vestnik

Vida vidi: Ljubezen nam ni vsem v pogubo

Vida Toš, 14. 2. 2020
Pixabay
Vse izvirajo iz ene – iz ljubezni do življenja.
Popularno

Kajti – življenje teče dalje. Karkoli se že zgodi.

Bil je, kako smešno se to sliši takole, s časovne distance kar nekaj let, ena mojih večjih ljubezni v življenju. Ena največjih moških ljubezni, če se tako izrazim, kajti ljubezni ne pojmujem le kot čustva, ki je vezano na človeške odnose. Seveda se ni izšlo; bil je na nek način že oddan in zaradi mene ni nameraval menjati svojega življenja. Realnost, ki ne le boli, ampak peče in žge. Kljub strasti in energiji med nama ni želel presedlati iz znanega v manj znano. Okej. Ostalo mi je dejstvo – moram naprej. Sama, spet. Težak čas je bil to, zame, najtežji do tedaj. Gledati človeka, ki si ga neskončno želiš in videti, da si tudi on tebe, a hkrati vedeti, da vama ni prihodnosti v dvoje ...

vida-vidi, vida-toš, kolumna, ljubezen, poguba, gonilo
Pixabay
Gledati človeka, ki si ga neskončno želiš in videti, da si tudi on tebe, a hkrati vedeti, da vama ni prihodnosti v dvoje ...

Spomnim se, da sem si takrat pomagala preživeti s knjigo. Knjige so me velikokrat rešile, priznam, in tako ne le, da lepšajo moje življenje in da ga bogatijo, kdaj pa kdaj ga tudi rešijo. Mene je takrat rešila ena od biblij duhovnosti slovenskega avtorja, ki ga še danes pozna malo ljudi, Martina Kojca. Vsepovsod sem jo imela s seboj. Imela sem jo v torbici; kot denarnico, robčke in mobitel. Vedno pri roki. Le tako sem preživela. A sem. Takrat in še mnogokrat.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, ljubezen, poguba, gonilo
Pixabay
Le s knjigo ob sebi sem preživela.

Zelo dramatično sem namreč včasih pojmovala in sprejemala ljubezen. Sploh, če naredim primerjavo sama pri sebi »jaz nekoč« in »jaz danes«. Pa ne vem točno, a je to povezano z leti? Pravzaprav pa to sploh ni pomembno, včasih je bilo zame vse konec sveta. Vse. Danes je to veliko, veliko blažje. In tega ne pripisujem več kot štirim desetletjem, v katerih sem, priznam, kar veliko vadila na področju ljubezni. Take in drugačne. To pripisujem temu, da imam v sebi v osnovi nekaj, česar se dolgo nisem zavedala. Ljubezen do življenja. In do sebe. Dokler tega nisem dojela, mi je bila ljubezen v pogubo. Poslej mi je gonilo.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, ljubezen, poguba, gonilo
Pixabay
Ljubezen je gonilo.

Seveda ne gre zanemariti, da imam za sabo tudi kar nekaj primerov »koncev sveta« in kar nekaj srčnih ljubezenskih razbitin. Srca, ki ga, to pa še vedno, kljub letom in srčnim črepinjam, striktno poslušam in se ravnam po njegovem šepetu, pa naj bo še ta se tako šibak. Kar mi je nekako uspelo, kljub vsem knjigam, ki govorijo drugače in kljub vsem medijem, ki pa sploh ničesar drugega ne govorijo, kot to, da je ljubezen le ena. Kar je seveda neumnost. Še večja neumnost je le ta, da mora biti ljubezen taka in taka. In kronana s tem in tem. In ... in ... same neumnosti.

Ljubezen je zame sploh to, da diham. Ljubezen je, da vsako jutro vidim sonce ali meglo; sploh ni pomembno, kaj, da le vidim. Ljubezen je, ko pobožam neznano mačko, ki se preteguje in sonči tam na plotu; da pozdravim starega, dementnega znanca. Da potolažim otroka, tudi, če ni moj. Tudi, da pogledam lepe, dolge ženske noge v kratkem krilu. Močne roke moškega. Vse to in še kaj. A ljubezen niti slučajno ni nekaj, kar bi si morali »zaslužiti«. Ljubezen ni nič, kar moraš narediti, da bi jo dobil. Ljubezen se sploh ne da doseči. Ljubezen ni nekaj, kar lahko damo. Ljubezen je. In ljubezen smo.

laboda
Pixabay
Ljubezen ni nekaj, kar lahko damo. Ljubezen enostavno - je.

Nihče nas ne nauči tega, najpomembnejšega v našem življenju – da smo ljubezen. Ne, to ni nekaj, kar imamo. Ne, ljubezen ni to, kar čutimo; to je le majhen delček ljubezni. Ljubezen je to, kar smo. Kar oddajamo, sevamo, kar delamo in govorimo. Kljub srcu, ki se zdi strto zaradi zavrnitve. Kljub srcu, ki se zdi naveličano vsega. Kljub temu, da nas v naši družbi, ne le, da nas ne učijo, kaj je ljubezen, ampak nam celo ves čas nam dajejo napačne informacije o tem, kaj je. Pravijo, da je ljubezen le ena. Kar ne drži. Pravijo, da ljubezen boli. Neumnost. Pravijo, da se ljubezen kaže, dokaže in izkaže. Zakaj tako pravijo? Ker gre to na mlin temu, kar prodajajo. Človek, ki ni zadovóljen in tudi ne zadovoljén, je večno nepotešena stranka. Ki bo dala še in še svojega časa in denarja, samo, da bo dobila ljubezen. Kreme take in drugačne, tretmaji, operacije, verižice, avtomobili, hiše, prstani, zaročni, poročni ali kar tako ... so nekaj, kar bi naj kupilo to, kar se kupiti ne da. Ljubezen. Tudi o tem nihče ne govori, da je ljubezen pojem, ki je eden najbolj zlorabljenih. Saj se za ljubeznijo skrivajo in z njo opravičujejo vsa mogoča dejanja, celo umori se dogajajo v imenu ljubezni. A nihče ne pove, da so to besedo grdo zlorabili.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, ljubezen, poguba, gonilo
Pixabay
Za ljubeznijo se skrivajo in z njo opravičujejo vsa mogoča dejanja, celo umori.

Saj ljubezni je res mnogo, a vse izvirajo iz ene – iz ljubezni do življenja. Čistega in mogočnega, kot je. Iz te pa prihaja tudi osnova vseh ljubezni, ljubezen do samega sebe. Ki se ne kaže v tem, da si sam sebi všeč, seveda ne. Kaže se v tem, da verjameš. Vase. V življenje. Da bo šlo naprej. Najbolje, kot zmore. Karkoli se pač že zgodi. Ker jutri je nov dan. Vedno.

vida-vidi, vida-toš, kolumna, ljubezen, poguba, gonilo
Pixabay
Verjameš. Vase. V življenje. Da bo šlo naprej. Najbolje, kot zmore.