Odkar jo poznam, in to je že kar nekaj let, je kritična opazovalka življenja v Porabju, še posebej pa tega, da materni jezik počasi izginja iz porabskih domov. »Tisti otroci, ki živijo s staro mamo in očetom, še slišijo porabščino. Obstajajo tudi mladi, ki znajo materni jezik, a nočejo govoriti slovensko,« pravi Vera Gašpar in doda, da z veseljem prisluhne mladim, ki na kulturnih prireditvah velikokrat ne spregovorijo le v knjižnem jeziku, ampak tudi v porabskem narečju. »Vsak pošten človek ohranja svoj materni jezik. Vesela sem, da se naši mladi zdaj v šoli učijo slovenski knjižni jezik. Sicer vemo, da mi govorimo nekoliko drugače, ampak upam, da nas bo vsaj to pripeljalo do tega, da bo slovenstvo tukaj ostalo,« poudari sogovornica, ki je pred kratkim od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti prejela Maroltovo listino, pred dvema letoma pa – za svoj prispevek pri ohranjanju slovenske kulture, jezika in narodne identitete v slovenski skupnosti v Porabju – tudi priznanje Pro Cultura Minoritatum Hungariae, ki ga na Madžarskem podeljujejo zaslužnim predstavnikom narodnih skupnosti.
Veri Gašpar, ki v gornjeseniškem pevskem zboru, poimenovanem po Avgustu Pavlu, poje že 68 let, sta bili slovenska beseda in slovenska pesem položeni v zibko. Odraščala je namreč pri starih starših. »Nisem še hodila v šolo in nisem znala ne pisati ne brati, toda pesmi so mi šle hitro v uho. Slišala sem jih v cerkvi, saj sem s prababico hodila k maši. Nekega dne, ko sem, medtem ko sem pasla krave, sama od sebe začela peti, je stari oče rekel moji stari mami: 'Poslušaj, mala poje to, kar je slišala v cerkvi. Vse tri kitice je znala zapeti.' Tudi stara mama je bila nad tem navdušena.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Ko je prišla v šolo, jo je župnik Janoš Kühar postavili pred harmonij in jo je začel učiti peti. Bila je zelo žalostna, ko so tega porabskega Čedermaca, ki je leta 1987 umrl v domači cerkvi, in to dobesedno v njenih rokah, leta 1952 za pet let pregnali v župnijo Izsakfa. Žalostno je bilo tudi to, da je bil v času Rakosijevega komunističnega režima z Gornjega Senika pregnan učitelj Andraš Čabai (vsi so ga klicali Bandi bači), pod vodstvom katerega je leta 1938 začel delovati stalni cerkveni ženski zbor, iz katerega ja nato nastal Mešani pevski zbor Avgusta Pavla. Ker je bil Čabai tudi organist v cerkvi, to oblasti ni bilo pogodu. »V tistem času je kot glasbena pedagoginja k nam na Gornji Senik prišla Ana Boros, pozneje poročena Papp. Ona je bila tista, ki je ženske, ki so že prej pele pri Bandi bačiju, spet povezala,« pove Vera Gašpar, ki je bila najmlajša pevka v zboru. Dobro se še spomni dneva, ko je omenjena učiteljica prišla k njej domov. »Moj dedek je, ko jo je videl, najprej rekel, da je prav gotovo prišla zato, ker sem v šoli nagajala. Pa ni bilo tako. Vsa prestrašena sem jo lepo pozdravila, ona pa je razložila, da je prišla zato, da jo naučim nekaj slovenskih pesmi. Stari oče in stara mama sta samo zmignila z rameni, češ kaj je zdaj to, bom jaz učila učiteljico in ne ona mene. Veliko pesmi sem jo naučila, najprej pa pesem Mamica, povejte mi, ki je tudi meni zelo pri srcu.«
Zaprla mu je usta
Med letoma 1970 in 1972 se je v Porabju kar nekajkrat mudila raziskovalna ekipa sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje. V takratnih strogih političnih in meddržavnih razmerah oziroma v času nadzorovane in omejene rabe slovenskega jezika so raziskovalci vstopali v domove pričevalcev ljudskega izročila. Veliko zaslugo pri spoznavanju porabske pevske kulture je imela prav Vera Gašpar, ki jim je sama zapela prek 50 pesmi, pomembno vlogo pa je odigrala tudi kot vez med raziskovalci in pevkami ter pevci. »Bila sem mlada mamica, ko sta k nam prišla Zmaga Kumer in Julijan Strajner. Moj mož Laci se je v trgovini mudil ravno takrat, ko so raziskovalci spraševali, kdo v naši vasi zna zapeti veliko slovenskih pesmi. In tako jih je pripeljal k nam domov.« Prav Kumrova in Strajner sta gornjeseniškemu pevskemu zboru priskrbela povabilo za sodelovanje na taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Leta 1970 je šla v izvidnico manjša delegacija, v kateri je bila tudi naša sogovornica. »Peljal nas je neki Madžar iz Sombotela. Ni mu bilo všeč, ker smo se med seboj pogovarjali po slovensko. Pa sem mu rekla, kaj mislite, mi zdaj gremo v Jugoslavijo oziroma Slovenijo, kako se bomo tam pogovarjali, če ne bomo govorili po slovensko, bomo samo s prsti kazali. Poleg tega je to naš materni jezik, in sem mu zaprla usta. Res je bilo enkratno, čeprav je takrat skupaj zapelo malo, zdi se mi, da osem zborov. Bandi bačiju, ki se je istega leta vrnil iz pregnanstva in je ponovno prevzel vodenje gornjeseniškega pevskega zbora, sem rekla, naslednje leto moramo iti tudi mi. In tako je tudi bilo, po tistem smo šli skoraj vsako leto. Z besedami se ne da opisati, kako je lepo, ko naenkrat zapoje toliko pevcev. Res je to posebno doživetje,« poudari Vera Gašpar in doda: »Vsako leto se naučimo nekaj novih pesmi. Ko mi je všeč kakšna, ki jo zapoje drugi mešani pevski zbor, jih grem takoj po nastopu pobarat, da mi dajo notni zapis. Tudi mi smo z velikim veseljem že marsikateri zbor naučili kakšno od porabskih pesmi.«
Najbolj žalostna je, ko pride božič
V življenju ji ni bilo vedno z rožicami postlano. »Leta 1940, malo pred mojim rojstvom, so mojega očeta, ki je bil Madžar in je na Gornjem Seniku služil vojaški rok, poslali drugam. Še prej se je hotel poročiti z mojo mamo, a jima to ni uspelo, ker mama, ki je takrat delala v Avstriji, ni prišla pravočasno domov. Ko se je oče po vojni vrnil na Gornji Senik, je bila moja mama že poročena z drugim moškim, s katerim je imela dva sinova. Svojega očeta sem tako spoznala šele, ko sem imela 13 let. Prišel je na šolo, a mi ni povedal, kdo je, hotel je le, da ga odpeljem k nam domov. Šele tam sem izvedela, da je ta tujec moj oče,« razloži sogovornica, ki je z očetom, ki je pozneje živel v Budimpešti, ohranila stike vse do njegove smrti.
