vestnik

Solarne in hidroelektrarne bi že imeli, če bi se kdo boril za to

Luka Tetičkovič, 23. 1. 2022
Sašo Švigelj
»Jedrska energija se lahko vklopi v vsak sistem, posebej moderne elektrarne. Vprašanje pa je, ali je potrebna.« »Ameriška jedrska industrija je zamrznjena, je ni več. Še svojih dveh elektrarn niso bili sposobni dokončati.«
Slovenija

S Petrom Novakom, uglednim strokovnjakom za energetiko, smo se pogovarjali o vzrokih energetske krize in evropski odvisnosti od ruskega plina. Kaj nas čaka v prihodnosti in kakšne odgovore imamo na to?

Peter Novak je upokojeni profesor fakultete za strojništvo v Ljubljani, doktoriral je v Beogradu. Pozneje je organiziral tudi fakulteto za strojništvo v Novem mestu. Že vse od leta 1969 se ukvarja z varstvom okolja, bil je član sveta za varstvo okolja od njegovega začetka. Osem let je deloval tudi v Evropski agenciji za varstvo okolja.

Njegovi standardi in predpisi so veljali v jugoslovanski in slovenski industriji. Veliko se je ukvarjal z načrtovanjem energetike, predvsem na področju zmanjšanja rabe energije. Takoj po intervjuju se je odpravil na Holding Slovenske elektrarne, kjer se je z vodilnimi slovenskimi energetiki sešel na temo izstopa iz premoga.

Če bi primerjali standard varovanja okolja nekoč in danes – kakšna je vaša ocena?

Standardi so danes bistveno strožji, bistveno bolj kakovostni. Je pa tudi situacija v okolju bistveno slabša. Ko smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja reševali problem žvepla v Trbovlju in Šoštanju, so bile okoliščine popolnoma drugačne. Takrat še nihče ni govoril o emisijah ogljikovega dioksida, danes pa je to glavna tema. Problem z žveplom pa smo rešili brez težav.

Iz tistega časa se spomnim dokumentarnega filma Maka Sajka z naslovom Strupi (1964). To omenjam, ker je režiser dejal, da mu je industrija takrat omogočala snemanje škode, ki jo pušča na okolju, saj so to dojeli kot dokaz gospodarske rasti.

Brez dvoma je gospodarska rast tesno povezana z onesnaževanjem. Tedanje tehnologije niso bile zelo kakovostne. Če si ogledamo vse dežele od Združenih držav Amerike (ZDA) prek Evrope do Kitajske, je njihov razvoj temeljil na velikem onesnaževanju okolja.

Dejali ste, da so bili vaši predlogi za okoljevarstvene predpise preveč revolucionarni. Na kakšen način?

Izhajam s stališča, da mora biti vsak predpis enostaven in izvedljiv. To včasih ni v skladu z nekaterimi normami v Evropski uniji (EU), ki zelo zapletajo zadeve ali pa zahtevajo podrobnosti, ki niso bistvene. Ko sem delal prvi zakon o varstvu zraka v Sloveniji, okoli leta 1970, sem v prvi člen zapisal, da je najbolj učinkovito varstvo zraka v povečanju izkoristkov kotlov. To za pravnike ni bilo zanimivo, ker – kaj imajo skupnega kotli in izkoristek z zrakom. (smeh) Ampak to je temeljni problem in ta člen je šel ven.

V standardu, ki zdaj velja za toplotno zaščito stavb, sem predlagal, da se toplotna zaščita nadzoruje na osnovi vgrajene moči naprav. To so, glede na evropske predpise, odklonili kot neprimerno. Uvedli so tako imenovano računsko izkaznico stavbe, potem so napisali celo vrsto predpisov, kako naj se to gradi. Vendar inšpekcija nima možnosti preverjanja tega. Večina računskih izkaznic je daleč od tistega, kar se v resnici dogaja. Če pa preverjate neko napravo, ki je vgrajena, vi ne morete več porabiti, kot ta naprava omogoča. Zelo preprost princip, ki ga je mogoče nadzorovati in v ozadju nosi vse ostale drobnarije, ki jih vključuje neki predpis in jih morajo projektanti upoštevati z veliko nejevoljo.

Menite, da so tehniki dovolj upoštevani pri teh predpisih?

