Dvajset let sem novinarka in obožujem ljudi in njihove zgodbe. Ker se rada družim, pogovarjam, sprašujem. Ljudje me učijo, zabavajo, me nasmejejo, še vedno in vedno znova. Teren popoldan, v soboto ali nedeljo? Ni problema. Praznik? Kot kak drug dan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vlada podprla rekonstrukcijo ljutomerskega zdravstvenega doma
Na sejah vladnih odborov je vlada v veljavni načrt razvojnih programov 2024–2027 uvrstila več novih projektov.
A – še vedno in kar naprej dobivam zelene pike, ko gre za občinske seje. Za župane in županje, člane in članice občinskih svetov, ki se sestajajo na občinskih sejah. Od kod in zakaj moja alergija? Ne vem, če sem vam kdaj zaupala, a – alergična sem na ego. Na pretirano velike ege, da ne bo pomote. Kajti ego je nujno potreben za preživetje; če je pa prevelik, pa to pri življenju ovira. Ne le dotični osebek, predvsem vse okrog njega.
Slovenija 212 občin, Pomurje sedemindvajset, Prlekija osem. Ker sem z desnega brega, sem vzela Štajerske in Prleške občine bolj za svoje, kot vse ostale. In pogosto se vprašam, kaj mi je bilo tega treba. Šalo na stran, ampak, oprostite – zadnjič se nisem mogla zadržati. Egi na eni od občinskih sej so se tolkli tako, da je bolelo. In sem bleknila: »Če bi imeli tako velike k…., kot imate ege, lepše bi se imeli. Vsi.«
Neprimerno. Vem. Perverzno. Ja, vem. Ampak – a ni to perverzno, da je maj, občina pa sprejme proračun?! Maja. Halo? Pa to je štiri mesece financiranja samo tam, kjer je absolutno nujno. In nikjer drugje; nobenih investicij, nobenega denarja s projektov, nobenega denarja za ljudi, ki delajo v društvih; za ljudi, ki dejansko delajo! A so se za to borili? Tisti, ki so želeli 212 občin? Ne. Verjetno so predvidevali, da jih bodo vodili – ne le kot župani, tudi kot svetniki – malo bolj odgovorni osebki. Odgovorni ne le zase in za svoj ego, ampak za tiste, zaradi katerih so tam – za svoje občane.
Zato, dragi volilci in volilke, saj vem, nič pametnega ni za volit na volitvah. Vem. A – nekoga obkrožimo. Ker je bolje to, kot pa nič. To smo želeli, zdaj pa vozimo! Zato, ko boste naslednjič srečali človeka, ki se je na seji obnašal kot otrok v peskovniku (»Ker vaša politična skupina ni podprla naše, tudi mi vaše ne bomo« ali pa »Ker se do mene tako grdo obnašate, tudi jaz do vas ne bom prijazen«) – pa mislim, da je to celo malo podcenjujoče do otrok, ker oni se scotajo, pobotajo in grejo naprej, česar naši veliki otroci po občinskih svetih pogosto niso sposobni – mu prosim povejte. Da je to vaš denar. Javni. In da hočete nek učinek od tega. Ne pa le bitko egov. Dajte jim vedeti da je to, s čimer se oni igrajo, vaš peskovnik. In da naj si ne sipajo peska v oči, saj bodo prihodnjič leteli. In potem to besedo držite, ne volite jih več. Držite besedo vsaj vi, če je že oni ne. Ker jim je ego stopil v oči, glavo in še kam. Mogoče v denarnice. Kajti – sejnine pa dobijo, a ne? Tudi če se grdo obnašajo drug do drugega in tudi, če ne naredijo svojega dela. Zaradi česar so pravzaprav tam …
