vestnik

(NK Mura skozi čas) Sobota v zimskem pokalu do finala

Simon Horvat, 30. 4. 2022
NK Mura skozi čas
Moštvo Mure po drugi svetovni vojni. Foto arhiv Ferija Maučca
Šport

V doslej edinstvenem tekmovanju je Muro, ki se je takrat imenovala Sobota, premagal le Rudar iz Trbovelj.

Simon Horvat, ki je pred leti že urejal spletno stran nogometnega kluba Mura, ter naš sodelavec in fotograf Aleš Cipot sta v začetku lanskega poletja zagnala novo spletno stran NK Mura skozi čas. Ta bo še posebej velik pomen dobila leta 2024, ko bo Mura slavila stoto obletnico ustanovitve. V veliko pomoč ste lahko tudi vi. Horvat in Cipot namreč opažata, da imajo simpatizerji Mure doma precej časopisnih izrezkov, slik, vstopnic s tekem in podobno. Zato vas vabita, da svoje gradivo delite z njima, in z veseljem ga bosta dodala v mozaik klubske zgodovine, na veličasten način pa bo vse to predstavljeno tudi ob stoletnici Mure. Informacije lahko pošljete na elektronski naslov: info@nkmura.si.

Mura je v svoji zgodovini odigrala veliko pokalnih tekem. Nekoč je bilo to tekmovanje povsem drugačno od današnjega, kar je tudi razumljivo, saj se je tekmovalo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevini Jugoslaviji, madžarski ligi, ligah nekdanje Jugoslavije in na koncu v slovenski ligi. Prve pokalne tekme so črno-beli igrali že leta 1925. Takrat je tekmovanje potekalo po koncu sezone. Današnje je razdeljeno po vsej sezoni, pa tudi vložek je večji, saj prinaša igranje v evropskih pokalih. V sezoni 1948/49 je Nogometna zveza Slovenije (NZS) organizirala doslej edini zimski pokal NZS in Mura, ki se je takrat imenovala Sobota, se je prebila vse do finala.

razpored
NK Mura skozi čas
Pot Sobote do finala zimskega pokala v sezoni 1948/49. Foto: mariborski Vestnik


Napredovali po žrebu 

V omenjeni sezoni je v slovenskem prvenstvu tekmovalo osem ekip. Jesenski del se je končal konec oktobra, spomladanski pa se je začel v začetku aprila. NZS je dolg premor in pomanjkanje tekem začinila s pokalnim tekmovanjem, ki se je začelo v začetku februarja, končalo pa v sredini marca. Naša krovna nogometna organizacija je objavila razpis in pravila. Za tekmovanje, ki je potekalo na izpadanje, se je prijavilo trinajst ekip. Poleg Sobote so tekmovali še Kladivar (Celje), Udarnik (Triglav Kranj), Proletarec (Zagorje), Litija, Železničar Ljubljana, Železničar Maribor, Branik, Gorica, Krim, Odred (Olimpija), Rudar Trbovlje in Tekstilec (Tržič). V prvem krogu se je Soboti nasmehnila sreča, saj ji žreb ni dodelil tekmeca. Tako je avtomatično pristala v 2. krogu, kjer jo je čakal ljubljanski Železničar, ki je v prvem krogu izločil mariborski Branik.

Dvoboj Sobote in Železničarja je bil na sporedu 20. februarja 1949 v Fazaneriji. Pred okrog 800 gledalci je bil po rednem delu izid 1 : 1, prvi polčas pa se je končal brez zadetkov. Izid se ni spremenil niti v podaljšku, zato je potnika v naslednji krog določil žreb. Sreča se je še enkrat nasmehnila Sobočanom, njihov nasprotnik v polfinalu pa je bil Proletarec. Tudi ta tekma je bila v Fazaneriji 27. februarja, Sobota je zmagala s 3 : 1. Prvi zadetek za Soboto je v 3. minuti dosegel Mirko Babič, drugega pa v 43. Franc Sečko. Sobočani so na odmor odšli z lepo prednostjo in jo v 67. minuti z zadetkom Stanka Klepca povečali na 3 : 0. Gostje so edini zadetek dosegli v 80. minuti. Glede na potek tekme je bil rezultat povsem realen, čeprav bi lahko zaradi veliko priložnosti Sobota zmagala z večjo razliko.

V finalu jo je čakal Rudar iz Trbovelj. Tekma je bila na sporedu 13. marca 1949 na igrišču Železničarja v Mariboru. Sobočani so pred 2000 gledalci klonili z 1 : 2, odločilni zadetek je padel nekaj minut pred koncem tekme. Postava Sobote: Alojz Režonja, Bažika, Josip Matuš, Feri Kološa, Ciril Klajnšček, Stanko Klepec, Jurij Vrtarič, Feri Zelko, Mirko Babič, Aki Norčič in Franc Sečko. Postava Rudarja: Tauš, Butkovec, Dolinšek, Blatnik, Kos, Šorl, Hudarin, Koncilja, Koritnik, Klanščisar in Opreznik.

Številne priložnosti ostale neizkoriščene

Začetek tekme je bil zelo živahen, tako ena kot druga obramba sta imeli precej dela. Po izmenjujočih se napadih je po napaki Režonje Rudar povedel z 0 : 1. Vratar Sobote je po nepotrebnem zapustil svoja vrata, žoga pa je pod njim našla pot v mrežo. Po zadetku je imel Rudar rahlo terensko premoč, vendar je Sobota s požrtvovalno igro ohranila svojo mrežo nedotaknjeno. V tem delu tekme se je zanašala predvsem na visoke žoge, saj je bila v tem elementu boljša od Rudarja, na drugi strani pa je Rudar veliko igral prek krilnih položajev in tako nevarno ogrožal vrata Sobote. V 25. minuti so Trboveljčani s petih metrov zadeli prečko. Moštvo iz Sobote se je v drugem delu prvega polčasa otreslo pritiska in začelo nevarne protinapade. Do konca polčasa sta bili ekipi enakovredni, rezultat pa se ni več spremenil.

Sobota je v drugi polčas krenila z željo po zadetku. Napadalna vrsta je ves čas pritiskala na obrambo Rudarja, zato sta imela Butkovec in Dolinšek precej dela. Sobota je bila v tem delu igre v absolutni premoči, a je zaradi neodločnosti napadalne vrste ni znala unovčiti. Izenačujoči zadetek je padel v 70. minuti, ko je Feri Zelko z desetih metrov premagal Tauša. Po zadetku se je Rudar še bolj povlekel v obrambo in branil rezultat. Zadnjih deset minut sta oba krilna igralca Rudarja izkoriščala slabše postavljanje soboške obrambe in pet minut pred koncem je Opreznik dosegel zmagoviti zadetek. Do konca tekme je Sobota izvedla še tri napade, ki pa niso prinesli uspeha.

Kot so poročali časopisi, bi bil najbolj realen neodločen izid. Za zmago Rudarja ima največ zaslug obrambna vrsta, ki je ustavljala napade. Sobota je s svojo igro presenetila gledalce. Pokazala se je kot homogena celota, zlasti v drugem polčasu. Najboljši igralec tekme je bil srednji krilni igralec Ciril Klajnšček, za poraz pa je kriva neodločna napadalna vrsta, ki ni znala izkoristiti številnih priložnosti. Glede na razmerja moči v sezoni 1948/49 je Sobota odigrala zelo dobro tekmo. Rudar je bil takrat ena najboljših slovenskih ekip. Prvenstvo je končal na drugem, Sobota pa na sedmem mestu.