Vera Gašpar je še kot šolarka tri noči preživela v zaporu, kjer je pristal, in sicer za več kot tri mesece, tudi njen dedek, nekaj časa pa tudi teta. »Vse tri so nas zaprli zato, ker je moj stric, ki se je po drugi svetovni vojni šele leta 1949 vrnil iz taborišča, odločil, da ne želi več nikoli priti v zapor, zato je le nekaj dni zatem zbežal v Avstrijo.« Tudi družina njenega moža je preživela hude čase, saj je bila v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, tako kot mnogo drugih porabskih Slovencev, poslana v delovno taborišče na Hortobagyu. V zakonu z možem Lacijem so se jima rodili trije otroci. Prva je leta 1961 privekala na svet Agneš, leto pozneje Ančika, leta 1969 pa nepričakovano še Laci. »Ko so bili otroci še majhni, je bilo zelo težko, tako da sem takrat veliko časa preživela na porodniškem dopustu. Po končani srednji trgovski šoli sem se najprej zaposlila v sanatoriju in pozneje v tovarni svile. V obeh primerih sem delala v bifeju, potem pa sem bila vse do upokojitve zaposlena v trgovini v domači vasi.« Usoda ji še naprej ni prizanašala, saj ji je že leta 1995 bolezen vzela moža. »Pravijo, da čas celi rane, toda to ni res. Najbolj žalostna sem, ko pride božič, saj je bil moj mož tisti, ki je za praznik vedno okrasil božično drevo in pod njega položil darila. In potem smo skupaj z otroki zapeli Sveto noč. Ko danes slišim to pesem, se vedno takoj spomnim na svojega moža.«
Na Gornjem Seniku živi le hčerka Ančika, Agneš in Laci sta se preselila v Združene države Amerike, hčerka, ko je imela 20 let, sin pa pri 18. »Agneš so rekli, da se zato, ker jaz hodim v cerkev, ne bo mogla šolati naprej. In zato je zbežala čez mejo. Oba z možem sva po tistem tri dni preživela v zaporu.« Vera Gašpar je bila kar nekajkrat na obisku na drugi strani velike luže, toda v zadnjih letih zaradi bolezni ne potuje več. Ko sta bila vnukinja in vnuk še majhna, ju je naučila tudi kar nekaj slovenskih besed, predvsem pa pesmi.
Dejstvo je, da v Porabju petje slovenskih pesmi oziroma petje v slovenščini ni bilo vedno samoumevno. Tako je bilo v času železne zavese in vse do padca berlinskega zidu. Vera Gašpar je kljub temu v vseh obdobjih aktivno sodelovala pri petju slovenskih ljudskih pesmi. Ne poje samo v gornjeseniškem zboru, leta 2000 je ustanovila skupino Ljudski pevci Zveze Slovencev Gornji Senik, za katero zbira pesmi, jo vodi in požrtvovalno uči slovenske ljudske pesmi tudi tiste pevce, ki govorijo le še madžarsko. Poje tudi v pevskem zboru, ki zadnja leta deluje pod okriljem Društva porabskih slovenskih upokojencev, že od malih nog poje tudi cerkvene pesmi, ki so ji še posebej pri srcu. Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, ki je nagrajenko spremljala v Žalcu, kjer so bile v okviru prireditve Folklorna prepletanja podeljene Maroltove plaketa in listine za leti 2019 in 2020, pravi: »Vera Gašpar je dobra poznavalka našega pesemskega izročila. Pesem je del njenega življenja in to, da imamo danes zbrane porabske pesmi, je tudi njena zasluga. V Zvezi Slovencev na Madžarskem smo raziskovalce in popisovalce porabske kulturne dediščine vedno napotili k njej. Pomembno vlogo je odigrala tudi pri zbiranju porabskih cerkvenih pesmi. V Zvezi Slovencev na Madžarskem še danes aktivni pevki čestitamo za priznanje, se zahvaljujemo za njeno delo, želimo ji veliko zdravja in da še naprej sodeluje z nami.«
Vera Gašpar se na koncu pogovora od mene poslovi z besedami: »Časi so takšni, da na žalost ni več veliko druženja in solidarnosti med ljudmi. Nekako primanjkuje ljubezni, se mi zdi. Če nimaš vere, zaupanja in ljubezni, nimaš ničesar.«