Standarde delajo samo tehniki, kako jih pripravljajo, pa je druga zgodba. Mislim predvsem na pravilnike. Naši so v glavnem prevzeti po evropskih. Seveda situacija ni povsod enaka. Ni enaka na Nizozemskem ali Danskem ali v Sloveniji. Namesto da bi svoje predpise pripravili na podlagi naših razmer in gospodarstvu primerno, jih preprosto prepisujemo. Včasih smo prepisovali nemške standarde, danes to počnemo z evropskimi, lastne pametni pa ne uporabljamo več.

Peter Novak
Sašo Švigelj
»Predpis, ki ga ne moreš spraviti enostavno v življenje – torej, da se izvaja in nadzoruje –, je slab.«

Kje imamo zaradi tega največ težav? Kaj ni združljivo?

Združljivo je vse, vendar je komplicirano. Predpis, ki ga ne moreš preprosto spraviti v življenje – torej, da se izvaja in nadzoruje –, je slab. Zakon s 500 členi zagotovo ne bo zaživel, zakon s tremi členi pa vedno velja.

Znamenit je nemški zakon o vodah, ki je imel samo nekaj členov. Po njem mora vsakdo, ki uporablja vodo iz reke, to zajemati le izpod svojega izpusta. To je bilo najbolj učinkovito, saj če si spuščal umazanijo, si jo dobil nazaj. Stvar je preprosta in take principe zastopam.

Trenutno nam sive lase povzročajo podražitve energentov. Zakaj se elektrika v Sloveniji draži?

Zato ker se draži tudi na svetovnem trgu. Na evropskem trgu smo in naši trgovci se seveda zgledujejo po tem. Nobena slovenska elektrarna ne bi smela prodajati naše elektrike ceneje, kot je na trgu. Če imamo tržno gospodarstvo, morate prodajati po ceni, ki je na trgu, sicer delate škodo. Zgodilo se je, da smo v preteklosti prodali nekaj elektrike po nižji ceni, poleg tega pa ima slovenska proizvodnja bistveno nižjo ceno, kot velja na svetovnem trgu.

Pri nas so hidroelektrarne in jedrska elektrarna amortizirane, edino Šoštanj nam dela sive lase, ampak to je manj kot polovica elektrike. Pri prejšnjih pa je cena trikrat nižja. Pri roki nimam točnih izračunov, ampak proizvodna cena v Sloveniji verjetno ni več kot 50 evrov na megavatno uro. Ko dodamo maržo in tako dalje, bi morala biti cena za slovensko industrijo in potrošnike nekje med 65 in 80 evri na megavatno uro. Ni razlogov, da bi se elektrika dražila.

Problem pa je v tem, da če doma proizvajate elektriko, jo lahko doma tudi prodate. Ker pa je država lastnica vseh elektrarn, lahko ona določi najvišjo ceno za prodajo doma. Če država želi, da se to tržno prodaja na evropskem trgu, bodo elektrarne prodajale tja, kjer bodo največ zaslužile.

Nas k temu torej ne zavezuje kakšen evropski okvir?

Ne, edino trg. Mi lahko prodajamo, kamor hočemo. Veste, kako je, trgovci z novci so plaha ptica in bežijo – grejo tja, kjer je dobiček največji. Seveda pa je hudo, če imate naprej prodane kapacitete po nizki ceni, cena pa je trenutno visoka – dobiček bo torej od tistega, ki je sklenil poceni pogodbo.

Gen-I, največji trgovec v Sloveniji, je lani prijavil 1,1-odstotni dobiček. Je to visok dobiček?

Mislim, da ne. Običajni dobički so okoli pet odstotkov, v ZDA je dobiček v elektrarnah maksimiran na 15 odstotkov. Govorimo o dobičku pri proizvodnji. Koliko imajo trgovci dobička, pa je druga zgodba. Trgovanje je trgovanje in marže so odvisne od situacije. 1,1 odstotka ni visok dobiček, je pa dobro, da se je to zgodilo v času, ko je kriza nastopila. Letos bo ta delež verjetno večji, v minulem obdobju je bila cena zelo nizka, poraba ni bila velika, povsod je vladal covid-19. Prodajati je bilo težko.

Po napovedih naj bi si Robert Golob kot menedžer Gen-I za lani zplačal 800 tisočakov bonusa. Se vam to ob takšnem rezultatu zdi upravičeno?

