Vse se da, če se hoče. Tega se še kako zaveda 27-letni Aleš Vukanič, ki je pred petimi leti zapustil udobje domačega naslonjača in rodni Kukeč zamenjal za prestolnico. »V Prekmurju nisem našel dovolj izzivov, prav tako se v Ljubljani ponuja veliko več zaposlitvenih priložnosti kot v našem koncu,« pove. Aleš je začel v avtopralnici, a po dveh mesecih se je s prijateljevo pomočjo dogovoril za sestanek s takratnim vodstvom lokala. »Dobil sem delo natakarja, po nekaj mesecih sem se marsikaj naučil od sodelavcev, tako sem se tu ustalil,« doda Vukanič, ki takrat ni računal na hiter karierni vzpon. Čez pol leta so mu namreč ponudili mesto vodje kavarne, ki ponuja znameniti razgled na Ljubljano.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
V prostem času igra odbojko
Novo delovno mesto mu je v življenje prineslo veliko sprememb. »A sem zelo zadovoljen, ker je delo raznoliko in vsak dan prinese nekaj novega. Spoznal sem ogromno ljudi in dobil veliko organizacijskih in vodstvenih izkušenj. Mogoče je negativna plat tega poklica, da moraš biti dosegljiv 24 ur na dan, vse dni v letu. Tako, kot je odprta naša kavarna,« pripoveduje Vukanič. Torej življenjski tempo kot v drugih večjih mestih narekuje delovni čas. Njegov delovnik se običajno začne ob 9. zjutraj in konča pozno popoldne, včasih tudi v zgodnjih jutranjih urah. Ob napornem urniku Alešu ostane bolj malo časa za druge stvari, vendar pa mu včasih kljub vsemu uspe najti kakšno urico zase. »S prijatelji enkrat tedensko igramo odbojko na mivki,« pristavi. Rad odkriva tudi skrite kotičke, ki jih mesto ponuja, a vseeno je najljubšega našel v zavetju doma, kjer se lahko sprosti in vsaj začasno odmisli vsakodnevne skrbi.
Na začetku nove poti mu je bilo najtežje poiskati prave osebe, na katere se je lahko zanesel in jim zaupal. Najbolj ga je presenetilo, da se ljudje v prestolnici ne vtikajo v življenja drugih. »Brigajo se zase,« pripomni. Nekaj preglavic mu je povzročilo tudi narečje, a se je hitro privadil. »Preselil sem se v stanovanje s sodelavcema z Obale, tako sem moral prilagoditi narečje. Samo, da ni bilo potrebno trikrat ponavljati eno in isto,« nagajivo doda.
Pred letom dni so bralci britanskega časopisa The Guardian med 10 najlepših evropskih lokalov na terasah, strehah in podobnih razglednih točkah uvrstili prav znameniti Nebotičnik. Zgradba, zgrajena leta 1933, je še danes ena najprepoznavnejših v mestu. Ob odprtju je bila najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišja na Balkanu.
Več turistov, več dela
»Ljubljano vsako leto obišče več turistov, zato imaš pri ustvarjanju ponudbe bolj proste roke kot v Prekmurju, kjer se prilagajaš domačinom,« pravi Aleš. Zato bo še nekaj časa v prestolnici nabiral izkušnje s področja kulinarike in mešanja pijač. A jih ob prvi priložnosti želi odnesti nazaj v Prekmurje. "Domačinom namreč želim predstaviti nekaj svežega in odbitega," skrivnostno zaključi sogovornik.
