vestnik

Vida vidi: Seks na eks

Vida Toš, 21. 12. 2018
Pixabay
Koktajl vznemirjenosti, adrenalina in nepopisne želje po njem.
Popularno

Quicky ali seks na hitro zna biti boljši od petelinjega zajtrka ali večerne akcije.

Na kratko sem pozvonila – ne vem, zakaj, tako ali tako je vedel, da pridem, saj sva se nekaj minut pred tem slišala – in odprla vrata njegovega stanovanja. Pustil je odklenjeno. Roke so se mi tresle; koktajl vznemirjenosti, adrenalina in nepopisne želje po njem. Zaprla sem in obrnila ključ. Prišel je iz sobe, sezut, brez jakne. Njegovi poljubi so bili nekaj, za kar bi ubijala; želela sem si ga kot še nič in nikogar do tedaj. Objela sva se, tam, v predsobi; nikoli ne bom pozabila moči in energije, ki jo je imel njegov objem. Nekje vmes sem uspela odložiti torbo in jakno in se – še vedno v garderobi – v njegovem objemu obrnila s hrbtom proti njemu. Hlače in hlačke mi je potegnil do kolen, jaz sem z enim gibom odvrgla majico in slekla modrc. Nisem sezula škornjev, niti do konca slekla hlač; ni bilo časa za to in ni naju motilo. Le z rokami sem se uprla v steno, ko sem ga začutila v sebi.
V tistem trenutku seveda nisem razmišljala o sosedih, kasneje, ko sem si že neštetokrat vrtela najin film v glavi, pa sem le pomislila na njih. No, bolj nanj. In upala, da ni bilo nikogar od njegovih sosedov doma. Kajti zvoki iz stanovanja takrat gotovo nikogar ne bi spomnili na zvoke, ki jih proizvaja nekdo, ko recimo kuha, pospravlja ali se pogovarja.

d8b71eaf248a5473f28ef959d58ba433
Pixabay
Jaz sem v eni potezi odvrgla majico in slekla modrc.

Oba s hlačami okrog gležnjev sva nato uspela nekako priti iz predsobe in garderobe v sobo. Kjer sva menjala tudi pozo. Najprej sicer še vedno od zadaj, a tokrat je v drugo lokacijo; pred vrhuncem pa še neke vrste misijonarski položaj, s tem, da jaz – zaradi oblečenih hlač in obutih škornjev – seveda nisem uspela dati nog narazen. Bilo je … noro dobro. Fantastično … Neopisljiv vrtiljak energij. Ki je trajal … koliko? Če merimo skozi klasično enoto časa? Pet? Mogoče sedem? Minut. Ne vem. Ker mi ure in minute dol visijo; od nekdaj so mi. Sploh pa pri seksu. Seks je trajal toliko, da se ga še danes spomnim. To je tisto, kar se mi zdi pomembno. Ta seks z njim iz arhiva potegnem vedno, ko se želim navdušiti, dobro počutiti, zrajcati, potolažiti, se spomniti, zakaj je vredno živeti … Vedno. Tega in še kakšnega od seksov z njim. Ki je bil mogoče še krajši – v minutah; a njegov učinek traja še danes.

dcc43bdeafe64a0b2b16ef2aa097abf6
Pixabay
Želela sem si ga kot še nič in nikogar do tedaj.

On je bil … ne le ljubezen mojega življenja; bil je - ljubimec mojega življenja. Saj veste, tisto, ko ga pogledaš in te tam, malo pod popkom nekaj stisne, tvoje spodnje hlače pa so v trenutku poplavno območje. Ko si vsak, ampak res vsak centimeter tvoje kože želi njegovega prijema, vsaj enega. Tisto, ko je vsak njegov dotik elektrika. In vsak objem uteha in toplina. Tisto, kar se pravzaprav ne da čisto spraviti v besede … nekaj med hrepenenjem, strastjo, bistvom življenja in smislom bivanja. Tisto, ko v trenutku veš, da boš šla z njim. Pa čeprav le za dve minuti. Ti dve minuti sta vredni vsega. Tisto, ko te pogleda in si zaželiš samo, da bi se ustavil čas. Da bi ga – točno ta trenutek, ko je on s teboj – dala v album. V škatlo, kamor spravljaš le dogodke in trenutke z etiketo, na kateri piše 'za zmeraj'.