O tem so odločali odborniki. Dejstvo je, da je Gen-I iz nič postal največji prodajalec. Nekdo je to moral biti sposoben organizirati. In mislim, da je gospod Golob to naredil. Če je dobil nagrado za svojih 15 let dela, mislim, da to ni veliko. Imamo direktorje bank, ki niso naredili nič, pa se ni nihče sekiral. Pa tudi denarja jim ni bilo treba vračati. Tehnikom očitati, da zaslužijo veliko denarja, po mojem mnenju ni dobro, saj so oni tisti, ki vozijo naprej. Golob je prvi začel delati skupnostne elektrarne na obnovljive vire, kljub temu da je imel v ozadju jedrsko elektrarno. V tem pogledu je treba biti objektiven – on je to priznal, ni tajil, je tudi povedal, zakaj je to dobil. To nagrado so mu dodelili, moram pa tudi reči, da so tudi njegovi delavci dobro plačani.

Peter Novak
Sašo Švigelj
Peter Novak: »Če vi doma proizvajate elektriko, jo lahko doma tudi prodate. Ker pa je država lastnica vseh elektrarn, lahko ona določi maksimalno ceno za prodajo doma.«

Skupaj bo izplačano dva milijona evrov, takšne so napovedi. Tudi njegovi zaposleni dobijo nekaj.

Seveda. Dobička družbe ne smemo ocenjevati samo po tem, kaj ostane, ampak po tem, kaj so dobili delavci. Imamo podjetja, kjer ima veliko delavcev minimalno plačo, dobiček gre pa navzgor. To je problem delitve v Sloveniji, ki je nastal po socializmu, in bi morali vnovič pretehtati, ali je to dobro ali ne.

Danes ima deset odstotkov ljudi na svetu bogastvo, ki je enakovredno imetju 3,2 milijarde ljudi. To ni normalno za nobeno živalsko vrsto. Nobena ne trpi takih razlik, torej tudi človeštvo dolgoročno ne bo zmoglo. Naj mi bo oproščen preprost biološki pogled, ampak te razlike so nevzdržne. Počilo bo, tako ali drugače.

Izobraženi ste bili v prejšnjem sistemu, dolgo časa že živite v tem sistemu. Bi prejšnji sistem omogočal takšne razlike?

Ne, v nobenem primeru. Ugotoviti moramo, da je imel prejšnji sistem relativno slabšo proizvodnjo, inovativnost. Ampak, ali je bil kakšen berač na cesti, so bile vrste na Rdečem križu in pred Karitasom?

Seveda ne.

Ko je SFRJ končala tranzicijo, je bil v Sloveniji povprečen družbeni dohodek šest tisoč dolarjev na prebivalca, danes je 28 tisoč, pa ljudje hodijo na Rdeči križ. Kako to razložiti? Nekaj v družbi ni v redu, ta družba, kot vse kapitalistične družbe, ni zdrava. V svetu imamo celo vrsto teoretikov, ki govorijo o novi družbi, a nihče ne ve, kakšna bo, vsi pa vedo, da se mora spremeniti. Ravno problem okolja bo posledica, ker se bo potrošniška družba spremenila v družbo, ki so ji nekoč v socializmu rekli – dobil boš, kolikor potrebuješ. Danes je potrošništvo prešlo vse meje in je neobvladljivo. Otroke uporabljajo za reklame in jih navajajo na to, naj čim več porabijo. Ampak porabiti čim več pomeni več energije, več snovi, več odpadkov. To bo moralo človeštvo ustaviti, imamo en sam planet, rabimo pa 1,7 planeta.

Nekateri mislijo, da bomo kar kmalu kolonizirali še kakšnega in rešili kapitalizem.

Res je, tudi gospod predsednik je na svoji proslavi govoril o planetarnih razsežnostih, vendar realno življenje na Luni in Marsu v naslednjih 1000 letih ne bo tako enostavno.

Verjetno tudi ne tako kakovostno.

Seveda ne.

Če se vrnemo k energetiki. Gospod Golob je naredil shemo, ki očitno deluje. Torej imamo solarne panele, ki so vir brezplačne energije. Kar me tukaj zanima, je, ali je lahko jedrska elektrarna vir primarne regulacije za solarne panele?

