vestnik

(INTERVJU) Tjaša Tibaut: "Športu lahko dam več v drugi vlogi"

Ines Baler, 7. 5. 2021
Aleš Cipot
Tjaša Tibaut je v prvi slovenski ženski nogometni ligi zbrala tristo nastopov in dosegla 322 zadetkov. Lani novembra ji je predsednik ŽNK Nona Pomurje Beltinci Branko Gros podelil priznanje za tristoto odigrano tekmo.
Šport

Tjaša Tibaut, najboljša strelka vseh časov v prvi slovenski ženski nogometni ligi, večkratna slovenska reprezentantka in dolgoletna članica Ženskega nogometnega kluba Pomurje Nona Beltinci, je marca sklenila bogato športno kariero. Sedaj se posveča svoji drugi strasti, raziskovalnemu delu, s katerim želi prispevati k napredku slovenskega nogometa. Povprašali smo jo, kaj ji namesto nogometnih treningov krajša čas in kakšno delo opravlja, ozrla pa se je tudi na svojo več kot dvajsetletno nogometno kariero.

Po zimskih pripravah ste sporočili odločitev, da končujete športno kariero. Kaj vas je privedlo do tega?

»Že zadnji dve leti sem se borila z motivacijo, ker so se stvari v Sloveniji ponavljale. Dosegla sem vse, naslov državnih in pokalnih prvakinj, večkrat sem zaigrala v ligi prvakinj in sčasoma motivacija upade. Zato sem se najprej odločila poskusiti v tujini, vendar sem se zaradi epidemije koronavirusa vrnila. Po tistem sem bila v veliki dilemi, ali nadaljevati ali ne. V domačem klubu (ŽNK Nona Pomurje Beltinci, op. p.) so me prepričali, da jim pomagam v ligi prvakinj in ostanem še pol leta. Drugi dejavnik, ki je vplival na konec kariere, pa je ta, da v Sloveniji ni možnosti, da bi se ženska profesionalno ukvarjala z nogometom. Čas, ki sem ga vlagala, in način dela se za mojo starost ne povrneta in od tega ne moreš živeti. Obvezno bi morala poleg nogometa še delati. V mlajših letih to gre, sčasoma pa si želiš tudi več časa zase. Tako sem že lani začutila, potem pa je občutek postajal vse močnejši, da lahko nogometu oziroma športu več dam v drugi vlogi.«

Neenakosti v ženskem in moškem nogometu so pogosto tema razprav. Kako ste vi to doživljali na lastni koži?
»Ja, razlike so neverjetne. V Sloveniji lahko nogometaš, ki igra v prvi ligi, normalno živi od tega, in to dobro živi, če igra na nekoliko višjem nivoju. Pri ženskah pa ne. Mislim, da v Sloveniji le ŽNK Olimpija omogoča polprofesionalne pogodbe oziroma podpisuje dogovore, s katerimi se zagotovijo redna mesečna plačila. Toda to so zneski, s katerimi dekle ne more preživeti. Mene je to vso kariero žalostilo. Družba bolj sprejema moški nogomet, ker ima daljšo zgodovino, je atraktivnejši, igra je hitrejša, ampak mislim, da to znamo tudi ženske. Na vrhunskem evropskem nivoju, pa tudi če si pridete ogledat derbi slovenske ženske lige med Pomurjem in Olimpijo, se igra dober nogomet. Akcije so lepe, nogometašinje so borbene, kakovost je vidna, edina razlika je v tem, da se vse odvija malo počasneje. Menim, da bi si dekleta zaslužila več pozornosti. Ker zaradi vsega že omenjenega, se jih večina potem odloči, da ne bodo igrala nogometa, in si iščejo druge poti. Take zadeve me bolijo, toda tako je.«

nk-nona-pomurje-beltinci, fortuna
Aleš Cipot
"Že zadnji dve leti sem se borila z motivacijo, ker so se stvari v Sloveniji ponavljale. Dosegla sem vse, naslov državnih in pokalnih prvakinj, večkrat sem zaigrala v ligi prvakinj in sčasoma motivacija upade," pravi Tibautova.

