»Mama, si ti uspešna?«
Vprašanje, kot bi me s kladivom po glavi. Kaj odgovoriš otroku, da bo iskreno, da ne bo preveč filozofsko, kamor me rado zanese, in kaj mu rečeš, če ga želiš vzgojiti v človeka, ki bo razmišljal s svojo glavo? Tako je. Odgovoriš mu z vprašanjem.
»Kaj pa ti misliš? Sem uspešna?«
»Ja.«
»In zakaj tako misliš?«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na sejmu Megra državno prvenstvo mladih krovcev in kleparjev
Drugi dan sejma Megra je bil posvečen trajnostni gradnji. Danes je v sklopu sejma potekal strokovni posvet Sanacije in obnove prometne infrastrukture po večstoletnih poplavah, potekalo je tudi državno prvenstvo mladih krovcev in kleparjev. Na zunanjem razstavnem prostorju so pripravili demonstracijo asfalterskih del in asfalterske strojne mehanizacije, hkrati pa so pripravili še predavanji Trajnostna prenova stavb s poudarkom na sistemu vse na enem mestu in Digitalizacija javne uprave na področju graditve. Za obiskovalce so pripravili tudi delavnico z naslovom Naravne gradnje - ilovnati ometi, obnova slamnate hiške. Na dogodku je potekalo še mednarodno poslovno srečanje Meet4business in zaključna mednarodna konferenca v okviru evropske projekta DIG-IN-KPI. Dogajanje je v objektiv ujel Jure Zauneker.
»Ker imaš hišo, ker hodiš v službo (malo premora), ker znaš voziti avto ... (spet razmišlja) in ker mi znaš povedati res veliko stvari.«
»Veš kaj pa jaz mislim? Da sem uspešna zato, ker imam rada. In ker imam lahko rada vas tri, moje otroke. In še vse ljudi zraven. Ampak, veš, kdaj sem pa najuspešnejša?« Moj otrok me gleda z rahlimi dvomi v očeh. Kot bi se začela spraševati, takrat, kot sem začela razlagati o tem, da imam rada, ali nisem mogoče danes malo preveč popila ...
»Najbolj uspešna pa sem, ko me vi trije kaj gnjavite, po možnosti vsi hkrati, in jaz ne popenim. Se ne začnem dreti, ampak vam pomagam pri vsem, kar potrebujete.«
Težko je, danes, se mi zdi, še bolj kot včasih, čeprav staršem pravzaprav v nobenem času in prostoru ni bilo lahko, a, danes je posebej težko. Tudi otrokom kaj razložiti. Ker vsepovsod naokrog vidijo, slišijo in doživljajo drugačne zgodbe. Recimo – branje. Kako naj jih prepričam – razen z lastnim zgledom, seveda, a za to se otrokom po navadi gladko žvižga, kajti njihov poglavitni zgled niso starši, ampak vrstniki – da je branje ne le koristno, ampak predvsem prijetno, zabavno, sproščujoče, pomirjujoče ... vse to, kar bodo rabili. Ja, bodo. Prihodnjik. Kajti zdaj, trenutno, večinoma rabijo vse kaj drugega. Akcijo.
Pa gremo nazaj k uspešnosti. Pojem, ki ga ogromno ljudi, večina družbe pravzaprav, ves čas povezuje z – imeti. Torej s posedovanjem. Uspešen poslovnež sklepa posle in ima veliko denarja. Uspešen človek ima veliko stvari: avto, po možnosti velik, drag in dober; hišo, veliko seveda. Uspešnost skratka povezujemo z denarjem. Kar ni nič nenavadnega; celo srečo dandanes povezujemo z denarjem. In ko sem nazadnje, ko smo se potepali po velikem mestu, hčerki na njeno vprašanje, ali so ti brezdomci srečni, rekla: »Mogoče pa so kdaj, za kak trenutek. Ker sreča ni povezana s tem, da imaš. Mogoče bolj s tem, da imaš nekaj s kom deliti...« Čeprav si seveda ne morem predstavljati – z mojega vidika, torej z zornega kota mame, ki je najsrečnejša zvečer, ko otroci spijo vsak v svoji postelji in jih še dodatno pokriva, da jih ja ne bo zeblo, jaz si ne morem predstavljati, da bi lahko bila jaz srečna takole, v spalni vreči, na eni od podzemnih postaj sredi velemesta. A to je moje gledanje sreče. Jaz za srečo potrebujem dom, kdo drug mogoče ne.
Zagotovo pa si upam trditi, da tako kot sreča ni nujno povezana z materialnimi stvarmi, tudi uspeh ni stvar kopičenja predmetov. Denarja, avtomobilov, hiš, stanovanj ...
Ah, to bi bilo enostavno! Potem bi bilo danes ogromno ljudi srečnih in uspešnih! Vedno več. A jih je, kako absurdno, vedno manj.
Denar je namreč potreben, celo nujno potreben za preživetje. A ne pomeni uspeha in ne sreče sam po sebi.
Sicer pa mislim, da je uspeh relativna stvar. Se sliši zlajnano, ja, ampak, tako je. Zame je namreč včasih uspeh, kot sem rekla hčerki, da ne popiz ... To mi je, zadnje čase, moram priznati, vse prevečkrat izziv, ki ga včasih dobro, včasih pa manj uspešno prebrodim. Včasih je uspeh že, da sploh preživim dan. Ob vseh nebulozah tega sveta si včasih zvečer prav čestitam, da sem sploh še živa in poleg tega še kolikor toliko »normalna«. Tudi to se mi dogaja vse prevečkrat, če mene vprašate. Včasih je uspeh, da se naspim; to je pravzaprav vedno uspeh. Največji pa, kot sem rekla, da uspem še vedno in vedno znova imeti rada. Sebe. In druge. Uspeh je, da vidim otroke, kako rastejo. Uspeh je, da so zdravi. To je največji življenjski uspeh, danes ohraniti zdravje. Velik uspeh zame je, ko dosežem mir v sebi. Da se dobro počutim. Da se počutim, kot da je spet pomlad. Zunaj in notri. Občutek, da sem cela. In da mi nič ne manjka, čisto nič, niti majhen košček. Da so, čeprav je srce znotraj mogoče zlomljeno na koščke, prav vsi koščki celi; da so tu. Da, to je pravi uspeh. Občutek celostnosti. Vsemu navkljub.
In moj največji življenjski uspeh bo, če bom uspela to prenesti mojim otrokom. Da bodo razumeli, kaj sploh želim povedati in da bodo kdaj želeli to doseči. Celost. To bo uspeh. Da bodo celost sploh iskali; če pa jo bodo našli, pa sploh. A ne zunaj, v materialnem. Znotraj, v sebi.