Seveda. Jedrska energija se lahko vklopi v vsak sistem, posebej moderne elektrarne. Vprašanje pa je, ali je potrebna. Človeštvo je sprostilo jedrsko energijo in ta je bila v petdesetih letih napovedovana kot rešiteljica energetske situacije. Po 20 oziroma 50 letih razvoja pa pokriva le nekaj več kot 12 odstotkov svetovne proizvodnje elektrike. To torej ni rešitev. Nekaj nesreč, ki so se pripetile, je bilo takih, da dokazujejo, da ta energija ni za cel svet. V Fukušimi bodo v sanacijo vložili 50 milijard, to bo trajalo nekaj desetletij. Če Slovenijo doleti jedrska nesreča, ni v stanju, da bi jo lahko reševala, saj nimamo opreme, niti v stanju plačati škode Madžarski, Hrvaški. No, oni so solastniki in odgovarjamo za vso škodo. Jedrska energija bo doživela določeno renesanso z novimi reaktorji, ki bodo imeli drugačno gorivo, drugačen princip delovanja, manjši bodo in grajeni kot toplarne za oskrbo naselij tam, kjer ni biomase, sonca, kjer zadeve res ne gre rešiti drugače.

Moram pa reči, da je renesansa jedrske energije na Kitajskem pogojena z zelo starim nemškim patentom, kjer so naredili reaktor na grafitne krogle. Nemci so ga zgradili, ampak ni dobro deloval. To licenco so kupili Kitajci. Imajo 2190 premogovnih elektrarn, ki so praktično nove. Ne bodo jih zaprli, ampak bodo kotel na premog menjali z visokotemperaturnim kotlom na jedrsko gorivo. Pol stroška in brez emisije ogljikovega dioksida. Za to bodo gradili 150 novih reaktorjev, ampak ti bodo povsem drugačni od tega, ki ga kupujemo za Krško.

Kupujemo namreč ameriškega.

Ne vem, katerega bodo kupili, ampak razpis je napisan tako, da se zdi, da gre za Westinghousov 1100-megavatni reaktor. Vendar Westinghouse tega ne dela več, ameriška jedrska industrija je zamrznjena, je ni več. Še svojih dveh elektrarn niso bili sposobni dokončati. Edini, ki delajo sodobne reaktorje, so Korejci in Kitajci, ker so kupili licenco in so v stanju to narediti. Imamo pa tudi ruske reaktorje, ki so nekoliko drugačni, a jih prav tako množično prodajajo po svetu.

Pred meseci ste ocenili, da je iluzorno, da bo EU priznala jedrsko energijo kot zeleno. Ampak na tej francosko-nemški fronti so Francozi trenutno v ofenzivi.

Tako je, zaradi vsega tega dogajanja so tudi podaljšali razpravo do konca tega meseca. Razprava bo trda, zmaga pa bo nekje v sredini. Verjetno se bo zgodilo, da bodo tisti, ki imajo jedrsko tehnologijo, to lahko uporabljali, vendar zanjo ne bo nizkih kreditov. Jedrska energija ne bo priznana kot zelena v smislu cene kreditiranja. Priznana pa bo kot energija, ki je možna, če jo kdo hoče ali jo rabi.

Namreč, Američani so pripravili paket 20 milijard za prodajo njihove jedrske tehnologije v vzhodno in južno Evropo. Za ta trg se borijo tudi Rusi, čeprav so jih Čehi v celoti odklonili, Madžari pa sprejeli. Na drugi strani imamo Francoze, ki imajo edini v EU tehnologijo za proizvodnjo elektrarn in jedrskega goriva. Žal morajo surovino uvažati, saj urana nimajo, toda elektrarne znajo graditi. Ostalo je vsaj še nekaj stroke, kljub katastrofi na Finskem, ki so jo naredili s svojo veliko 1600-megavatno elektrarno, ki bo zdaj začela delovati z desetletno zamudo in enormnimi stroški. Tudi Francozom se torej ne piše dobro.

Končno je bilo francosko podjetje, ki proizvaja jedrsko tehnologijo, podržavljeno in je šlo v razpis, tako kot Westinghouse. Tukaj ni tržnega gospodarstva in povedati moramo tudi, da so se jedrske elektrarne gradile predvsem v deželah, ki so potrebovale plutonij za jedrsko orožje. To je bil njihov glavni cilj, edina se je temu uprla Nemčija. Orožje je gnalo razvoj jedrske tehnologije, ne cenena elektrika.

