vestnik

Jože Horvat Didi: "Nogomet mi je dal vse, kar imam danes v življenju"

Damjana Nemeš, 18. 10. 2020
Damjana Nemeš
Jože Horvat Didi. Foto Damjana Nemeš
Šport

Nogomet mu je dal vse, kar ima danes v življenju, pravi Jože Horvat Didi. Čeprav zaradi siromaštva v otroštvu ni imel niti žoge in si je prvo naredil iz maminih najlonskih nogavic, je v športu vztrajal in sledil svojim sanjam.

»Doma smo bili zelo revni. Starša nista imela denarja, da bi mi omogočila stvari, ki so jih imeli drugi otroci. Niti nogometne žoge ne, čeprav sem imel nogomet že takrat najraje. Znašel sem se sam. Našel sem nekaj starih in strganih oblek ter jih zvezal v mamine najlonske nogavice, ki sem ji jih ukradel. Potem sem to brcal in bil presrečen,« je začel pripoved o svojem življenju Jože Horvat Didi iz Murske Sobote. Le malokdo iz nogometnega sveta v pokrajini ob Muri, pa tudi od drugod, še ni slišal zanj. Sodi namreč med najbolj znane romske športnike in športne aktiviste.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Osebni arhiv
Didi s takratnim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Aleksandrom Čeferinom ob prejemu priznanja. Foto Osebni arhiv

Iz NK Pušča k Muri, nato v Nemčijo

Jože Horvat je bil rojen 4. maja 1946 na Pušči, kjer je nato preživljal otroštvo s svojima staršema. Pušča je bila takrat še zelo nerazvita. Bila je, kot je povedal, kot nekakšno indijansko naselje, kjer so bivali ljudje, ki so živeli zelo skromno. Tudi sam je bil večkrat lačen kot sit, saj mu starša nista mogla privoščiti boljšega življenja. »Pozimi, ko sem šel peš v šolo, sem imel namesto zimske bunde le očetov sako, ki mi je bil seveda prevelik. Pod njim sem si za hlače zataknil čitanko in zvezek, več nisem imel,« pripoveduje Didi. Revščina ga ni ustavila pri uresničevanju življenjskega cilja postati nogometaš.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Osebni arhiv
Dobršen del nogometne kariere je preživel pri Muri. Foto Osebni arhiv

Njegova nogometna pot se je začela pri Nogometnem klubu (NK) Pušča. Spominja se, da se je s selekcijo pionirjev udeležil turnirja v Gornji Radgoni. Na prvi tekmi, ki so jo igrali z ekipo Mure, so sicer izgubili, vendar je Didi že takrat s svojim nogometnim talentom opozoril nase. »Takratno vodstvo Mure me je opazilo in povabilo v klub, kjer sem ostal petnajst let.« Treninge je imel včasih tudi osemkrat tedensko. Trenerji so ga motivirali in mu dajali dodaten zagon, s trdim delom pa so prihajale tudi ponudbe novih klubov. »Bal sem se odhoda v večja mesta, čeprav so me vabili v Maribor in Ljubljano. Strah me je bilo, saj sem prihajal iz romskega naselja. Prepričan sem bil, da me bodo postrani gledali, zato sem ostal zvest Muri. Tu mi je bilo lepo, zadovoljni so bili tudi moji starši, saj so jih ljudje ustavljali na ulici in jim govorili, da je njihov sin res enkraten,« pripoveduje Didi, ki je pri šestnajstih letih že zaigral za člansko ekipo Mure. Sredi sedemdesetih let, ko je končal igralsko kariero pri Muri, ga je nogometna pot zanesla v Nemčijo. Tam je igral v drugi bundesligi, pri klubu ESV Ingolstadt, ter za nekatere klube v nižjih ligah. »V Nemčiji je živela moja sestra. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko spal in jedel pri njej, poleg igranja nogometa pa sem bil zaradi vizuma tudi zaposlen za polovični delovni čas. Delal sem v tovarni avtomobilov Audi,« o življenju na tujem pove sogovornik.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Osebni arhiv
V veliko veselje so mu vnuki, na fotografiji z vnukinjama Ajšo in Nejšo. Foto Osebni arhiv

Želi organizirati svetovno romsko nogometno prvenstvo

Didi je zaigral tudi v 3. avstrijski ligi, njegova igralska kariera se je končala, ko je bil star štirideset let. »Ko sem igral v Avstriji, sem opazil, da moje telo ne deluje več tako, kot bi moralo, zato sem se odločil za končanje igralske kariere. Potem sem ustanovil Športno-kulturno društvo Romi Pušča.« Ob ustanovitvi društva je zbral otroke s Pušče, ki so želeli igrati nogomet, in jih začel trenirati, s ponosom pa pove, da je veliko teh otrok nekoč igralo tudi za NK Pušča. Čeprav je dopolnil že 74 let, še vedno dvakrat tedensko trenira otroke, saj želi vse lepo, kar je v nogometu videl in doživel, prenesti tudi nanje. Ker ga delo z otroki veseli, se je pred leti odločil še za ustanovitev Romske športne zveze Slovenije, s katero je letos prvič organiziral otroški tabor nacionalnih manjšin Z žogo proti diskriminaciji, rasizmu in revščini. »Prvi termin tabora smo izvedli letos junija na Pušči, drugega pa nedavno v Lendavi. Oba sta bila dobro obiskana, v največje zadovoljstvo pa mi je, ko vidim vse te otroke, kako z navdušenjem tekajo za nogometno žogo.«

