Na pot se je prleško-štajerska naveza odpravila iz Križevec, začetek relija pa je bil v Salzburgu. »Reli me že od nekdaj navdušuje, vendar nikoli ni bilo pravega trenutka, da bi se kakšnega udeležil. Tokrat pa smo se s prijatelji odločili za akcijo, poiskali za začetek nekaj krajšega in se prijavili,« nam je ob prvem obisku, tik pred odhodom, rekel Janko Kosi, ki je bil pobudnik udeležbe na tem reliju. Ekipa si je nadela ime Wine Angels (vinski angeli), na vozilu pa so imeli nalepljeno startno številko 311. Na reliju je sodelovalo skupno 134 ekip, pot jih je vodila po Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji, Monaku in Franciji.
Omenjena četverica je bila edina ekipa iz Slovenije, reli preizkušnjo so prevozili z avtomobilom znamke Land Rover, letnik 2002. Kupili so ga prav za ta reli, saj je bil eden od pogojev, da so vozila stara najmanj 20 let. »Bil je na testu, prestal ga je, mi pa smo pridobili zaupanje vanj,« je dejal Kosi, ki prihaja iz Ključarovec. Majč je iz Ruš, Šoštarič s Ptuja, Kaučič pa iz Ljutomera. Druščina je pred startom vedela le, kje je začetek in kje konec, vse druge naloge so prejeli v posebni knjigi, ko so prispeli v Salzburg. Ko so videli, kaj jih čaka v naslednjih petih dneh, so bili nekoliko presenečeni. Naloge so bile namreč nenavadne in povrhu še smešne
Prvi dan so morali voziti po visoki alpski cesti Grossglockner-Hochalpenstraße in prek prelaza Plöcken. Obenem so dobili nalogo, da najdejo štiri elemente. V gozdu so morali pobrati storž, iz jezera natočiti pitno vodo, najti kamen v obliki vulkana in se bosi slikati v snegu na prvi lokaciji. »Snega nam ni uspelo najti, preostalo pa smo izpolnili. Pri nalogah je bilo dosti odvisno tudi od tega, kako so se ekipe znašle. Izvedeli smo, da se je ena ekipa ustavila na zasebnem smučišču in prosila, da jim s snežnim topom naredijo sneg,« opisuje Kosi. Ali bodo opravljali vse naloge, so se lahko odločili sami, a če so katero izpustili, niso mogli dobiti vseh točk. Reli se ni vozil na čas, ampak je bilo pomembno, da prideš do zastavljenih točk in da opraviš naloge. »Podatke z vseh ciljev, ki smo jih dosegli, smo pošiljali na elektronski naslov organizatorjev in imeli smo tudi aplikacijo za sledenje. Bile so določene ure, do kdaj je bilo treba kaj sporočiti.«
Misija drugega dne je bila priti do visokogorskega prelaza Giau v Dolomitih in do visokogorskega prelaza Gavie v italijanskih Alpah. Naloga tistega dne je bila imenovana Italian Job. Poiskati so morali tri avtomobile znamke Mini Morris in jih fotografirati. »Ko smo prišli na posamezen prelaz, smo morali vedno narediti fotografijo avtomobila, tako da sta se videla startna številka in znak, da smo bili res tam,« opisuje Kosi, ki je opravljal vlogo voznika. Na reliju jim je večinoma vse šlo po načrtu, nekaj težav so imeli le s pregrevanjem zavor, kar pa so znali rešiti. »Drugi dan, ko smo vozili po kamniti okolici, je bilo veliko težav z avtomobili. Eni ekipi se je utrgala polosovina, zadaj pa se je nabrala dolga kolona. Tam ni vlečne službe in po treh urah so avto toliko popravili, da so ga lahko umaknili s ceste, da smo lahko šli drugi naprej.« Kolone so se nabirale tudi drugod, avtomobili so se kvarili, odpovedovale so zavore, sklopke, prav tako je bilo na nekaterih odsekih precej kolesarjev in motoristov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Jubilej Tončke Matuš zaznamovali s sveto mašo
Člani župnijske Karitas Markovci in Gornji Petrovci so pred dnevi z lepo gesto osrečili eno od svojih članic.