Peter Novak
Sašo Švigelj
»Mi bomo rabili energijo za tiste, ki je danes nimajo. Tistemu, ki je danes porabi en kilovat, jaz pa je dnevno porabim deset kilovatov, moramo omogočiti, da jih bo dobil vsaj pet, za kakovostno življenje.«

Debata je trenutno razdeljena med te, ki zagovarjajo nuklearke, in te, ki zagovarjajo plinske turbine. O tretji možnosti pa razpravljajo okoljski filozofi, ki bi se odrekli gospodarski rasti. Da odrastemo, pravijo. Je možno imeti bolj produktivno in bolj zeleno družbo z manj električne energije?

Leta 1972 sem napisal članek v Proteusu. Tedaj sem rekel, da če bi Kitajska na osebo rabila toliko elektrike, kot jo je Nemčija leta 1972, bi bila celotna svetovna proizvodnja elektrike za Kitajsko premalo. To se je zgodilo. Mi bomo potrebovali energijo za tiste, ki je danes nimajo. Nekomu, ki je danes porabi en kilovat, jaz pa je dnevno porabim deset kilovatov, moramo omogočiti, da jih bo dobil vsaj pet – za kakovostno življenje. Energija je enako kakovostno življenje. Kakšna pa je ta energija, ali bo sončna, vodna, vetrna, jedrska? To je odprto vprašanje.

Mislim, da se ves svet zaveda problemov, ki jih imamo z jedrsko tehnologijo. Mogoče bo vladala še 20 ali 50 let, nato pa bo izginila. Plin bo ostal gorivo še celo stoletje, kot bo premog ostal še prvo polovico tega stoletja. Nemogoče je to zamenjati v takšnih količinah in tako hitro.

Dejali ste, da ima jedrska energija pred sabo samo še nekaj desetletij. Kaj ste mislili s tem?

Imamo reaktorje, ki delajo. Nekaterim bomo podaljšali življenjsko dobo, naša elektrarnabo delala do leta 2040. O tem sem prepričan, mogoče celo več, do leta 2060. Stare elektrarne so bile grajene z veliko varnostjo in reaktorske posode zdržijo bistveno več, kot so tedaj računali, zato jim lahko podaljšujemo življenjsko dobo. Problema goriva ni, problema turbin ni, če bo reaktorska posoda zdržala, bo lahko delovala do konca življenjske dobe, ki bo tehnično ocenjena kot primerna. Imamo celo vrsto jedrskih elektrarn, ki se gradijo. Te bodo obratovale še vsaj 50 let. V tem pogledu je moja misel, da bo jedrska energija še tja do leta 2050, 2060, 2070. Vedno manj pa bo novih, če bodo te na novi tehnološki osnovi.

Prevladali bodo solarni sistemi in vetrnice, hidrosistemi in seveda vodik kot proizvod presežka teh solarnih sistemov. Morate pa vedeti, da je plin, ki prihaja iz zemlje, produkt, ki ni nujno vezan na biološke spremembe. Za nafto in premog vemo, kako sta nastala – to sta les in biomasa. Za plin ni znano, ampak po ruski teoriji prihaja iz zemlje. In še vedno nastaja, se reformira. Poleg tega lahko plin uporabljamo dolgoročno brez emisij CO2.

Ampak CO2 se sprošča pri izgorevanju plina.

Ja, ampak če vpeljemo novo tehnologijo, ki se imenuje piroliza plina, tedaj lahko ogljik iz metana izločite v obliki črnega oglja. Nato lahko to oglje uporabite, ostane pa vam še vodik. To črno oglje lahko uporabite v industriji – za gume, ogljikova vlakna ali pa ga preprosto skladiščite v rudnikih. Tam je bil in tam naj bo. Tehnologija predelave plina v vodik in skladiščenje ogljika sta danes že tu. Prva taka naprava je zgrajena v ZDA z močjo nekaj megavatov, in to ni zahtevna tehnologija. Samo cena še ni takšna, ki bi bila primerna. Vodik iz te tehnologije imenujemo sivi vodik, ne zelen, ker ni iz vode. Prihaja iz zemlje, in če ogljik odstranimo iz njega, imamo prosto pot za naslednjih nekaj stoletij. Plina je namreč ogromno.

Evropa nima lastnega plina. Je ta energent rentabilna prihodnost, še posebej, če bodo Rusi to uporabljali kot strateški resurs?

