Poleg Sama je bila v lokalu vrsta stalnih gostov, obrazov, med njimi so bili gostobesedna Carla, poštar Cliff in računovodja Norm. Le kdo ne bi zahajal v Na zdravje? V lokal, kjer so te vsi poznali, zato si bil tam kot doma. Če si imel kakršno koli težavo, si jo lahko vsem zaupal in se je že na prvo žogo našla rešitev.
Prostor, kjer te vsi poznajo, je postal tudi prostor ob ograji pod glavno in južno tribuno na stadionu Fazanerija. Celo tablo z imenom ima ta (naš) kot. Ime je dobil po enem od nas. Ker je ta doma z Goričkega in ker bo kmalu uradno v vitrino postavil doktorsko disertacijo, ga kličemo Bergdoktor/Gorski zdravnik. Logičen vzdevek, mar, ne? Je z goričkih hribov in doktorat ima. Kot njegov soimenjak iz nanizanke, tudi on vedno razreši še tako kočljiv zaplet, četudi težava ni iz njegove stroke. Gorski zdravnik je tako pravzaprav doma v Fazaneriji. V kotu, kjer se vsi poznajo. Tam, kjer se počutimo kot doma. Naš lokal Na zdravje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
Še vedno nosi frizuro bundesliga. Andreas Brehme ali Rudi Völler. Le da ima on črne lase, je pa po nogometnem znanju blizu omenjenima igralcema. Nekoč je bil stroj za zadetke, zdaj ko je že malo v letih, pogosto raje igra v obrambi. Tako kot je imel nos za gole, ima nos za ustavljanje nasprotnih igralcev. Malce pregrob in jezikav je bil vedno. Redko je nosil nogavice v nogometnih čevljih. Obetal je v karieri, a (žal) ni nikoli naredil stopničke višje. V kotu poskrbi za salve smeha, ko na podlagi svojih zares izjemno bogatih izkušenj komentira kakšno spodletelo akcijo na zelenici. Ali ko ga Mura zabije in zloguje kot stadionski spiker: A-Ma-Dej. Ma-ro-ša.
Enemu, ki je prav tako z nami, pa zavidamo, ker ima (skoraj) sanjsko službo. Službuje namreč kot vratar v dokaj neobičajnem hotelu. Zato mu vedno prisluhnemo, ko postreže s kako anekdoto. Drugače je izjemno strasten navijač, njegove grimase, ki poskrbijo za strahospoštovanje, so končale celo na majicah. Potovanje z njim na gostovanje Mure je bilo pri zgoraj podpisanem eden od dogodkov leta, ko sva ugotovila, da je posodica za kavo s seboj z bencinske črpalke zgolj posodica za kavo in nič več. Ker je bil zaradi službe zadnjih nekaj tekem odsoten, njegove domislice in anekdote že prav pošteno pogrešamo.
V kotu Gorskega zdravnika prav tako stoji serviser avtomatov za pivo. Uradni razlog je, da je tako bližje točilnemu pultu, če gre kar koli narobe. Je mojster svoje obrti, ki mu, ko drvi po pokrajini v svojem zelenem dostavniku, v pozdrav vsi visoko dvigujejo roko. Običajno je edini v veseli družbi, ki upa ženi takoj odgovoriti na telefonski klic. Vsi drugi namreč ob klicu običajno zdrvijo na stranišče ali iz gostilne. Na vprašanje, kje so, takrat kot iz topa izstrelijo, da so še vedno v službi ali na terenu. Ker pa so njegov teren gostilne, ga soproga seveda razume, če je on takrat »na terenu«.
Občasno pride še (dober) poznavalec stavnih razmerij. Ko smo se nazadnje zbrali, je v Fazaneriji gostoval Aluminij, sam pa je imel med polčasoma (2 : 2) v igri dva stavna lističa – enega s končnim izidom 3 : 2 in drugega s 4 : 2. Skoraj nihče tega ne bi napovedal, ker obe moštvi slavita po majhnem številu prejetih zadetkov. Nekje 300 evrov bi mu lahko kapnilo v žep. Že je plačeval zapitke, a se mu naposled ni izšlo. Kot ga poznamo, ga ta spodrsljaj gotovo ne bo ustavil. Kakor ga ne more nihče, ko gre v prodor od gola do gola med rekreacijo. Torpedo. Spet bo odigral kak simpatično neumen listič. Ali pa ga je že.
Se vidimo 5. decembra. V četrtek ob 17. uri pride ljubljanski Bravo.