Saj v tem je bistvo, ali ne – da se ti uresniči. Ali? To mi dolgo ni bilo jasno. Spomnim se, kot včeraj, da mi je še v rani mladosti ta stavek rekla dobra prijateljica. Nisem ga razumela, takrat. Po letih in letih – ko sem začela plačevati »račune« uresničitve teh svojih želja, se mi je začelo sanjati, kaj je pravzaprav takrat rekla oziroma kaj to sploh pomeni. Ni ona lepa gospa zaman pela tam ene tri desetletja nazaj »Željo moja, tugo moja«. Ker zdaj zagotovo vem. Preverjeno; in to večkrat.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Želja se namreč strašno hitro spremeni v … življenje. In postane. Pes. Hiša. Otrok. Partner. Svoboda. Ljubezen. In še marsikaj; tudi »tuga«, torej žalost. Ljudje si želijo vse mogoče in nemogoče. Pravzaprav – čeprav je to zdaj le malo off topic – je še sreča, da se res vsaka želja ne uresniči. Kajti ljudje si želimo čuda čudne reči. A, gremo nazaj na stavek, ki problematizira človeško željo v luči tega, da se pa lahko konec koncev uresniči. In nekega dne na vrata potrka vse, kar željo spremlja. No, pa smo pri »računih«.
Ko ti je nekaj podarjeno, namenjeno, v trenutku, ko vstopi v tvoje življenje, je nekaj s tem potrebno početi. Skrbeti, da preživi, recimo. Česati. Voditi na sprehode. Se pogovarjati in usklajevati za čisto vsako, ampak res vsako zadevo. Dobro, ne za to, ali bo brisača zelena, kot so ploščice, ali pa je dovoljeno imeti tudi kake druge barve. To so banalnosti. Ampak pogovarjati se, pogovarjati in še enkrat pogovarjati. Kar ni vedno lepo. In vedno se ti tudi ne da, če sem iskrena.
Skratka, kakor se ti želja uresniči, ti v neki drugi valuti, ne v evrih, začneš plačevati to, da se ti je uresničilo, kar si si zamislil. Valute so zelo raznolike. Lahko plačuješ z neprespanimi nočmi. Z umazano hišo, po vseh mogočih in nemogočih mestih nastlano z dlako. Plačuješ s tem, da nimaš vedno prav; pravzaprav poslej nikoli več ne boš imel prav. Plačuješ s tem, da si kronično preutrujen. Da si kar naenkrat ne želiš več. Ničesar. Razen miru mogoče.
In? Bo rekel univerzum, ki je bil razumevajoč in ti je poklonil kar si si pač želel. In bo dodal, univerzum namreč, »Bojte se svojih želja, kajti lahko postanejo realnost.« Ki pa ni več tako rožnata, kot so sanje. Ampak je tudi strašansko naporna. Ker sanje in želje so eno. Realnost, v kateri pa je treba predvsem delovati, ne le sanjariti, pa drugo. Potrebno je živeti naprej, tudi z uresničeno željo in vsemi njenimi posledicami.
Zato sama vedno dodam, da je pa včasih blagoslov to, da se nekaj ne uresniči, ne da se. Ker naši možgani vse preveč radi pozabljajo, poleg tega pa tako ali tako niso sposobni spoznati realnosti in bistva, ki je vedno zelo … kako bi rekla … pri tleh. Pa ne v negativnem smislu. Ampak v smislu tega, da si je težko vnaprej predstavljati tisoče in tisoče stvari iz realnega, oprijemljivega življenja, ki jih je potrebno opraviti za kar koli že. Ni zaman Doris Dragovič pela »Željo moja, tugo moja« pred desetletji; vedela je, da je z lepim vedno povezano tudi kaj drugega. Žalost recimo.
In tako sem – kronično preutrujena, prezaposlena in v pomanjkanju časa ne le zase, ampak tudi za tako osnovno potrebo kot je spanec – zadnjič pomislila: »Čakaj, čakaj … kaj pa če zadeva drži. Mislim to s privlačnostjo. Da privlačiš, kar misliš? In to pogosto postane del realnosti?« In sem se odločila, da bom to zadevo vrgla na finto. In bom mislila na – denar.
Od takrat pazim. In odslej mislim samo še na to, kako bom zadela na lotu. Kar je problem, ker ga ne igram; očitno – če želim, da se uresniči – je skrajni čas, da ga začnem igrati. Ali pa mislim na to, kako veliko denarja imam. In se, kajti to počenjam že nekaj časa, sprašujem, ali se ta zadeva ne uresničuje, če ima zveze z denarjem. Kajti rezultata ni. In zdaj si pojem samo še ono »… reci mi, gdje sam pogrešio …« Povej mi, torej, kje sem naredil napako. Ker me to dejansko in iskreno zanima. Zakaj pa torej v to smer želja ne gre; kljub temu, da si čisto živo prestavljam, kako se kar kopam v denarju, dobesedno ali pa v prenesenem pomenu – nič. Le kje je sistemska napaka? Ko jo odkrijem, javim. Obljubim.