Če se bo politika v Evropi pametno dogovorila z Rusi in tudi Američani, potem bo plin še dolgo eno od bistvenih goriv za prehodno obdobje. Mi smo v 46 odstotkih odvisni od uvoza ruskega plina. Če bomo pognali drugi Severni tok, bo ta odvisnost še nekoliko večja. Vendar Rusi niso naivni, če oni danes zaprejo plinovode kot povračilni ukrep na evropske sankcije, mi zmrznemo. Rusija ima ključ, Američani ga nimajo. Preden oni napolnijo ladjo s tekočim zemeljskim plinom, traja mesec dni. 14 dni potrebuje, da pride sem, nato ena ladja zadošča za eno Nizozemsko, ne pa za vso Evropo. Ne morejo nas oskrbovati s plinom, Rusi pa lahko.

Norveška proizvaja 20 odstotkov plina, več pa ne morejo spraviti skupaj. Evropa mora imeti pametno politiko, le zakaj bi se kregali. Rusi niso še nikoli nobenega napadli, če izvzamemo, da so jih poklicali v Afganistan in njihove nekdanje republike, Američani pa so po drugi strani začeli veliko število vojn, ki so bile izmišljene. Kdo je glavni povzročitelj vseh teh težav, ki jih imamo danes z begunci? To niso Rusi. In zakaj ne bi z Rusijo sklenili dogovora? In naj gre v Nato, pa ne bo nobenega sovražnika.

Dogovor je smotrn, obe deželi, Rusija in ZDA, vesta, da se lahko uničita v dobri uri – a to ni rešitev za nobenega. Orožje je tukaj, konice prav tako, če se začne na malem kosu, potem je konec. Ukrajina je pa država, podobna Hrvaški, v kateri so živeli Srbi in imeli probleme. V veliki nevihti so jih izgnali, Srbov na Hrvaškem praktično ni več. Imeli smo srbohrvaški jezik, zdaj imamo srbskega in hrvaškega. V Ukrajini imajo ukrajinski in ruski jezik – zdaj je Ukrajina sprejela predpise, da se sme v Ukrajini uporabljati samo ukrajinščina, zelo strogo in povsod. V Luganu in Donbasu so Rusi, ti ne bodo uporabljali ukrajinščine.

Končno pa je bil Kijev glavno mesto tedanje Rusije, preden se je preselila v Moskvo. Zgodovina kaže, da se da, da lahko ta dva naroda sobivata, a je treba priznati manjšinske pravice. Saj v Luganu in Donbasu drugega nočejo, želijo imeti manjšinske pravice. In stvar je urejena. Nacionalizem je tisti, ki poganja te zadeve, pri nas je naredil izbrisane povsem po nepotrebnem, to so bili lojalni ljudje. In tako je zdaj tudi v Ukrajini. Če gledamo s tega vidika, potem niso potrebne nobene sankcije proti Rusiji, treba pa se je dogovoriti, kako v Ukrajini urediti življenje za rusko manjšino.

Če ne bo nekaj jastrebov na napačni strani, tedaj se bo Evropa dogovorila, saj Nemci vedo, kaj je na kocki. Ob tehnologiji pirolize pa sploh pomeni, da lahko Rusi prodajajo sivi vodik Evropi v neomejenih količinah.

Peter Novak
Sašo Švigelj
»Če bi se kdo na ministrstvu za infrastrukturo boril za te zadeve, bi solarne in hidroelektrarne že imeli.«

Torej namesto strateških resursov potrebujemo strateško partnerstvo.

Točno tako.

Kaj menite o strategiji o opustitvi premoga v Sloveniji do leta 2033?

Pravkar grem na obisk k direktorju HSE, kjer se bomo pogovarjali o novem programu za obnovljive vire energije. Izstop iz premoga je potreben, ali je leto 2033 za Slovenijo optimalno ali ne, pa je drugo vprašanje.

V tej strategiji je napisano vse mogoče, pisal jo je Deloitte, ampak je to enostavno blablabla, kot je rekla gospodična na COP26. Šest teravatnih ur bo treba nadomestiti – s čim? Kdaj? Kako? Kakšen načrt izgradnje novih elektrarn po urah in datumih? Če vi delate izstop, ni dovolj, da preuredite pokrajino. Vi morate nadomestiti to, kar proizvajajo. Načrta, kaj bomo gradili do takrat, ni! Lahko pa mi verjamete, da do takrat ne bomo postavili nove jedrske elektrarne.

