vestnik

(KOLUMNA) Življenje pod severnim sijem

Vanesa Abraham, 7. 2. 2022
Osebni arhiv
Vanesa Abraham je 24-letna Hodošanka, ki ji je bila vas že od nekdaj premajhna. Pri 20 letih je prvič odšla v tujino, sprva na študentsko izmenjavo, nato pa je ugotovila, da jo sezonsko delo v gostinstvu in turizmu po različnih državah osrečuje. Po Malti in Švici jo je pot zdaj zanesla na Finsko.
Popularno

Lani marca sem zaprla poglavje v Švici, se odpravila domov in odločila, da bom nekaj časa uživala življenje z družino in prijatelji. Veliko ljudi me je zadnje mesece spraševalo, kdaj se bom spet kam odpravila, ali sem še vedno brez službe, manjkalo ni niti opazk v smislu, da mi bodo, ko bom stara, manjkali meseci za upokojitev.

In kar naenkrat je bil november. Čas teče res hitro, ko imaš ob sebi prave ljudi in počneš, kar te veseli.

Nepričakovano sem dobila ponudbo za službo v Sloveniji, jo sprejela in se odločila, da zimo preživim doma. Le nekaj dni kasneje me je poklicala nekdanja sodelavka Ana, da potrebujejo v hotelu, kjer dela, dodatne ljudi, in me vprašala, ali me zanima. Z Ano sva skupaj delali v Portorožu, nisva ohranili rednih stikov, sem pa vedela, da je nekje v skandinavskih državah. Poslala mi je ime hotela in naslov, kamor lahko pošljem prošnjo, če me zanima. Preverila sem slike hotela in videla, da je tam severni sij. Bila sem navdušena. Takoj sem se pogovorila z dobro prijateljico in se odločila, da pošljem prošnjo. Ne glede na razmere, da me doma čaka služba, sem se odločila za Norveško. Poslala sem prošnjo in naslednji dan dobila odgovor, da sem dobila službo na Laponskem. Ker je šlo vse tako hitro, sem najprej res mislila, da grem na Norveško, ampak Finske se tudi nisem branila. V enem tednu sem kupila vozovnico, spakirala kovček in se odpravila novi dogodivščini naproti.

Pot je bila dolga, saj sem letela z Dunaja v Helsinke, kjer sem prestopila za Rovaniemi in potem so me čakale še tri ure vožnje z avtobusom do cilja. Tako sem se počasi začela zavedati, kako zelo daleč od doma bom preživela to zimo.

V hotel sem prispela v nočnih urah, zato sem videla samo še posteljo. Prvo jutro sem se zbudila okrog pol devetih, pogledala skozi okno in še vedno je bila trda tema. Nič mi ni bilo jasno. Domači so mi govorili, da so na Laponskem polarne noči in da je malo svetlobe, ampak nisem se prav ozirala na to. Veselila sem se novih dogodivščin in tega, da bom končno doživela severni sij.

Vesela sem, da sem pri svojih 24 letih nekaj že doživela. Finska je sedaj tretja država, v kateri živim in delam. Ampak do sedaj nobena sprememba ni bila tako huda in drugačna, kot je ta. Ko imaš na dan dve, tri ure svetlobe, preostanek dneva pa je tema, ni lahko. Prve dni sem bila zelo utrujena, prhati sem se hotela ob treh popoldne, spala bi deset ur na dan. Čeprav sem se zbudila naspana, sem imela še vedno podočnjake, od luči pa so me pekle oči.

Prišel je december in z njim polarne noči. To je pomenilo, da dober mesec dni ne bomo videli sonca. Mislim, da nikoli ne bom pozabila zadnjega sončnega zahoda v letu 2021. Takrat sem se odločila, da je bilo dovolj tarnanja prijateljem in da je čas, da sprejmem izziv in se naučim živeti v temi. Zbuditi se v temi, hoditi v službo v temi, no, dve, tri ure na dan je nebo malo bolj svetlomodre barve, ko končam službo, je spet tema, in tako tudi preživljam prosti čas v temi. In več si ne predstavljam dneva, da ne bi spila vitamina D.

Delam v majhnem družinskem hotelu. Gostje imajo na voljo hotelske sobe, apartmaje in steklene igluje, kjer lahko iz postelje občudujejo severni sij. Čeprav smo sredi gozda, imamo na voljo veliko aktivnosti. Delam pet dni na teden, potem sem dva dni prosta. En dan perem in čistim, drugi dan se po navadi priključim aktivnostim. Na voljo imamo veliko različnih aktivnosti, kot so vožnja s snežnimi motornimi sanmi, obisk farme severnih jelenov, ribarjenje v ledu, vožnja s haskiji. Meni sta najljubša vožnja s kolesom po snegu in ribarjenje. V obeh primerih lahko odklopiš možgane in uživaš v naravi in razgledu.

aurora-borealis, severni-sij, polarni-sij, laponska, finska
Osebni arhiv
"2. januarja smo severni sij lahko občudovali kar štiri ure, brez prestanka se je premikal po nebu. Česa lepšega za začetek novega leta si ne bi mogla želeti," pravi Vanesa Abraham.

Med božično-novoletnimi prazniki zadnja leta po navadi delam in nisem doma z družino. Tako je bilo tudi letos. Ampak od preostalih delovnih božičev sem ta božič lahko pomagala pravemu Božičku. Prišel je z darili v hotel in skupaj sva razveselila vsakega otroka in druge hotelske goste. Vsi so dobili darila, vsi smo se objemali, veselili in za trenutek pozabili na korono, maske in razdaljo. Bil je zelo lep občutek, kako malo je treba, da lahko drugim polepšaš dan. Čeprav sem tudi jaz daleč od doma in se imamo pri nas vedno lepo za božič, mi je bil to eden izmed lepših božičev.

Čeprav je zunaj po navadi –25, včasih celo –30 stopinj, sem ponosna, da mi je uspelo poskusiti toliko novih stvari, ki si jih bom zapomnila vse življenje. In počasi sem se navadila na temo.

Sončni vzhodi in zahodi imajo svoj čar, severni sij pa je nekaj posebnega, da ga sploh ne morem opisati. Nikoli ne veš, kakšen bo, lahko je ves zelen z malo vijoličaste, lahko je samo črta, lahko se premika in pleše, lahko traja tri ure ali pet minut. 2. januarja smo ga lahko občudovali kar štiri ure, brez prestanka se je premikal po nebu. Česa lepšega za začetek novega leta si ne bi mogla želeti. Smo v začetku januarja, kar pomeni, da sem preživela tudi polarne noči, saj se končujejo. Sedaj bom vsekakor bolj cenila sonce in manj nosila sončna očala.

Življenje pod severnim sijem me je naučilo veliko novih stvari. Zato sem ponosna nase, da sem si pri dvajsetih upala iti v svet, sprejemati spremembe, se učiti od tujih ljudi, se spoprijeti z novimi izzivi in nikoli nisem obupala. Življenje je več kot izobraževanje, služba, družina, pokoj. Še dva meseca bom tukaj, kaj me čaka po tem, ne vem. Gotovo kaj nenačrtovanega.

Osebni arhiv
Pri polarnem siju nikoli ne veš, kakšen bo, lahko je ves zelen z malo vijoličaste, lahko je samo črta, lahko se premika in pleše, lahko traja tri ure ali pet minut.