Katere spremembe bi se po vašem mnenju morale zgoditi, kje vidite rešitev? Tako na krovni kot na klubski ravni.
»Vse se začne pri krovni organizaciji. Če ta ne kaže interesa, bodo tudi vsi, ki so pod njo, to težko dobili. Težko se vključujejo zainteresirani, če pa že, je to bolj ali manj prostovoljno delo. Tudi trenerji so, ker je ženski nogomet manj cenjen, temu primerno manj plačani. Zato je tudi vidna razlika, če v klub pride nekdo, ki ta posel opravlja za dodaten popoldanski zaslužek ali kot 'full time job'. Če si klub ne more zagotoviti trenerja in mislim, da pri nas v ženskih klubih ni takega, ki bi opravljal zgolj delo trenerja ženske ekipe, je to dovolj zgovorno. Krovna organizacija mora javnosti pokazati, da ženski nogomet obstaja, da je dober. Ampak promocija v Sloveniji je taka, kot je. Kakršni so rezultati, takšno je tudi zanimanje. Če na primer prvouvrščena ekipa Pomurja premaga Ajdovščino z 18 proti 0, to težko predstaviš na atraktiven način. Dvigniti se mora nivo lige, premakniti se mora kaj v Nogometni zvezi Slovenije in njihov vložek v ženski nogomet. Ker če se te stvari premaknejo, se bodo tudi na klubski ravni. Pa ni samo v nogometu tako, tudi v drugih ekipnih ženskih športih. Potencial je, so igralke, ki bi se s športom ukvarjale profesionalno, nimajo pa možnosti za to.«

nk-nona-pomurje-beltinci, žnk-radomlje, gornja-radgona, ženski-nogomet
Aleš Cipot
Tjaša Tibaut se je že med študijem spraševala, kako bi združila nogometno in akademsko znanje. To je sedaj našla v performančnih analizah v športu, s katerimi želi ekipam in posameznikom pomagati pri razvoju.

Vi ste v času športne kariere nastopali tudi za italijanski Tavagnacco in islandski Falkyr. Kakšne razmere ste imeli tam, kako tam gledajo na nogometašinje?
»V Italiji sem bila članica kluba, ki se je boril za obstanek v Serie A. Vodenje in proces treniranja sta bila na višji ravni, kar pa se tiče kakovosti igre, če primerjam na primer s pomursko ekipo, iz katere sem odšla v Italijo, je zame domača ekipa dosti bolj kakovostna. Edina razlika je, da ne igra na tako visokem nivoju, ni tako fizično pripravljena in vajena tistega tempa. Sem pa prepričana, da če bi dali to ekipo v italijansko prvo ligo, bi se v pol leta ali enem letu prilagodila na nivo in bi bila konkurenčna najboljšim klubom. Šele izkušnja iz tujine mi je pokazala, kako kakovostne in talentirane igralke so v Sloveniji in kaj manjka Pomurju do vrhunske ekipe. Ampak liga je, kakršna je, klub na to sam ne more vplivati.
V Islandiji pa je vse odlično urejeno. Reykjavik je po številu prebivalcev malo večje mesto od Maribora, vsaka ekipa pa ima svoj kompleks za treniranje in igranje. Danosti so res izvrstne, vendar je po drugi strani njihovo nogometno znanje daleč pod slovensko ali italijansko ravnjo. Islandci so delavci, vidi se, da so naučeni, talent pa tja še ni našel poti. Je pa treba poudariti, da je tam ženski nogomet popularnejši od moškega in lahko bi bili marsikomu zgled, ker ni nobenih predsodkov, odnos družbe je drugačen, in lepo bi bilo, če bi to kdaj dosegli tudi v Sloveniji.«

