Ena od mojih hčerk si je zaželela novo torbo. No, potem si jo je še najmlajši sin, a, ko je videl in slišal, da je ne bo dobila niti sestra, ki jo bo zdaj imela četrto oziroma tretje leto, on pa jo ima šele drugo leto, je obupal. Je pa zaradi te želje kar precej trpela njegova sestrica. Najin pogovor je potekal zvečer, pred spanjem, v času, ko najprej berejo oni, nato jim kaj preberem še jaz. Tokrat branja ni bilo. Je bil pa očitno čas za – šolo. Pa ne tisto v klopeh in pred tablo. Hčerka je jokala; na vprašanje, kaj je narobe, je povedala izvor njenega stresa: ne bo dobila nove torbe.
Rekla sem ji: »Poglej, imaš dve torbi; ena je tvoja, druga je od sestre in – res, da nobena ni čisto čisto nova, a – obe sta še v redu. Celi, čisti in uporabni. Lahko vzameš tisto, ki je nisi nosila lani. Zelo je lepa, poleg tega ji pa absolutno nič ne manjka.«
Ona, v joku: »Ampak mama, vsi bodo imeli nove torbe.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
»Dvomim, veš, tega ne verjamem. Pa – četudi to drži, to s tvojo torbo nima zveze. Poleg tega – a ima nova torba vpliv na to, kako se boš učila?« Odkimala je.
»Drugi otroci imajo druge starše, ki so predvsem drugačni. Otroci se razlikujete in starši se razlikujemo, ni res? No, in ti starši drugače gledajo na stvari. Imajo različne količine denarja in imajo tudi različno število otrok. Vi ste trije. In že samo za nujne potrebščine smo dali veliko preveč denarja. Ne, da bomo zdaj kupovali še nekaj, česar ne rabimo. Pa tudi,« sem zaključila: »če bi mi kaj denarja še ostalo, torbe ne bomo kupili iz preprostega razloga: ker je ne potrebuješ.«
Spet jok. Trgalo se mi je srce. A, šola - ki je v času mojega odraščanja mojim staršem ni bilo potrebno izvajati, saj takrat nismo živeli na višku potrošniške dobe, ampak smo nekaj uporabljali, dokler se ni popolnoma porabilo, uporabilo in celo že raztrgalo – in nauk o tem, da ni prav, da non stop kupujemo ali da kupujemo tudi, če ne potrebujemo, je bil neizogiben. Čeprav z visoko ceno. Solz in stresa na otroški strani, pa tudi stresa na moji. A udarec po denarnici je bil tako močan, da mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi ji kupila še novo torbo.
Spet ona: »Mama …vsi se mi bodo smejali.«
Spet dvom na moji strani. In žalost. In jeza. Z mislijo na to, zakaj pri vragu smo ustvarili družbo, kjer se devet letni otroci ukvarjajo s tem, kaj bo imel. Ne, kako se bo imel. S tem, da mogoče ni nepomembno povedati, da imajo moji otroci kar precej izkušenj s tem, kako živeti naprej, ne da bi dobili vse, kar si zaželijo. In s tem, da že imajo izkušnjo da, če nekaj imaš, ne boš zaradi tega nič bolj srečen. Ali pa samo tisti trenutek, naprej pa … Poleg tega se mi zdi, da ta misel pri moji hčerki ne izvira iz družine, saj vse – ampak dobesedno vse, še jagodo z vrta in košček čokolade – morajo deliti. Ker je tako prav. A … duh časa današnje družbe naredi svoje, vedno. Še pri odraslem človeku, kaj šele pri otroku.
»Če se ti bo kdo res smejal, mu povej, da te veseli, da si ga nasmejala.«
»Mama…«
»Glej, navadi se – okolica ne bo vedno prijazna do tebe. Nasprotno, največkrat ne bo. Zato pa – svoje sreče ne veži na druge. Ti si srečna. Da imaš posteljo, sobo, hišo, mene, atija, sestro in brata … psa, mačke … sebe. To je najpomembnejše.«
Visoka filozofija, vem. A … govorjenje o tem, da nekateri otroci tam nekje niti v šolo ne gredo, ker nimajo niti enega zvezka, ne hlač in ne čevljev, da bi se oblekli, je še manj učinkovito. Zato pa zgledi vlečejo. In hčerka ve, da ne kupujemo, če ne potrebujemo. Trenutno ne joče več; bomo videli, kako bo drugi dan šole …
Prihodnje jutro je k njej prišla njena starejša sestra, ki je očitno slišala pogovor, in ji predlagala, da lahko tisti dve torbi, ki ju ima, menjava. In nosi enkrat eno, drugi teden drugo: »Pa bo bolj zanimivo,« je bila mnenja starejša.
Vesela sem bila. Ker se v šoli res naučijo. Pisati, računati, pa še kaj. Ob tem, podatkovnem znanju – in ob podpori staršev, doma - pa se otroci s tem, ko hodijo v šolo – ki je nedvomno odraz družbe in trenutnega časa - pravzaprav naučijo marsikaj. Po mojem mnenju se naučijo tudi kaj celo bolj pomembnega, kot je 2 krat 2 …