vestnik

Izguba vsakega organa pomeni ogroženo življenje prejemnika, ki mu je namenjen

Stane Mažgon / Revija Zarja Jana, 27. 12. 2020
Profimedia
Fotografija je simbolična.
Slovenija

Letos mineva 20 let, odkar se je Slovenija vključila v mednarodno organizacijo Eurotransplant (ET). V tem času je sodelovanje med osmimi državami rešilo veliko življenj.

Kljub temu se še vedno zdi, da bi morali tudi posamezniki o tej pomembni medicinski stroki razmišljati širše in se v večjem številu odločati za darovanje organov in tkiv. Čas, ko je solidarnost na veliki preizkušnji, je res pravi za to.

danica avsic01
Revija Zarja Jana
Dr. med. Danica Avsec, direktorica Republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant

Med pobudniki mednarodnega povezovanja ter učinkovite izmenjave organov in tkiv med državami v okviru Eurotransplanta je bila tudi dr. med. Danica Avsec, direktorica Republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant, poleg tega članica v posvetovalnem odboru za registracijo podatkov in registre, Sveta za znanost in medicino ter komisije za etična vprašanja mednarodnega združenja Eurotransplant. Je tudi članica odbora za presaditve v Svetu Evrope in Upravnega odbora za transplantacijske koordinatorje pri Evropski zvezi zdravnikov specialistov. 

Zaradi covida-19 so se v zdravstvu ustavile številne dejavnosti. Kako trenutna zapletena situacija vpliva na izmenjavo in presajanje organov? 

Seveda je obdobje covida-19 posebno, kar se odraža tudi v naši dejavnosti. Vendar skušamo vsi, ki se z njo ukvarjamo, povzročiti čim manj škode bolnikom, ki čakajo na presaditve. Pripravili smo posebne smernice in spodbude za zdravnike in sodelavce v enotah intenzivnih terapij. Med seboj se obveščamo po videokonferencah in dogovarjamo o preventivnih zahtevah na ravni mednarodne organizacije, kar je pogosto odvisno od političnih odločitev v posamezni državi. Primer: na Madžarskem je bilo nekaj časa prepovedano, da bi naši zdravniki potovali v njihove bolnišnice in odvzeli srce ali pljuča umrlih darovalcev, ko so bili ti dodeljeni našim bolnikom. Morali smo najti rešitev, saj izguba vsakega organa pomeni ogroženo življenje prejemnika, ki mu je namenjen. Dogovorili smo se, da lahko oni odvzamejo organ, mi ga pa pridemo iskat na njihovo letališče. To ni v bilo v skladu z običajno prakso. Zdaj spet delamo tako, da naši zdravniki odvzamejo organ za naše bolnike.

Je res, da se je število presaditev pri nas med karanteno celo zvišalo, saj so druge države program zmanjševale, zato je bilo za Slovence na voljo več organov?

Res je. V prvi polovici leta oziroma v prvem valu se je pri nas pomembno zvišalo število presaditev ledvic, pa tudi jeter, ker smo tako skrbno bdeli nad dejavnostjo in, seveda, ker smo imeli zmogljivosti, saj število zdravljenih bolnikov s covidom-19 v bolnišnicah ni bilo preveliko. 

Presajanje organov je na eni strani dodelan operativni oziroma medicinski postopek. A brez darovalcev ne bi bilo rešenih življenj. Kje vse se je v teh časih mogoče opredeliti za darovalca? 

Zelo sem ponosna na dosežek, da se v Sloveniji vsak lahko opredeli za darovanje po elektronski poti oziroma s preprosto izjavo, ki jo v elektronski obliki odda na spletni strani upravne enote. Preden smo to dosegli, smo prejeli veliko pobud za elektronski način opredelitve. Po premisleku in pogovorih z odgovornimi smo z ministrstvom za javno upravo in računalniškim podjetjem, ki skrbi za arhiviranje medicinskih podatkov, pripravili zelo dostopen in varen način opredelitve. Seveda pa to ni dovolj. O tako občutljivi temi, kot je darovanje lastnih delov telesa po smrti za namen zdravljenja drugega človeka, je treba javnost nenehno obveščati, spodbujati, ozaveščati, kar zahteva veliko časa in energije. Običajno je delovalo, če smo spodbudili ljudi s preprostim nagovarjanjem. Vsak se lahko vživi v to, kako neprijetno je lahko dolgo čakanje v povsem vsakdanjih okoliščinah, recimo na vlak ali v vrsti pred okenci. Kako mora biti težko šele breme čakanja bolnega človeka na podarjeni organ, ki se mu pridruži še strah za življenje! 

Kdo so glede na statistiko darovalci? Ali pri darovanju organov obstaja okvirna oziroma smiselna starostna omejitev?

Starostne opredelitve na splošno ni, to je zelo pomembno vedeti. Je pa pri posameznih organih, kadar jih želimo uporabiti za presaditev, na primer za srce, ta meja okrog 60 let. Za ledvice imamo dva programa, in sicer prvega do 70 let, drugi pa je program za starejše od 70 let, saj tako dosežemo boljše ujemanje v starosti organa. Namreč, srce in ledvice se starajo, prav tako pljuča. Pri presaditvah jeter je starost manj pomembna, saj ima ta organ velik potencial za preživetje oziroma obnovo. Tudi jetra darovalca, starega 90 let, so lahko še uporabna, seveda če so zdrava. Prav tako za opredelitev darovanja ni starostne omejitve. 

Kako dolgo je treba čakati na ustrezni organ?  

