto starejše, če preživijo, seveda, nimajo dobrega občutka. Za »staranje«, kot ga imenujemo – če bi rekli lepše, bi lahko isto aktivnost poimenovali recimo »zorenje« in bi s tem pridobili popolnoma drugačen predznak – nimamo dobrih besed. A leta prinesejo tudi kaj dobrega. Recimo, da se ti gladko je… za nekatere stvari.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Mura z Rogaško za finale pokalnega tekmovanja. Vložek je izjemen
Mura z ekipo iz zdraviliškega mesta v tej sezoni še ni izgubila.
Sama ne spadam med lepotice. Nikoli nisem. Kot otrok sem bila podobna fantku. Strigli so me tako, nasploh se je le redkokatera mama imela v času našega otroštva čas ukvarjati s česanjem dolgih las. In so nas pač postrigli, tudi sami, doma, če je bilo potrebno. Na pisker, na 'šiške', kakorkoli, samo da ni bilo dolgo. In da ni bilo preveč ženstveno. Časi so bili pač taki; brezspolni, tako rekoč. Tudi oblačili so nas tako; nič posebej ni bilo videti dekliško. Hlače pač, pa majica, da otrok ni bil nag. In da ga ni zeblo.
Podobna zgodba je bila v mojem najstništvu; nobena »moda« takrat še ni vstopala v naša življenja. Niti me niso vzgajali v smeri, da bi posebno velik poudarek dajala zunanjosti, pa tudi čas je bil tak, da se ni, kot danes, dajalo velikega poudarka zunanjosti. Ko prideš v svet, pač opaziš, da pa so ene mogoče malo lepše oblečene; bolj žensko. A tudi, če bi se takrat drugače oblačila, mi posebne lepote ni bilo mogoče pripisati. Vedno sem bila majhna, drobna, neizrazita; siva miš. Sicer svetlolasa, a ne blondinka, nič posebnega skratka. Nekaj časa precej suha, potem kar nekaj deset let preveč okrogla, pri čemer je izstopala ena moja značilnost, ki je bila povezana s tem, da sem majhna in da sem bila preveč rejena. Prsi. To je mogoče edini atribut, zaradi katerega bi lahko kak povprečen moški kdaj izustil, da sem lepa. To je bilo tisti čas tudi edino, kar so opažali na meni; pa ne, da so bile prsi lepe, bile so pač velike. Videti. Na meni. A – saj sem že omenila, leta naredijo svoje, trije potomci pa tudi – zato tega atributa lepote nimam več.
Moj dragi me kdaj pa kdaj spomni, malo v šali, kar precej pa kar zares, da je zdaj na mojem sprednjem delu sama žalost; a to me po resnici povedano sploh ne gane. Moje velike prsi so mi šle skrajno na živce; prav motile so me. Nisem mogla telovaditi, teči ali skakati … Če bi imela v tistem času denar, bi si jih zagotovo operativno zmanjšala. A – narava me je uslišala; skalpel ni bil potreben. Zato tudi vedno na vsako jamranje zunanjih opazovalcev, sploh, če gre za očeta mojih otrok, kar direktno odgovorim, da pa jaz absolutno ničesar ne pogrešam. In da naj krivdo pripiše kar lepo – sebi. Saj so me njegovi otroci pojedli; nisem se sama.
Tako je od mene čisto potihem, brez pompa, odšel edini atribut ženske lepote. A – kak paradoks – nikoli se nisem počutila lepša, kot sem zdaj. Vem, da nisem. Lepa. A mi to tudi ne seže nikamor več. Saj ne, da bi se s svojo ne-lepoto ali lepoto pretirano obremenjevala, zdaj mi je pa sploh ravno. Do … ma, do Gevgelije. Dol mi visi, čisto resno. In – smešno, ne? – bolj mi dol visi, bolj sem si všeč. Tudi kar se tiče zunanjosti; ne le notranjosti. Čisto resno. Zares drži tista, Predinova. Bolj sem stara, bolj sem nora. A jaz imam dodatek – bolj sem stara, lepša sem. Sicer sama sebi, a to je človek, s katerim sem večino časa; jaz.
Ker … ker se ne poizkušam gledati skozi neke druge oči. Skozi oči moškega, ki si želi telo. Mogoče si želi tudi ali pa še kaj drugega, a te vseeno gleda – od zunaj. Lepa sem si, ker se ne stapljam s pogledi nekih drugih opazovalcev. Ker me to absolutno ne zanima več. Kako sem videti? Koga pa to zanima! Mene zanima samo še, kako se počutim. In ni ga boga, da me obleče v krilo, če mi ni. In ni je sile, da obujem štikle, če mi ni. Dol mi visi, ali me bo kdo videl, ali ne. Če bom želela, me bo. Bom že poskrbela za to.
Zato sem neznansko zadovoljna, da imam, kolikor jih imam. Let namreč. In nikoli, ampak res nikoli, ne bi več želela biti 35. Takrat sem se ukvarjala s tem, kakšno bo moje telo po porodu. Ali se bo vrnilo? Ali bo spet moje? Niti ne bi več želela biti 25. Bila sem majhna in debela. In počutila sem se bolj kot kramp, čisto nič kot ženska. In bog ne daj, da bi bila 15. Ko nisem vedela ne kaj, ne kdo in sploh ne, kakšna sem.
Z leti pride. Marsikaj. Tudi občutek »I don't give a fuck«. Torej »ne briga me«. Čeprav je izjemno, ko slišiš od zunaj. Da si lep. Da si nekomu lep. To potrebujem. Jaz. In še marsikatera; vse pravzaprav. Še vedno. To potrebuješ ne glede na to, koliko si star. To je »bolezen«, ki se nikoli ne pozdravi. Ego. Ki potrebuje. Ki želi to slišati, ki mora to slišati. Ki cvete, ko to sliši. A dejstvo je, da si to razlagamo predvsem – ženske. Ena drugi. Prijateljice mi to pogosto povejo. »Lepa si«. Prija. Tudi če pove ženska; paše. Seveda paše tudi, če to slišiš od katerega od izbrancev svojega srca. Meni je moj to rekel enkrat. Bilo je po mesecu dni pavze od mene, ko se je vrnil z vzhoda, kjer ima »zakopan popek«, kot se temu reče. Mesec dni me torej ni videl. In zazdela sem se mu lepa. Super. Pozabimo, da bi moj ego rad to slišal vsak dan. Da mu ne bi bilo dovolj, tudi, če bi mi to nekdo povedal vsak dan deset in več krat. Egu nikoli ni dovolj. A jaz sem vseeno prišla do faze »I don't give a fuck«. In si sama sebi rečem – lepa si. In me briga, če je res, ali ne. Vem namreč, da je vse, kar opazujemo, odvisno od tistega, ki gleda. Od njegovega pogleda. In jaz sem se enostavno odločila, da bom - lepa. Pa kakršna koli že sem. To pravzaprav pri lepoti niti ni tako strašno pomembno.