Lovili kokoš
Tretji dan so se odpravili na prelaza Splügen in San Bernardino. Prvi je na nadmorski višini 2113 metrov, drugi na 2067 metrih. Naloga dneva pa je bila najti staro vilo, v kateri bo zabava. To je bila obenem točka, kjer so se vse ekipe prvič po začetku relija ponovno srečale. »Lokacijo smo našli, vendar nismo prišli pravočasno. Ob štirih popoldne bi morali biti tam, prišli pa smo ob sedmih. Na relaciji je namreč potekala kolesarska dirka in so nam zaprli pot. Ker smo morali tri ure čakati, smo se znašli, prižgali žar, srečali špansko ekipo, jim ponudili prleški špricar in se spoznali. Eden od njih je rekel, to ni igra, to je dirka,« smeje opisuje Kosi. V enem od izzivov pa so morali za volan spraviti tudi kokoš. »Prvič smo jo videli v nekih goricah, ustavili, jo skušali privabiti, ampak ni šlo. Drugič pa je bilo na neki kmetiji v Franciji. Videli smo jo na cesti, ustavili in jo začeli loviti. Šel sem na kmetijo in pozvonil, bila je podobna sirarna, kot jo imamo doma, nikogar ni bilo. Medtem pa je kolega kokoš ulovil v kokošnjaku, z njo tekel, fotografirali smo jo in jo nato spet spustili,« se spominjajo ene od zanimivih nalog. Isti dan so morali za volan spraviti tudi policista. »Uspelo nam ga je prepričati, ko nas je ravno ustavljal zaradi zaprte ceste. Nam in še eni ekipi je uspelo, naslednjim pa več ne,« so bili zadovoljni.
Pripoved je Kosi nadaljeval s tem, da so četrti dan odkrivali gorski prelaz Colle delle Finestre v Italiji in prelaz Col d'Izoard v Franciji. Ker na tisti trasi vozijo tudi znamenito dirko po Franciji, je bila s tem povezana naloga, imenovana Tour de France. Eden od članov ekipe je moral vozilo zamenjati za kolo in na več kot 2000 metrih nadmorske višine prekolesariti 200 metrov. »Kolo smo si izposodili, saj smo ustavili enega kolesarja. Na srečo so vedeli, kaj se dogaja, ker so jih tudi ekipe pred nami prosile isto, tako da z opravljanjem te naloge ni bilo težav.« Zadnji, peti dan preizkušnje pa je bilo treba priti do gore Cime de la Bonetta v francoskih Alpah in do visokogorskega prelaza Col de Turini. Ta je znan po reliju Monte Carlo, obenem pa je tudi zadnji gorski prelaz v Alpah. Vodi vse do Sredozemskega morja. Ob prihodu v Monte Carlo so morali peljati mimo treh najbolj znanih delov proge formule ena, in sicer mimo kazina, predora Larvotto in mimo najpočasnejše točke vseh dirkališč formule ena. Zatem so vozili do Nice, Cannesa in na koncu prispeli do cilja, Saint-Tropeza. Poiskati so morali belo plažo in tam so bili okronani tudi zmagovalci relija.
Zmagal je hrošč
Največ točk je na koncu zbrala ekipa The Offrock, ki je vozila znamenitega hrošča, za njo sta se razvrstili ekipi Dem-Opa-sein-Daimler z mercedesom in Los Schnakos z VW derbyjem. Vse ekipe so bile iz Nemčije. Prleki in Štajerci so na koncu zbrali 256 od možnih 332 točk. Kosi je pojasnil, da so lahko ekipe dobile dodatne točke tudi za višjo starost vozila, za predelavo ... Uradno so bili razglašeni le prvi trije, vsem drugim so povedali, da so četrti.
