vestnik

Vida vidi: Prvič

Vida Toš, 23. 11. 2018
Pixabay
Mogoče mi je čisto malo žal edino, da se ni zgodilo v avtu, ki bi bil malo večja legenda.
Popularno

Moj prvi seks je bil legendaren iz enega samega razloga. Ker se je zgodil v legendarnem avtomobilu. V Yugu.

Verjamem, da bi lahko o svojem »prvič« prav vsaka ženska napisala kolumno, nekatere mogoče črtico, druge celo roman. Jaz bom ostala pri prvi možnosti, saj se mi prvi seks ne zdi nekaj straaašno pomembnega. Takrat je že bil, no, zame. In kar precej sem si ga želela. Oziroma, na vse skupaj sem gledala bolj v stilu 'glavno, da se rešim'. Nedolžnosti. Časi, ko so s prvim čakali na moža in na prvo poročno noč, so bili že v mojih mladih in neumnih letih stoletja nazaj. In glede na to, kako redko se dandanes pari poročajo, je razumljivo, da "to" počenjajo pred poroko. Ker, če ne bi, bi danes večina ljudi itak umrla – nedolžna.

Kakorkoli - pri mojem prvič je bilo kar nekaj »zanimivih« zadev – od tega, kje, s kom, do tega, kdaj se je zgodilo. Ena bolj zanimivih stvari pa so leta, pri katerih sem dovolila, da se je zgodilo. Če me kdo zdaj vpraša, zakaj oziroma kaj (koga?) sem tako dolgo čakala – nimam pojma. Se mi pa zdi, da je dejstvo, da sem začela relativno pozno, vplivalo na moje življenje v smislu, da pa zdaj nikakor nimam dovolj. Kot da bi hotela nadoknaditi zamujeno; seveda zamujenega ni bilo nič, da se razumemo. Ne vem, kaj sem čakala; da pade plafon? Res ne vem. Verjetno … verjetno – kot rečejo – ni bilo pravega. Kot da je do zdaj prišel pravi … še do zdaj se nisva srečala … Skratka, ne, da sem pretirano čakala na pravega, ni pač bilo dobre priložnosti. No, potem pa je prišla. Končno.

f93c1f47cb8d9da357115a1d147a7097
Pixabay
No, potem pa je prišla priložnost za prvi seks. Končno.

Bilo je na moj štiriindvajseti rojstni dan. Ja. Dobro ste prebrali. Tisti večer sem dopolnila točno 24 let. Saj sem vam rekla … zdaj pa, pomislite, kako bi bilo, če bi čakala pravega. Še zdaj bi bila nedolžna …
Itak mi ni verjel. Ne le on, nihče; če smo se kdaj v družbi kaj zafrkavali, sem pač povedala; moj jezik je bil od nekdaj predolg. Niso mi verjeli; študirala sem v Ljubljani, lahko bi počela marsikaj. Tako so razmišljali. Jaz pa nisem. Počela marsičesa; vsaj na tem področju ne. Tudi on ni verjel, dokler ni naslednje jutro metal stran prevleke avtomobila. Videti je bilo namreč, kot da je nekoga v avtu zaklal, ne pa …

a4d457611c16f6aec18525e44665601e
Pixabay
Bilo je na moj rojstni dan. Štiriindvajseti.

Tako je. Nisem posebej ponosna na to, pa tudi posebej sram me ni. Zgodilo se je v avtu. Pa kaj. Pozicija, da mora biti prvič nekaj posebnega, mi je itak popolnoma tuja. Vsakič je nekaj posebnega in to ne le seks, vsak dan. Hočem reči – živim po principu, da ne varčujem: posebnih kozarcev za specialne dogodke; v omari nimam spodnjega perila le za neke posebne priložnosti, nimam »posebnih« hlač in majic. Vsak dan je poseben. Da je ta princip pravi, potrjuje dejstvo, da se mi prvič ni zgodilo v neki posebni večerni obleki. Nisem bila obuta v štikle. Kakšen make up, prosim vas! Jaz, s tremi miš-maši v riti, na riti pa trenirka in superge.

bc08f974b46c6f93a8cc3903adeb5d2b
Pixabay
Zgodilo se je v avtu.

Avto je bil njegov in to je pravzaprav edino, kar je bilo legendarnega pri mojem prvič. Zgodilo se je v Yugecu. Saj se ga spomnite? Legenda; Zastava Yugo. Ki je po najinem podvigu ostal brez sprednje, sovoznikove sedežne prevleke. Seveda je ni vrgel v košaro za umazano perilo, kot gate. Njegova mama bi opazila; zagotovo. Raje je žrtvoval kos blaga, kot bi razlagal, da se je njegovemu sovozniku … ulila kri iz nosa. Zakaj avto? Kaj pa jaz vem … ker mi je dol viselo to, kar bi, če bi izvedele, govorile druge punce. Zunaj je bilo mrzlo. K njemu ali k meni nisva mogla in - ostal je avto. Vseeno mi je bilo, res. Hotela sem se že končno rešiti nedolžnosti. In videti, v čem je fora. Če je sploh.

14e6889671e64a199f6c97dc0c6965b8
Pixabay
Ustavil je med njivami.

In kako je bilo? Pravzaprav se ne spomnim dobro. Spomnim se, da sva šla na pijačo; da sva spila eno, nato še eno. In nato še eno. (Nekdo je očitno zbiral pogum za nekaj … ali pa se je hotel zasigurati, da mene ne bo »prpa« stisnila). In ko je peljal domov, je zapeljal s ceste ter ustavil nekje med njivami. Spomnim se meni novega vonja; vonja spolovila. Videla ga tako ali tako nisem. Prijela? Prvič ne. In spomnim se, da je bilo neudobno. Slekla sem samo spodnji del trenirke in spodnje hlače, moji takrat še veliki joški so ostali oblečeni. Po mojem mu je še danes žal, da me ni cele slekel (šalim se; saj sva se kasneje še dobivala).

89b6f0f99aace155c70cf2622e8b3e88
Pixabay
Bilo je tako vznemirljivo, da sem plezala čez balkon, ko sva se dobivala.

Ne spomnim se, kje in kako sva to počela naslednjič; mislim, da spet v Yugecu. Ta je postal najino zatočišče. Spomnim se samo, da je bilo vse skupaj tako vabljivo zame, da sem velikokrat, ko sem se dobivala z njim, splezala čez ograjo balkona, skočila z balkona in potem, proti jutru, spet splezala nazaj čez balkon v svojo sobo. Starša nista vedela, kje sem. Bila sta prepričana, da sem v svoji sobi; jaz pa sem za par ur izginila. In počela neumnosti. Dobro, stara sem bila dovolj, a - brez zaščite, s fantom, ki mu nisem bila jaz par. Sem bila pa vanj neskončno zaljubljena; kar nekaj let. Takrat, pa že veliko, veliko prej. Bil je namreč moja čisto prva ljubezen. In postal je prvi tudi v fizičnem smislu. V mojem srcu je ostal; pravzaprav je še tam. Saj veste, da prvega ne pozabiš. Nikoli.


Seveda, da mi ni žal, za nič. Žal mi je bilo le, da nisem dala – in si vzela - že prej. Pa mogoče mi je čisto malo žal, da se ni zgodilo v avtu , ki bi bil – malo večja legenda.

Pixabay
Pri mojem prvič je bilo kar nekaj »zanimivih« zadev.