Bil je vse to. Zame. Bil je pa še kaj zraven. In še za koga. A to me ni motilo; nikoli nisem bila posesivna. Da bi moral nekdo biti le moj? Zakaj le? Ker je tako določil nekdo drug? Neumnost. Ljubosumna? To sem, zagotovo. A … kdo sem jaz, da bom omejevala in prepovedovala? In kdo je tisti, ki bo prepovedoval meni? Ja, seveda, drži. Pravila so nuja za življenje v skupnosti. Kršenje pravil pa je po mojem mnenju nujno za preživetje; vsaj moje preživetje. Saj veste, kako je zapisal Neruda: »Počasi umira, kdor postane suženj navad in ki si vsak dan postavlja iste omejitve.« Kajti tudi on – kot veliko, veliko drugih in to ne le pesnikov - se je zavedal, da za stvari, ki se tičejo srca in strasti, ne veljajo ista pravila kot za stvari, ki imajo zvezo z možgani in razumom. In mi smo vendar toliko več kot naš um. »Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami. (…) Kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. (…) Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!«
To je pa tudi edino, kar kadarkoli zares smo in zares imamo. Danes. Vse ostalo je že minula preteklost ali še neobstoječa prihodnost.

25aa816a376456b0ba09dccce4f93ee9
Pixabay
Bilo je … noro dobro.

In danes?
Moja navdušenost nad seksom na hitro ali quickyi ni nikoli minila. Saj ne rečem, seks, ki vključuje to, da se vsaj do konca slečeš je seveda okej. Super je, ko imaš čas, ko ni nobenih omejitev in nikogar, ki bi ti lahko zdaj zdaj pogledal v spalnico. Krasno je, da si partnerja vzameta čas eden za drugega. Za skupno tuširanje. Mogoče skupno ležanje v banji. In nato tudi za seks. In še bolj super je, če vse skupaj – z banjo vred – ne traja ure in ure. A … ne maram situacije, da moram – ob tem, da je meni prišlo tam nekje na začetku, ker sem pač sproščena in sama vem, kako in kaj je treba, da pride ognjemet – ležati vznak in misliti na … Slovenijo. Šalim se. A po drugi strani mislim resno. Jaz sem nasploh izjemno hitra. Hitro govorim, hitro pišem, hitro hodim in vozim, hitro živim. Še rodila sem hitro; v pol ure. Z vožnjo od Murske Sobote do Rakičana vred; in to sredi noči in sredi sneženja v januarju. Za porode vseh treh otrok sem potrebovala dve uri in pol; a v to so vštete tudi vožnje in dejstvo, da moj partner – tudi če ima ženska popadke – z avtom ravno ne divja. Skratka – upam, da me bo tudi vzelo tako hitro, a gremo nazaj na temo.
Glede na to, da imam tri otroke, je pravzaprav sreča, da obožujem seks na hitro. Ker - poleg njih - mi kaj drugega niti ne bi preostalo. Ali guicky ali celibat. Seveda mi ni potrebno razlagati, da nisem pristaš omejevanja človeške primarne narave. Ko sem svojega dragega nazadnje potegnila – za enega »na hitro« seveda – s hodnika v pralnico, so bili vsi trije otroci v banji v najini kopalnici. Ki je sosednji prostor od pralnice. Pogledal me je in rekel: »Bolj blizu nisi mogla najti prostora?« in mi s pogledom na okno pokazal, da je odprto in da bodo me seveda slišali. Jaz pa sem se samo obrnila in se z rokami uprla v vrata …

Pixabay
Tisto, ko v trenutku veš, da boš šla z njim. Pa čeprav le za dve minuti.