V Sloveniji imamo sorazmerno kratke čakalne dobe in v primerjavi z, na primer,  Nemčijo bistveno krajše. Omenjam Nemčijo, ki je članica ET in seveda po vsem svetu velja za vzor urejenosti v zdravstvu in gospodarstvu. Natančni podatki so objavljeni v našem letnem poročilu in na spletni strani Slovenija-transplanta.

Iz tujine poznamo nekaj primerov, s katerimi so želeli darovanje organov pospešiti z različnimi pristopi. Na Nizozemskem lahko od leta 2018 zdravniki avtomatično uporabijo organe umrlih, razen če se ti v času življenja ne odločijo drugače. Je takšna praksa občutno pripomogla k številu presaditev? Bi bilo podoben zakon primerno sprejeti tudi pri nas?

O spremembi zakona, ki določa, da smo vsi darovalci, razen tistih, ki se eksplicitno opredelijo proti, smo že veliko govorili.Ta sprememba niso uspela le na Nizozemskem, temveč tudi v številnih drugih evropskih državah, zdaj jih je 27. Na njeno sprejetje se pripravljajo še v Švici, Nemčiji in Veliki Britaniji. Takšna zakonska ureditev je korektna do darovalca, prijaznejša do družine umrlega in tudi do izvajalcev. V bistvu je vnaprej dogovorjeno, kako ravnati glede darovanja. Zakonodaja posebej obravnava otroke. In seveda ne velja za tiste, ki se opredelijo proti. Prepričana sem, da bo tudi naša družba kmalu pokazala takšno zrelost, da bomo vsi podprli darovanje v praksi in ne le na deklarativni ravni. Večina bi želela biti zdravljena na ta način, a se tega zavemo šele, ko smo življenjsko ogroženi ali odvisni od zdravljenja z dializo zaradi dokončne odpovedi delovanja ledvic. V letu 2010 je Slovenija-transplant predlagal omenjeno zakonsko spremembo, a žal ni bila podprta v javnosti, čeprav so bili opravljeni številni razgovori, predstavitve dejavnosti in smo utemeljevali smiselnost spremembe zakona. Za zdaj se v Slovenija-transplantu še nismo lotili ponovnega predloga za spremembo zakona, a se že pogovarjamo v tej smeri. V tem trenutku smo prioritetno zaposleni s situacijo zaradi covida-19. 

Iz različnih delov sveta je pogosto slišati, da so organi predmet trgovanja. Poznamo afere iz držav, ki niso daleč od nas. Je v Eurotransplantu dovolj poskrbljeno za preglednost, sledljivost in preprečevanje zlorab? 

Na to vprašanje vam z veseljem odgovorim, čeprav je tema žalostna in skrb vzbujajoča. Podpiram odkrit pogovor o njej in seveda tudi o preprečevanju zlorab. Na žalost se trgovanje resnično pojavlja v nekaterih državah in meče slabo luč na to humano dejavnost. Dolgo se je prikrivalo natančnejše podatke o trgovanju, saj je vsaka država posebej odgovorna za dobro razvit in delujoč sistem, ki preprečuje trgovanje. Nekatere države še danes niso zainteresirane, da bi delovale na tem področju, druge so pa morda tudi prerevne. Revščina na eni strani in pretirano bogastvo na drugi sta pogosto razlog za ta nehumani pojav. Ob tem bom seveda z veseljem dodala, da naš način dela povezuje dejavnost in strokovnjake v povezano celoto, v kateri Slovenija-transplant skrbi za preprečevanje zlorab, sledljivost in preglednost. Poleg tega je odgovoren za sodelovanje s Eurotransplantom, srednjeevropsko neprofitno fundacijo, ki izvaja izmenjavo organov. Zelo pomembno je vedeti, kako ta deluje in da ji lahko zaupamo. Bistvena so posvetovalna telesa, katerih člani so strokovnjaki vseh sodelujočih držav ter odgovorni za strokovnost, kakovost in tudi varnost. Pred leti se je pojavila afera z neprimerno razvrstitvijo bolnikov na čakalni seznam v Nemčiji in ET je takoj pregledal vse podatke za več let nazaj, poročilo pa poslal nemški vladi. Zdravniku, ki je bil osumljen nepravilnega delovanja, je bila odvzeta licenca in je bil tudi kaznovan. Lahko rečem, da imamo dovolj uvida v delovanje ET in mu zato tudi zaupamo.  

Kakšno misel bi namenili vsem, ki se doslej niso opredelili za darovanje delov telesa, pa bi to želeli narediti? 

Pri darovanju in zdravljenju s presaditvijo je najpomembneje, da se zavedamo vzajemnosti. Zelo preprosto: če jaz pomagam tebi, ustvarjam okolje in možnost, da lahko ti pomagaš meni. Vzajemnosti se morda premalo zavedamo v času osredotočenosti nase, a tudi v obdobju covida-19 jasno vidimo, kako zelo je pomembna. Morda je prav sedanji čas priložnost, da se bomo lažje zavedali, kako sebi pomagamo s tem, da pomagamo drugemu. Zakaj je zdaj lažje? Trenutno vsi razmišljamo, kako se moramo zavarovati, razen nekaterih, ki težave zanikajo, ker jih je strah. Ko gre za darovanje organov, je tako podpora na deklarativni ravni visoka, a se ljudje v veliki meri izognejo razmišljanju in opredelitvi, čeprav vedo, da organe mora nekdo prispevati. Upam, da bodo izkušnje in razmisleki iz trenutnih razmer pozitivna dediščina in da se ne bomo po koncu epidemije ponovno vrnili k egoizmu, nadutosti ter manipulaciji s podatki.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_51
Zarja Jana
naslovnica