Najvišja nadmorska višina, na kateri so bili, je bila 2803 metre, v enem dnevu so največ prevozili 400 kilometrov. »To so bile celodnevne preizkušnje, ker so bile vmes slabe ceste. To ni tako, kot če voziš po avtocesti. Ko smo vozili na prelaze in je bila cesta prodnata, smo se vozili v prvi prestavi, okoli 20, 30 kilometrov na uro. Če je bil pred nami sotekmovalec, smo pazili, da smo imeli kakšnih sto metrov oziroma ovinek v hrib medsebojne razdalje. Ker če se je on moral ustaviti, bi morali potem vsi ustavljati.« Brez goriva na poti niso ostali, za vsak primer so imeli s sabo vedno 20 litrov rezerve. »Vse naloge, ki so nam jih pripravili organizatorji, so bile zanimive. Nismo sicer pričakovali takih, ampak smo se vživeli. Zabavno pa je tudi to, kako so vse skupaj spremljali domačini, ko so nas videli voziti s polepljenimi avtomobili. Ampak so vedno pristopili, nas nagovorili, se smejali in se želeli z nami fotografirati,« opisuje voznik. Majč je bil navigator, Kaučič finančnik, Šoštarič pa je skrbel za logistiko, saj so si sami sproti organizirali prenočišča, ko so vedeli, kje približno bodo končali pot.
Raje z zemljevidi
Reli je bil tudi priložnost za tkanje prijateljstev in poznanstev. »Stike s tistimi, s katerimi smo se najbolj ujeli, smo ohranili na facebooku. Prav tako smo združeni v eni skupini z vsemi sotekmovalci.« Na splošno so s prvim prevoženim relijem zadovoljni, morda so pričakovali le nekoliko drugačno organizacijo. »Povedano je bilo, da bo na nekaterih dnevnih točkah mehanik, ki ti lahko pomaga, in da se bomo srečevali z drugimi, ampak smo bili bolj prepuščeni sami sebi. Komaj tretji dan smo prišli vsi skupaj. Kolega iz Španije nam je denimo dejal, da je povsod tako, da prideš ponoči na točko, ti tam servisirajo avto in gredo dalje, tu pa ni bilo tako,« je bil rahlo razočaran sogovornik. Višine in strmin jih ni bilo strah, le to, da bi jih avto pustil na cedilu. Sicer pa so imeli s seboj številno orodje in opremo, tudi verige za sneg. Jih pa niso potrebovali. Pestra je bila tudi druščina sodelujočih ekip. Bili so tako mladi kot stari, po besedah Kosija je sodeloval tudi invalid s prilagojenim avtomobilom.
Bolj kot na navigacijo so se zanašali na dobre stare zemljevide, saj so ti bolj zanesljivi. Uživali so po njihovih besedah v fenomenalnih prizorih narave in prav ta je bila tudi eden od dejavnikov, da so se relija udeležili. Po vrnitvi so se zelo razveselili, da jih je prek družbenih omrežij na poti spremljalo toliko ljudi. »Nekateri okoliški ljudje so se že javili, da bi šli, naj jim kaj svetujemo. Mene je na trgatvi tudi prepoznala ena gospa, me ustavila in prosila, če se lahko fotografira v avtu,« še pove Kosi.
Za štiri prijatelje to ni bil zadnji reli, pogledujejo že k naslednjemu. »Ne bomo se prijavili na istega, ampak bomo izbrali drugega, verjetno tedenskega. Zanimiv je denimo reli po Balkanu, ampak bomo še videli. Vemo, da avto zdrži, vemo pa tudi to, da naslednjič ne bomo imeli zraven prikolice, ker je bila bolj kot ne ovira,« so sklenili. Avto s štirikolesnim pogonom pa jih bo v garaži počakal do naslednje preizkušnje.