Sogovornik iz Murske Sobote je tudi izvoljeni predsednik Romske nogometne zveze Evrope, v katero je vključenih več držav. Ker mu izzivov kljub zrelim letom ne manjka, razmišlja o tem, da bi naslednje leto organiziral svetovno romsko nogometno prvenstvo. Potekalo bi v Sloveniji, na tekmovanje pa bi bile povabljene štiri evropske in štiri južnoameriške države. »O ideji sem že obvestil mojega dobrega prijatelja Radenka Mijatovića, predsednika Nogometne zveze Slovenije. Bil je navdušen in podprl mojo idejo, vseeno pa me je vprašal, kaj vse si bom še izmislil,« je z nasmehom na obrazu pripovedoval sogovornik.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Osebni arhiv
"Nosil sem dres s številko šest, čeprav sem si želel desetke." Foto Osebni arhiv

Didijevo delo v nogometu je bilo prepoznano tudi na nacionalni ravni, saj je prejel številna priznanja, na katera je zelo ponosen. Olimpijski komite Slovenije mu je podelil priznanje za ambasadorja romskega športa v Sloveniji in tujini. Je tudi prejemnik Bloudkove plakete ter priznanja Nogometne zveze Slovenije za delo z mladimi Romi. »Vsa ta priznanja mi veliko pomenijo, saj so dokaz, da se je moje delo obrestovalo. Čeprav sem šel velikokrat lačen na trening, sem vse slabo pozabil, ohranil pa le lepe in prijetne spomine. Ni jih malo.« Obžaluje le to, da je po več kot šestdesetih letih njegov rojstni kraj Pušča ostal brez kluba oziroma nogometne ekipe. »Ko vidim, da igrišče sameva, da samevajo nove slačilnice, me zaboli pri srcu. Ne vem, zakaj je do tega prišlo, vem pa, da je to sramota,« je o stanju nogometa na Pušči z grenkobo v glasu povedal Didi, ki je bil tudi med ustanovitelji kluba.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Osebni arhiv
Vnuk Kris stopa po dedkovih stopinjah. Foto Osebni arhiv

Na Pušči je postavil gostilno

Poleg nogometa, ki mu je, kot pravi, dal vse in zaradi katerega si je lahko ustvaril boljše življenje, se je posvečal tudi družini. Ženo Vesno je spoznal, ko se je iz Nemčije, kjer je igral nogomet, vrnil na dopust. »Bila je lepa, takoj mi je padla v oči. Začela sva se družiti in zgodil se je lep trenutek, rodil se nama je sin. Takrat sem se odločil, da se bom dokončno vrnil domov.« Za sinom Jurgenom se jima je rodila še hčerka Karmen, kot družina pa so več kot trideset let živeli v enosobnem stanovanju v Murski Soboti, ki ga je dobila žena kot zaposlena v tovarni Mura. V času, ko so živeli v Murski Soboti, je Didi z denarjem, ki ga je zaslužil z nogometom, na Pušči postavil tudi hišo, v kateri je odprl gostilno. »Že v Nemčiji se mi je rodila ideja o lastni gostilni. Ker sem zelo trmast, sem to željo tudi uresničil. Ženi sem povedal, da bo poleg službe, ki jo je opravljala, hodila še v gostinsko šolo v Mariboru. Ko je pridobila ustrezno izobrazbo, je pustila službo in začela delati v domači gostilni, ki je obratovala približno trideset let,« je pojasnil. Njuna otroka sta si že ustvarila svoji družini in odšla od doma, Didi pa se bo z ženo Vesno v kratkem preselil na Puščo, saj noče, da bi hiša propadala.

jože-horvat-didi, didi, legenda, pušča
Damjana Nemeš
"Če bi se še enkrat rodil, bi se spet želel roditi kot Didi." Foto Damjana Nemeš

Kot je še povedal, so se v družini vedno dobro razumeli in si stali ob strani, čeprav je bil sam zaradi nogometa velikokrat odsoten. »Res jim lahko rečem samo hvala, da so me razumeli in podpirali. Če tega ne bi bilo, bi mi bilo težko. Zameriti bi se moral njim ali pa pustiti nogomet,« razmišlja Didi. Sedaj ves prosti čas namenja vnukom. Ima vnukinji Ajšo in Nejšo ter vnuka Krisa, ki je po njem podedoval nogometni talent in je že več kot eno leto član Mure, kar ga navdaja s ponosom. »V življenju sem res trpel, vendar vem, zakaj. Za nič mi ni žal in če bi se še enkrat rodil, bi se spet želel roditi kot Didi. Seveda pod pogojem, da bi imel spet tak nogometni talent, kot ga imam sedaj,« je sklenil pogovor.