Ali bomo uvažali?

Kako in od kod? Daljnovodov imamo dovolj za 100-odstotni uvoz. Ampak od kod? Iz Italije, Avstrije, Madžarske? Dokler nima dveh novih nukleark, zagotovo ne. Hrvaške? Sami imajo krizo. Iz Bosne? Kupiti nimate od nikjer, če boste kupovali megavatno uro za 200 evrov, pa imate gospodarstvo na tleh. Ko nimate lastne proizvodnje, vam navijejo ceno, saj vedo, da to potrebujete. Elektrika ni blago kot solata, ki je ne rabimo, na voljo mora biti vsak trenutek. Zato potrebujemo lastno proizvodnjo, ampak kakšno? Dajmo se najprej dogovoriti. In tukaj je začel dobro Golob, ki je rekel, da bo naredil 1000 megavatov skupnostnih elektrarn. Nemčija je samo v decembru lani zgradila za 400 megavatov sončnih elektrarn. Koliko mi? Nič.

Hočem povedati, da tehnika ni pripravljena za tako spremembo. Politika pa piše, kar si želi.

Papir prenese vse. Torej z dokumentom o izstopu iz premoga niste zadovoljni?

Tako je! Poglejte, če bi bil gospod Vrtovec takšen minister za energetiko, kot je gospod Počivalšek za gospodarstvo ... Kako se je on boril, da je na najboljši plodni zemlji postavil Magno! Proti vsem okoljskim načelom stoji danes tam tovarna, kakršna je. Ni tako uspešna, kot so mislili. On se je boril kot lev. Če bi se kdo na ministrstvu za infrastrukturo boril za te zadeve, bi solarne in hidroelektrarne že imeli. Prepričal bi ljudi, da je to potrebno. Jaz sem eden tistih, ki jih bo šel prepričevat, če je treba na ulico. Kajti vsak ukrep, ki ga naredimo v naravi, ima svojo pozitivno in negativno plat. Iz nič ni nič. Dokler želimo živeti na Zemlji, moramo imeti svojo energijo. Zapostavili smo geotermalno energijo. Na tisoče megavatov lahko dobimo ven in na tisoče hektarjev toplih gred lahko imamo iz tega. Vso zelenjavo lahko proizvedemo doma, samo vložiti moramo tisto milijardo evrov in pol. Imamo tehnologijo za proizvodnjo dizelskega goriva za mikrokogeneracije z odpadnim lesom – nočejo financirati. V Šoštanju moramo narediti nov energetsko-kemični kombinat – namesto rudnika imamo elektrarne. Poberemo vse smeti v Sloveniji in naredimo uplinjanje, ne sežiganje, iz tega plina naredimo metan in ga polnimo v plinovode ter sežgemo v termoelektrarnah.

Minus 55 odstotkov izpustov CO2 do leta 2033 je v Sloveniji mogoče, to sem izračunal in povedal. Svoj delež morajo najprej opraviti prometniki, kajti milijon dvesto tisoč avtomobilov na dva milijona prebivalcev je svetovni rekord. Vsi ti se vozijo po nepotrebnem. Dajmo jim brezplačen javni prevoz na pol ure, pa boste videli, kako bo padla emisija. Šoštanj opremimo s čistilnimi napravami za ogljik, to je že v načrtu, in bomo znižali emisije za 55 odstotkov. Pa bo elektrarna še vedno delala na premog. Lahko pa gremo na plin, mi lahko danes preuredimo Teš na plin, to je tehnično možno, seveda pa ni ekonomično. S tem emisija pade za polovico. Rešitve so, le videti jih ne moremo, ker imamo eno samo zavezo – zgradili bomo jedrsko elektrarno Krško.

A v tem bodo še problemi. Poglejte, en agregat 1100 megavatov v deželi, kjer je cela moč 2000 megavatov – to je 50 odstotkov. Če gre kaj narobe, je tveganje zelo veliko. Zgraditi bo treba še 100-megavatno plinsko, saj morate imeti rezervo, to je pravilo M+1, o tem pa nihče ne govori. Mislijo, da bo Brestanica zadoščala, a ta zadošča le za zdajšnjo elektrarno.

Kaj zdaj berejo drugi