V javnosti ste znani tudi kot nogometašinja z doktoratom iz biomedicine. Delujete na tem področju ali ste zašli v drugo vejo raziskovanja?
»Preden sem se odločila, da se preizkusim v profesionalnem nogometu v Italiji, sem kot raziskovalka delala na Kemijskem inštitutu. Na področju kemije in farmacije. Ko sem jim rekla, da grem, so bili malo razočarani, sama pa nisem želela, da bi pozneje v življenju obžalovala, da nisem šla v tujino in preizkusila profesionalnega nogometa. Že med študijem sem se spraševala, kako bi povezala nogomet in akademsko znanje, vendar takrat še nisem našla skupne točke. Lani pa sem se začela seznanjati z analitiko v športu, tako imenovanimi performančnimi analizami v športu, katerih cilj je spremljanje uspešnosti in napredka ekipe ali posameznika. V tem vidim ogromen potencial, ki lahko še dodatno in hitreje pripomore k razvoju nogometne igre tako na ekipni kot individualni ravni. Sedaj se še dodatno izobražujem, pridobiti želim trenersko licenco, ker menim, da bo lažje delati, če bom stvari videla tudi s trenerske perspektive.«

So torej na vidiku kakšni projekti v športu, sodelovanje s klubi …?
»Trenutno potekajo dogovori za tri projekte, ki jih želim letos zagnati. Ostajam v nogometu, vendar se selim v moškega, ker v ženskem lahko le sodelujem in pomagam. Trudila se bom, da z znanjem pomagam ekipam bolj optimalno in kakovostno razvijati potencial mladincev in kadetov. V prihodnje pa si želim svoje delo razširiti tudi na druge športne panoge.«

oga, nogomet
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Našli ste nove izzive. Jih slovenski šport sprejema?
»V Sloveniji se še ne zavedamo, kako zelo lahko tovrstne analize pripomorejo k optimalnemu napredku. Na primer v Angliji imajo klubi posebne oddelke, v katerih so zaposleni doktorji znanosti, ki raziskujejo igro, čim hitrejši napredek, in želela bi, da tudi pri nas naredimo korak naprej v tej smeri. Sodelujem tudi s fakulteto za šport, kjer se s podobnimi stvarmi že ukvarjajo in želijo dobiti še več podatkov. Stvari so se začele odvijati, vendar smo še na začetku.«

Sedaj živite v Ljubljani. Se nameravate v prihodnje vrniti v domačo regijo, pomagati pomurskim športnikom na njihovi poti?
»To je od nekdaj moja želja. Za zdaj pa je tako, da v ženskem klubu ne morem delovati, ker ni financ in ni možnosti, največ posluha za moje ideje in razmišljanje sem dobila v drugem okolju. Naj povem še, da v občini v bližini Ljubljane pomagam na treningih selekcij U9 in U11 ter tako nabiram dodatne izkušnje. Nikoli nisem delala z otroki in zanimivo je spoznati tudi ta vidik, kako dojemajo treninge, katera znanja imajo. Predvsem pa me zanima, kako v posameznih selekcijah napredujejo, kako so se sposobni učiti.«

nk, žnk-nona-pomurje-beltinci, trening, gornja-radgona, predstavitveni-trening
Aleš Cipot
"Nikoli nisem delala z otroki in zanimivo je spoznati tudi ta vidik, kako dojemajo treninge, katera znanja imajo. Predvsem pa me zanima, kako v posameznih selekcijah napredujejo, kako so se sposobni učiti," pravi, Fotografija je simbolična.

Vrsto let ste bili vajeni treningov, druženja s soigralkami. Ali vse to sedaj pogrešate?
»V preteklem mesecu je bilo res težko. Pustiti nekaj, kar si več kot 20 let počel z največjim užitkom, je tako, kot če bi izgubila polovico sebe. Seveda pogrešam šport, ampak ga nisem zapostavila. Tudi prosti čas je zame šport. Nogomet me še vedno potegne, tudi kolesarim rada, poleti sem navdušena nad vodnimi športi, rada hodim v hribe ter si pripravim kakšno dobro hrano. Sicer pa tudi na televiziji najraje spremljam slovenske športnike in navijam. Našla sem nove izzive, imam nove ideje in sedaj se posvečam temu, da jih uresničim.«