Odgovora na vprašanje, kaj bi bilo, če bi Ivan Mertük iz Bratonec leta 1976 sprejel ponudbo za igranje nogometa pri Olimpiji iz Ljubljane, ki je takrat nastopala v prvi jugoslovanski ligi, med našim obiskom v njegovi tesarski delavnici nismo iskali. Tistega leta je kot mladinec Mure nastopal v mladi slovenski reprezentanci in se izkazal kot obrambni igralec ali v igri na položaju zadnjega igralca v zvezni vrsti. A oče Ivan je bil neomajen in je vztrajal, da najprej šola in poklic, šele nato nogomet. Že zaradi odhoda v reprezentanco je bil oče vidno nejevoljen, tako da mu je Ivan mlajši šele iz Bosne in Hercegovine po telefonu sporočil, da bo še en teden odsoten, saj da so morali nujno na turnir. Da se ga bodo udeležili, je bilo seveda dogovorjeno že prej. Da se je lahko začel (pol)profesionalno ukvarjati z nogometom, ima največ zaslug trener Ivan Maučec, ki je naposled prepričal očeta, da je sina pustil v soboško Muro.
Za čast in grb
Ivan Mertük, letnik 1958, je bil v osemdesetih letih kapetan črno-belih, njegovi soigralci so bili med drugim Jože Kosi, Zlatko Gabor, Bojan Jančar, Janko Irgolič in Štefan Škaper. Dvakrat je dvignil pokal Nogometne zveze Slovenije za (republiškega) pokalnega prvaka. V finalih sta padla Koper in Olimpija, pri kateri je v tistih letih igral tudi Gregor Židan. Kot kapetan je veljal za zelo povezovalnega človeka. Ko so imeli Irgolič, Gabor in Škaper težave v drugih klubih, jim je pomagal, da so prišli v Muro. »Takrat se je igralo veliko bolj za čast in grb, kot se danes.«
Hkrati z nogometom je bil vpet v delo v domačem podjetju. Nekoč se mu je zgodilo, da je bil še dve uri pred tekmo na strehi nekega objekta v Bogojini, ko se je mimo na tekmo peljal njegov soigralec Štefan Ivanič. »Kaj je zdaj to, tekmo imamo, se je drl name. Položil sem še tistih nekaj plošč in odšel na tekmo v Fazanerijo, kjer sem se moral najprej oprhati, saj sem bil ves umazan od prahu.« Na treninge se je občasno pripeljal tudi s tovornjakom, polnim materiala, da ni izgubljal časa z razlaganjem v domačem skladišču. Pogosto je po treningu ali tekmi zvečer za uro ali dve odšel še v delavnico v Bratonce oblat deske ali tramove, da je bilo vse nared za delo naslednji dan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Izgovorov ne sme biti. Za finale gre
Danes grem na obe tekmi, z menoj na stadionu bo tudi dober znanec, pravzaprav legenda Mure, Ivan Mertük Vanek.
Nastopal je tudi za Beltince v prvi ligi. To je bilo takrat, ko so tekmovanje prvič izvedli v samostojni Sloveniji. »Danes imam tako dokaz, da sem igral v prvi državni ligi.« Anekdot se je med kariero nabralo veliko. Na tekmo v Kopru so denimo odšli v povsem novih oblekah tovarne Mure. »Bili smo kot manekeni. Vsi so nas gledali.« Še posebej je bilo pestro v malonogometnem moštvu Domino. Enkrat so z ekipo na legendarnem turnirju Kutija šibica v Zagrebu prišli med 16 najboljših ekip. Na turnirju ob odprtju mariborske dvorane Tabor pa so premagali vse nasprotnike.
Ivan Mertük je nogometne čevlje obesil na klin sredi devetdesetih let, potem ko je nekaj sezon odigral še v Avstriji za Tieschen. »Vso kariero nisem staknil nobene poškodbe, slovel sem po tem, da mi je bilo izredno težko odvzeti žogo. S Kosijem sva pogosto tvorila neprebojni zid za nasprotnike.«
Stranke se redno vračajo
Ivan Mertük je obrt krovstva in tesarstva od očeta uradno prevzel leta 1988. Lani je prejel priznanje območne obrtne zbornice za 35 let dela v obrti, a se Mertükovi z dejavnostjo ukvarjajo že 60 let. »Skoraj ni vasi, morda katera na skrajnem Goričkem, kjer ne bi delali.« Najbolj je zadovoljen, ko se stranke po toliko letih še vedno vračajo k njim po storitve. Nedavno je odšel k eni od njih v okolici Murske Sobote. Ko je nameraval narediti meritve za storitev prekrivanja strehe, so mu lastniki izročili predračun in mere strehe izpred 30 let, ko je naredil ostrešje in pokril streho na takratni novogradnji. »Nekoč so stranke brez težav počakale, ko si ji rekel, da na ogled prideš komaj čez en teden. Danes bi vsi radi vse imeli še isti dan.«
Delo krovca in tesarja je bilo naporno, dolge in težke tramove je bilo nekoč treba ročno spraviti na streho, danes pri tem pomaga mehanizacija. »Takrat smo dali v stoenko vse, kar smo potrebovali na strehi, danes je tega orodja običajno za en kombi.« V najboljših časih so Mertükovi imeli 15 zaposlenih. Za potrebe dela na terenu, ki je potekalo po vsej Sloveniji – še posebej je ponosen na povsem lesen lovski dom v Makolah –, je kupil dve počitniški prikolici, da so lahko delavci bivali v njih ob delovišču in tako niso izgubljali časa za vožnjo. Danes z Ivanom delajo trije delavci, naročil pa je še vedno veliko. Zdaj jih čaka delo na večjem objektu v Andrejcih. Sogovornik dela ni odložil niti med našim obiskom.
Ivan Mertük je opravil tudi mojstrski izpit in požel veliko zanimanja, ko je razstavljal svoje izdelke po sejmih doma in v tujini. Brunarice so bile različnih oblik in dimenzij, strehe včasih celo okrogle. »Svojevrstne in zahtevne gradnje so mi bile vedno v izziv.« Dokler mu bodo moči služile, in to verjame, da bo še nekaj časa, bo sam vodil obrt in še vedno bo šel na streho. Malo ga moti, prizna, ker v družini ni nikogar, ki bi bil pripravljen prevzeti obrt. Zato se nagiba k temu, da bi obrt prevzel eden od zaposlenih.
Golf in košnja trate
Vsega opisanega pa ne bilo brez razumevanja družine, to je soproge Ljubice in hčerke Nike, je med našim obiskom večkrat poudaril Mertük. Pogosto je bil ves dan odsoten, bodisi zaradi obrti bodisi zaradi nogometa. Danes mu je v največje veselje vnukinja Asja, prav nedavno je na njeno povabilo v vrtcu izdeloval hišice za ptičke. »Otroci so zabijali s kladivom, kot da bi bili že pravi mojstri.«
Zahvalo je izrekel še vsem nekdanjim zaposlenim in tudi zdajšnjim. Skupaj so preživeli številne lepe, čeprav zaradi fizične narave dela tudi zelo naporne dni. Za sprostitev po končani nogometni karieri mu je do poškodbe rame, ki jo je utrpel ob padcu s strehe, služil golf. Ker je že kot nogometaš imel prefinjen občutek za žogo, je tudi žogica za golf letela zelo daleč in natančno v izbrano luknjo. Ena od sprostitev, ob katerih misli odtavajo in se glava odpočije, pa je danes poldrugo uro trajajoča košnja trate pri počitniški hišici v Kančevcih.
Še na mnogo streh, Ivan Mertük.
